Ni pa se še zgodilo, da bi obravnavo v taki meri želeli tudi tisti, pri katerih se je stiska že zaključila, a so sedaj povsem izgubljeni zaradi izgube rutine, rednega treninga in kontinuitete dodatne pomoči v šoli. Njihova učna samopodoba je znižana, kot da so na začetku poti. Pričakujemo porast učnih težav, pri katerih pa bo potrebna skrbna diagnostika, saj niso vsi otroci z učnimi težavami upravičeni do dodatne pomoči v okviru postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Vsekakor pa bi začasno sistemsko pomoč potrebovalo več učencev kot pred pandemijo. V Avstriji na primer so jo že pričeli uvajati.
Pričakovali smo, da se bo šolski sistem prilagodil v svojih pričakovanjih in zahtevah, vendar se to ni zgodilo. Otroci so imeli morda manjše število preverjanj znanja, vendar se obseg zahtevane snovi ni zmanjšal. Razlike v kvaliteti šolanja na daljavo so velike, pri otrocih je veliko strahov, ali bom zmogel, ali bom znal. Toliko strahu pred preverjanji znanja prej nismo opažali. Pri maturantih se pričakuje praktično enak nivo znanja, odpustki bodo minimalni. Veliko mladostnikov nam pripoveduje, da so ocene, ki so jih pridobili v tem času, nerealne, in jih skrbi, kaj bo, ko bodo morali znanje izkazovati v razredu. Že otroci se zavedajo lukenj v znanju, tega, da so premalo vadili in se učili, kar povzroča dodatno tesnobo in željo po izogibanju šoli.
Tako se tudi v našem centru, v skladu s tujimi raziskavami, kaže porast obravnav zaradi čustvenih težav otrok in mladostnikov. Epidemija je pretresla naše občutke varnosti, gotovosti in predvidljivosti ter okrepila tesnobo in pritiske. Prednostno obravnavamo primere, ko otrok odklanja vrnitev v šolo, predvsem tistih, ki se ne zmorejo vrniti zaradi socialne ali generalizirane anksioznosti. Proces vračanja v šolo je postopen in mora potekati v sodelovanju s starši in šolo. Trajal je mesece že pred pandemijo, sedaj nekaj naredimo, pa se šole spet vrnejo k pouku na daljavo, kar otrokom s socialno fobijo zelo ustreza, mi pa smo spet na začetku. Upam, da se bo vlada v prihodnje držala napovedi, da se šole zapirajo zadnje.
Poleg povečanja tesnobnih težav je tudi več mladostnikov z depresivno simptomatiko, ki je pogosto povezana s samopoškodbenim vedenjem
Poleg povečanja tesnobnih težav je tudi več mladostnikov z depresivno simptomatiko, ki je pogosto povezana s samopoškodbenim vedenjem. Mladostniki so v obdobju, ko so socialni stiki izjemno pomembni, če pa se k njihovi izgubi pridruži še več napetosti, tudi nasilja v domačem okolju, se povečajo občutki žalosti, pomanjkanja smisla, osamljenosti in nerazumljenosti.
Velikokrat začnemo pri higieni spanja, saj so mladostniki pogosto budni dolgo v noč, s šibkimi spretnostmi samoregulacije pri uporabi zaslonske tehnologije. Tudi na tem področju nas bo še čakalo veliko dela. Starši prav tako poročajo, da ne zmorejo nadzorovati niti svojega časa pred zasloni, kaj šele mladostnikovega. V obravnavi imamo devetletnike z odvisnostjo od zaslonske tehnologije, tvegana raba pa je zagotovo prisotna pri več mladostnikih, ki so pri nas v obravnavi, kot je bila pred pandemijo.
Posledice pandemije še niso izmerjene, a podatki iz Anglije kažejo, da je pred pandemijo eden od devetih otrok in mladostnikov najverjetneje imel duševno motnjo, v juliju 2020 pa že eden od šestih, brez razlik med spoloma. Verjetnost pojavljanja raste s starostjo in v obdobju od 17 do 22 let je pojavnost še večja, pri dekletih celo do 27 odstotkov. Prav zato me veseli, da so bodo v ponedeljek na fakultete vrnili tudi študenti kot najbolj zapostavljena kategorija mladih ljudi v času epidemije. O njihovem duševnem zdravju pa bi lahko naredili posebno številko sobotne priloge. Mladostniki se najtežje spopadajo z izolacijo in osamljenostjo ter s skrbmi v zvezi s šolo, šele na tretjem mestu je izguba prejšnjih zadovoljujočih aktivnosti. Mladostniki, ki so že prej imeli težave v duševnem zdravju, so v 83 odstotkih poročali, da jim ga je pandemija še poslabšala.
V našem centru smo ves čas na voljo občanom, v živo in na daljavo. Kot odgovor na aktualne razmere, v času dokazano povečanih anksioznih motenj, smo se med zaprtjem posvetili tudi pridobivanju novih znanj; trije psihologi smo pridobili licenco od dr. R. Rapeeja in njegove ekipe za izvajanje avstralskega programa Cool Kids, programa za premagovanje anksioznosti pri otrocih in mladostnikih. Tako je prvič v Sloveniji zaživel z dokazi podprt terapevtski program, ki se izvaja v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani in Mariboru, v Zdravstvenem domu Ljubljana in Zdravstvenem domu Velenje, v okviru projekta ministrstva za zdravje. Program zapolnjuje praznino na področju zdravljenja anksioznih motenj otrok in mladostnikov od sedmega do 17. leta. Trenutno ga izvajamo individualno in upamo, da bomo lahko začeli delo v manjših skupinah takoj, ko bodo ukrepi to dovoljevali, saj so v skupine vključeni tudi starši.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
