Pričenjam, kot je nekoč pričel svoje pisanje veliki izraelski pisatelj Amos Oz. Pričel je s pismom, ki ga je svojemu bivšemu možu pisala njegova nekdanja žena. Obnašajte se kot bivši bralec. Približno takole gre: "Šalom, Alek! Če še vedno bereš to pismo, ki ti ga pišem, in ga še nisi zavrgel, potem je tvoja radovednost večja od tvojega prezira do mene." Zato naj bo vaš prezir do koronaidiotov večji, kot je vaša radovednost, kaj le ta piše, sicer ste mazohisti. Prenehajte brati. Če ne, pa berite. Kakor želite. Zmeraj sem se zavzemal za odprt dialog in znotraj tega konteksta sem bil zmeraj pripravljen na to, da morda nisem najbolj pameten na tem planetu, z veseljem sem sprejel kritiko in se skušal iz nje tudi kaj naučiti, če se mi je zdelo, da ima smisel. Sicer pač ne. V nasprotju z gospodom Potrčem se za svoja pisanja ne mislim opravičevati. Ne maram tega pri njem.
Po devetih mesecih v flajšmašini, sredi katere smo se znašli zemljani, sem se odločil, da se dodobra izprašam. Da se na podlagi te agonije, ki jo živimo, dokopljem do bistvenih odgovorov v zvezi s to pogubno epidemijo. Ker pogubna je. Je pa vprašanje, ali smo povsem enotni, zakaj. V tem se zagotovo precej razlikujemo. Sto ljudi, sto čudi. Na vse skupaj sem želel pogledati iz ptičje perspektive ali kot kakšen prisluškovalec trenutku, ki srka in vpija informacije, živi bolj ali manj v skladu z navodili in v skladu s tem, kaj mu sporočajo lastne zaznave. Torej: kaj vidim, slišim in kaj o vsem tem pravijo in kako se na to odzivajo moji koronadiotski možgani. Najprej sem si zastavil vprašanje, česa se pravzaprav najbolj bojim. Jaz, osebno jaz! Nisem si znal v hipu odgovoriti. Zato so mi misli samodejno preskočile na - česa se drugi bojijo. Tudi na to nisem dobil hipnega odgovora, zato sem pomislil na tretje, namreč, česa naj bi se vsi skupaj bali. Kaj nam sporoča bolezen in predvsem kaj nam sporočajo tisti, ki se z njo najbolj ukvarjajo - krizni štab zdravnikov, ki nas vsakodnevno obveščajo, in seveda krizni štab politikov, ki vse to koordinirajo? In ker sem koronaidiot, sem že zadnjič razpredal, da gre za novo stroko, mešanico politike, medicine in medijev. Nadel sem ji delovno ime polimedija in prišel do naslednjega zaključka: nova stroka se najbolj boji, da bi kdo koga okužil. Če sem še nekoliko bolj natančen: nosi masko zaradi tega, da drugega ne okužiš, ne bodi sebičen, misli na druge, ker s tem lahko povzročiš, da nekdo zaradi tvoje malomarnosti umre. Če mi bo kdo zdaj rekel, da je obratno, da jo nosiš, da se sam ne okužiš, potem mu moram povedati, da ni bilo tako rečeno. Rečeno je, da s tem zaščitiš drugega, to je ponarodelo. No, rečeno je bilo tudi, da maske ne ščitijo, rečeno je bilo in celo WHO se zavzema, da zdravi naj ne nosimo mask, ker so lahko celo škodljive, ampak v tako zoprne detajle ne bom šel, ker našemu štabu polimedije to ni všeč. Ne vem, morda žali njihov strokovni ego. Zagotovo pa nekdo najde tudi nasprotne trditve polimedijske stroke in navodil, ker tega smo že vajeni, da je danes smrtno nevarno, kar je bilo še včeraj zdravo in koristno za imunski sistem. Recimo hoja skozi gozd brez maske.
Nasploh, ne pogovarjamo se o tem, kako biti zdravi, pač pa, kako ne zboleti. Pardon, kako drugi ne bi zboleli. Ves čas skrb za druge, kar bi v nekih drugih okoliščinah pokomentiral kot tipično za Slovence, ves čas se vaško brigajo za vse okoli sebe, samo zase ne. Tudi tokrat to ni daleč od resnice, ampak zdaj je to predpisano, včasih je bilo odsvetovano ali smo se temu celo posmehovali, imeli za hibo narodnega značaja. In mislim, da so navodila namerno takšna. Prav vsa. Nejasne so kazni, od štiristo do ne vem koliko tisoč evrov, v zadnjem času še tisoč petsto evrov, če se greš puntarja. To je skrb za naše zdravje. Kolikšna je kazen, določa spet nekdo, nekje, tudi odvisno od tega, kdo si ti. Skregano z vsako doslednostjo, ki je tako zelo kategorično jasna v primeru, če družina je svoj rogljiček na cesti in jo je treba kaznovati. Vse je nejasno z namenom.
