Zvezdana Bercko
Jane Goodall velja za najbolj priznano še živečo naravoslovko na svetu. Poznamo jo predvsem po večletni študiji socialnih in družinskih interakcij med šimpanzi v divjini. