(NAPOVED FILMA) Corpus Christ, poljsko-francoski celovečerec, ki je bil nominiran za oskarja

Leta 2011 je v majhno vasico na Poljskem nenapovedano prispel 19-letni mladenič. Ko je spregovoril z domačini, jim je razkril, da mu je ime Patrik ter da je v vas prišel v vlogi novega duhovnika njihove cerkve. Vaščani so uglajenega fanta hitro sprejeli. Novi župnik se je izkazal za boljšega od prejšnjega, njegove maše so bile izredno priljubljene.

A tu je bila le ena majhna težava. Po kakšnih treh mesecih se je izkazalo, da Patrik v resnici sploh ni bil duhovnik, temveč navaden nepridiprav, ki si je na zahrbten način priskrbel novo identiteto, da bi se vživel med neznance in se tako skril pred roko pravice. Takšni scenariji na Poljskem še zdaleč niso osamljeni in avtor Mateusz Pacewicz je fenomen te potegavščine raziskal ter ga leta 2014 popisal v knjigi. Kmalu je njegovo pisanje opazil filmski režiser Jan Komasa in med avtorjema je padla ideja, da mora ta zgodba zaživeti tudi na velikem platnu.

Na nacionalni televiziji bodo nocoj predvajali rezultat tega sodelovanja, poljski film Corpus Christi. V rahlo prirejeni zgodbi spremljamo pot 20-letnega Christiana, ki med bivanjem v mladinski poboljševalnici doživi duhovno razsvetljenje in si zaželi postati duhovnik, kar pa je na Poljskem ljudem s kriminalno kartoteko onemogočeno. Ko se že sprijazni, da bo moral delati kot mizar v majhni vasici, pa se tja odpravi oblečen kot duhovnik in, podobno kot zgoraj opisani Patrik, odkrije, da lahko dokaj enostavno prevzame lokalno župnijo. Še več, Christian bi utegnil s svojim močnim verskim zanosom pomagati lokalni skupnosti, da si opomore po tragediji, ki je prizadela njihovo sredino.

”Ta resnični fant je v tej vasici opravljal poroke, krste in pogrebe,” je o resnični zgodbi povedal režiser Jan Komasa. “Najbolj

kontroverzno pri vsem tem pa se je v javnosti izkazalo dejstvo, da je bil pri svojem delu mnogo bolj uspešen kot njegov predhodnik, ki je bil pravi duhovnik. Na Poljskem kakšen podoben primer razkrijejo vsako leto, a ne samo pri nas. V Španiji je na primer nek moški delo duhovnika pod krinko opravljal kar dvanajst let! Razlogi za to početje so različni, ampak glavni je ta, da se želijo ti posamezniki skriti pred roko pravice in to je lažje storiti v majhnih skupnostih, kjer ne postavljajo preveč vprašanj.”

Zanimivo je, da je kljub pridihu prestopništva krščanska skupnost na Poljskem zelo dobro sprejela film. “To, da cerkev sicer film spozna za kontroverzen, a vseeno vidi, da vero kaže kot nekaj pomembnega, je zanje že dovolj velik korak,” je Komasa povedal v intervjuju ob izidu filma.

Film Corpus Christi je sicer tretji celovečerec Jana Komase in je bistveno pripomogel k hitremu vzponu tega 41-letnega poljskega režiserja na mednarodni sceni. Po tem, ko sta bila njega prva filma Soba za samomor (2011) in Varšava 44 (2014) pravi uspešnici na Poljskem, je s celovečercem Corpus Christi močno opozoril nase tudi na največjih svetovnih odrih. Po tem, ko so ga leta 2019 premierno prikazali na festivalih v Benetkah in Torontu, so ga v domači državi izbrali še za poljskega kandidata za oskarja. Film je potem dosegel največji uspeh, ko se mu je uspelo prebiti med pet končnih nominirancev za prestižni zlati kipec. Pa čeprav je imel hkrati to smolo, da je ravno tisto leto na oskarjih kraljeval južnokorejski Parazit. Ponovni ogled filma na malih zaslonih bo torej predstavil enega nedvoumnih vrhuncev evropskega filma v zadnjih letih.