Po devetih mesecih v flajšmašini, sredi katere smo se znašli zemljani, sem se odločil, da se dodobra izprašam
No, ni vse nejasno, dvoumno. Pomislite malo, kaj je edina stvar, ki je jasna. Kakšna je rešitev za nas? Koliko alternativ imate? Koliko alternativ nam ponujajo? Slišimo izjave: morali se bomo naučiti nove normalnosti, morali se bomo naučiti živeti z virusom. In potem sem čakal, kaj bodo povedali, kakšno je nadaljnje navodilo. Živeti z virusom, kako je to zdaj videti? Nič, ni ga bilo. Tu se je stavek zmeraj končal. Ni navodil. No, ni čisto res. Rešitev je obstajala že od vsega začetka in zdaj, ko je recimo EU že naročila tristo milijonov cepiv pri ameriškem Pfizerju in še nadaljnjih milijon in pol pri BioNTechu (vir je STA), češ da je cepivo že 90-odstotno zanesljivo, imamo rešitev na pladnju. Tisti stavek Billa Gatesa, ki je mimogrede za nas koronadiote neke vrste božanstvo, očitno pa tudi za Ursulo von der Leyen, saj nas rešujeta z roko v roki, torej drži. Rekel je, da ne bomo mogli več normalno živeti, dokler ne dobimo cepiva. In to je vedel že marca (vsaj javno), ko se je vse skupaj šele kuhalo.
Torej do sedaj je jasno, da nosimo maske zato, da ne ubijemo koga drugega, dokler nas Ursula in Bill ne rešita. Pardon – drugih. Pri nas bo za to poskrbela naša politika, ki se je, seveda že več kot dokazano, izkazala s svojimi naročili zaščitnih sredstev. Še nekaj je jasno. Da prihaja do "velikega reseta". Ponovno bomo zagnali računalnik. Klaus Schwab, predsedujoči Svetovnemu ekonomskemu forumu, drugače pa prejemnik častnega znaka svobode Republike Slovenije (verjetno je na to najbolj ponosen), nam je napovedal, da gremo v nove, predvsem zelene zmage. Planetarne! Ampak to ne zanima tistih, ki bi jih najbolj moralo, novinarjev. To zanima koronaidiote. Novinarje zanima planet, ki ga najdete v Malem princu, tisti, kjer naletite na moža, ki nenehno šteje. Zatopljen v svoje številke do te mere, ki daje slutiti odvisnost, odtujenost, avtarkijo, izgubljenost s prevodom. Število okuženih, število testiranih, število umrlih, število hospitaliziranih, številke rastejo, številke padajo, padajo rekordi, če ne doma, v tujini, če ne v tujini, pa na planetu Malega princa, in vsi komaj čakajo, da umre čim več Švedov. In potem se vprašam, kot sem se zase, česa se novinarji pravzaprav najbolj bojijo, zakaj toliko štetja, prekomernosti v štetju, nenehnem ponavljanju vedno istega rituala? Odgovoril sem si, bojijo se, da bi tudi oni ostali brez službe, tako kot tisti, o katerih iz njihovih ust ni dosti slišati – mi.
In vprašal sem se, koga se bojijo. Odgovor je bil enostaven: bojijo se šefov, ki se bojijo svojih šefov in ti se bojijo šefov in tisti poslednji se boji Janeza Janše. Vsi se bojijo Janeza Janše! In kot gredo stopnice navzgor, gredo tudi navzdol. Hojs se boji Janše, Hojsa direktor policije, direktorja policije njegovi podrejeni. In tako naprej. Vsi se ga bojijo, ker se bojijo za svojo eksistenco. Sistem, ki je vzpostavljen, je prežet s strahom pred izgubo službe. Piramida je vzpostavljena, vključno z nami. V vseh segmentih družbe.
Strah me je za svobodo planeta
Se motim? Vprašajte se, kaj bi bilo, če bi Janez Janša jutri stopil na tisto govornico, na katero se z vso resnobnostjo velikega državnika priziba? S tisto njemu lastno, mehanično hojo, pogledom, zazrtim v tla, čeprav daje slutiti, da vidi s tretjim očesom, in bi s spet zanj značilno premišljeno kretnjo na oder pred sabo odložil svoj plonk ceglc, ki ga običajno zravna v pravilen, popoln pravokotni format A4, ki se mu zdi najbolj popoln, ker je enostavno njegov; kaj bi bilo, če bi vam sporočil, da je konec maškarade? Da gremo vsi nazaj delat, da nadaljujemo s švedskim modelom, da odpira vse občine, da se lahko svobodno sprehajamo, da ni več kazni, da so protesti dovoljeni, da je napočil čas, ko je vse spet, kot je bilo? Kaj bi storili? Bi ostali doma? Bi ga linčali, ker se bojite, da se okužite, ker se bojite smrti? Bi se bali, da vas okuži neznanec, ki teka v gozdu brez maske, neznanec, ki stoji za vami v trgovini ali je sedel na isti gostilniški vrt kot vi? Kaj bi storili, če bi vam povedal, da je epidemija minila, da so številke, ki jih mediji vsakodnevno omenjajo, posledica napačne diagnostike PCR-testov in da so sprožili kazenski postopek proti dr. Kreku in dr. Beovićevi in njunemu facebook doktorju Gorazdu Janezu Pretnarju, ker so mu predočili napačno strokovno mnenje v zvezi z njimi? Povejte, ali bi ostali doma. Se bojite korone? Redki ste, ki se je. Večina se vas boji Janeza Janše, njegovih kazni. Njega, ki točno ve, kaj počne. Tako kot je vedel Jelko Kacin, ko nam je sporočil: uživajte, dokler še lahko.
Glede na to, da sem koronaidiot, me ni strah korone, tudi Janše ne. Koronaidioti se bojimo cepiva "za vsako in ne glede na ceno"; za vse, brez izjeme, brez diskusije; brez svobode, da odločamo o tem, da nekdo nasilno poseže v naše telo, v telo in duh planeta. Za nas, 99,98333 … uradnega procenta, ki smo preživeli. Strah me je za svobodo planeta. Tega me je strah. O razlogih, zakaj, ne iščite odgovora v običajnih medijih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
