Spominjam se, kako nas je takrat programski direktor televizije Borut Šuklje, ki je pripadal stranki socialistov, ki je prva predlagala plebiscit o samostojnosti Slovenije, na vsakodnevnih kolegijih opozarjal, da ne bo popravnega izpita, če priprave ne bodo uspešne. Ker se je republiški vrh šele v začetku novembra odločil, da bo plebiscit pred božičnimi prazniki, smo imeli za priprave le dober mesec časa.
Kot odgovorni urednik televizijskega informativnega programa sem bil določen za vodjo projekta o referendumu. Potekal je v najstrožji tajnosti, vsak dan pa smo njegovo uresničevanje preverjali na sestanku direktorjevega ožjega kolegija. Da priprave ne bi prišle v javnost oziroma do vrhov JLA, o sklepih nismo pisali zapisnikov, saj se je veliko sklepov z uredniškega odbora informativnega programa praktično že naslednji dan po njihovem sprejetju pojavilo v nekaterih medijih, kar je bil signal, da nismo povsem složni. Na republiškem nivoju je bila ustanovljena posebna komisija pri sekretariatu za informiranje, ki jo je vodil Stane Stanič in ki je koordinirala priprave vseh medijev na referendum.
Prva dilema, ki smo jo morali razčistiti, je bila, ali naj bodo mediji, v prvi vrsti je bil govor o televiziji, v vlogi propagatorjev ali pa naj objavljajo vsa mnenja, tudi kritična. Povsem enotnega mnenja o razpisu referenduma namreč tedaj niso bili niti v Demosu niti v vodilnih strankah, najbolj kritični so bili v Zvezi socialistične mladine, kasnejši LDS. Ko je bil sprejet sklep, da bo za izglasovanje referenduma potrebna kvalificirana večina, dileme ni bilo več. Objavljali bomo vsa mnenja, s čimer bo referendum dobil večjo legitimnost. V informativnem programu smo s pomočjo dopisništva, ki ga je vodil Rado Božičnik, na tedenski ravni tipali puls ljudi. Dopisniki so poročali o plebiscitarni podpori. Kljub temu nas je skrbela možnost, da bi JLA poskušala preprečiti izvedbo plebiscita, saj so iz Beograda prihajale nenehne grožnje. Urednik Otmar Pečko, ki je spremljal vojsko, je dobil nalogo, da še naprej vzdržuje stike s častniki v ljubljanski garniziji in poskuša ugotoviti, ali pripravljajo "noč dolgih nožev". Do konca je trdil, da se to ne bo zgodilo, o čemer me je po telefonu prepričeval tudi major Miškov, ki nam je razlagal o dobronamernosti JLA. Kljub temu zadnje dni pred referendumom nisem prespal doma. Krožile so namreč govorice, da ima vojaška obveščevalna služba pripravljene spiske za aretacijo - ne samo politikov, ampak tudi urednikov in novinarjev na RTV Slovenija. Priprave na referendum so zato potekale pod grožnjo morebitne vojaške intervencije.
RTV Slovenija je imela v pripravah na referendum odločilno vlogo
Po programski plati je bila za priprave odgovorna moja takratna pomočnica Danica Simšič, producentka informativnega programa, danes žal že pokojna Danica Filač pa je skrbela za logistiko, zlasti če bi prišlo do vojaške intervencije. Vsem snemalcem smo razdelili kamere, ob morebitnem vojaškem puču pa bi filme in videoposnetke oddali na dogovorjenih javkah. Od tod bi jih nekaj motoristov poskušalo spraviti do posameznih dopisnikov, ki bi jih poskušali pretihotapiti čez mejo. Dušan Fortič, ki je imel dobre stike v Italiji, se je z vodstvom RAI dogovoril za sprotno emitiranje posnetkov, Boris Bergant pa je poskrbel za to, da bi jih Evrovizija v čim večjem obsegu uvrstila v vsakodnevno izmenjavo.
Kljub nekaterim pomislekom smo ekran odprli za vse politične stranke, teh je bilo takrat 18. Organizirali smo žrebanje vrstnega reda njihovih nastopov v posebni oddaji po osrednjem TV-dnevniku. Govor vodje Demosa Jožeta Pučnika je bil na vrsti zadnji, tako je odločil žreb. Nastopi predstavnikov strank naj bi se končali dan pred napovedanim referendumom. Danica Simčič je vsak dan nadzorovala potek oddaje v magnetoskopih, Danica Filač pa v končni kontroli televizije. Zadnji dan se je zalomilo, ker je na oddajniku na Krvavcu prav v času Pučnikovega govora zmanjkalo elektrike, očitno je šlo za sabotažo. Pučnikov govor smo zato (tokrat) uspešno objavili dan pred napovedanim referendumom. Na moj in Bergantov predlog je programski direktor Borut Šuklje, ki je imel ključno vlogo v pripravah, posnel govor, v katerem je ljudi opozoril, da bomo program oddajali v vsakem primeru. Če bi JLA zasedla sedež radia in televizije v Ljubljani, je bilo namreč predvideno, da bi program oddajali iz Planice. Za to je vedelo le nekaj ljudi. Po uradni razglasitvi rezultatov referenduma je bilo v tiskovnem središču v Cankarjevem domu tako vzneseno vzdušje, kakršnega naša generacija do takrat še ni doživela. Zato sem se na kraju samem odločil, da bomo program namesto iz studia (kot je bilo predvideno) prenašali iz tiskovnega središča, s čimer smo ovekovečili ta neponovljivi zgodovinski trenutek.
Če se po toliko letih ozremo v preteklost, lahko samo ugotovimo, da smo v tistih najbolj kočljivih trenutkih osamosvajanja kot kolektiv in kot posamezniki v celoti izpolnili našo državljansko dolžnost.