(O KNJIGI) Barack Obama: Obljubljena dežela

Z (avto)biografijami državnikov je zmeraj hudič. Že ko jemlješ knjigo v roke, se zavedaš, da boš izvedel zelo subjektivizirano resnico. Pač tisto, kot jo vidi skozi svoje oči avtor, omejen bodisi z lastno nedoslednostjo bodisi z interesi nacionalne varnosti in še čim, khm, bolj državniškim.

Toda če to odmislimo, je avtobiografija 44. predsednika Združenih držav Amerike odlično branje. Barack Obama je že v svojih dveh knjižnih prvencih, Sanje mojega očeta in Pogum za upanje, napisanih še v predpredsedniških časih, dokazal, da je izvrsten premišljevalec demokracije in malo manj demokratične realnosti. Temu se ni izneveril niti v spominih na Belo hišo, vse krize, skozi katere je šel, in državnike, s katerimi je imel bolj ali manj prijetnega opravka. “Medtem ko sta si najini delegaciji izmenjevali vljudnostne fraze, sem v njegovih gibih opazil sproščenost in v njegovem glasu vajeno ravnodušnost, ki sta nakazovali nekoga, ki je vajen biti obkrožen s podrejenimi in prosilci. Nekoga, ki se je navadil moči,” se ​Obama spominja na primer prvega srečanja z ruskim voditeljem Vladimirjem Putinom.

Če je za evropskega bralca opisovanje razmerij in intrig v ameriški notranji politiki morda nekoliko prezahtevno (tudi zaradi kopice imen, ki manj poučenemu ne povedo ničesar), so spomini na zunanjepolitične aktivnosti, ki se jih je v osmih letih predsedovanja nabralo ogromno, Obamov atribut, da je knjiga še zmeraj dovolj zanimiva za vse, ki jo vzamejo v roke. Kdor hoče razumeti svet, v katerem živimo, pa četudi le skozi oči enega najvidnejših akterjev 21. stoletja, mora Obljubljeno deželo prebrati, ne samo imeti na knjižni polici. Naslednja podobna knjiga, ki menda že nastaja, bo tista izpod peresa dolgoletne nemške kanclerke Angele Merkel. Le morebitne spomine Donalda Trumpa, če bodo kdaj izšli, bo verjetno bolje preskočiti; popačene zgodovine se ne splača živeti.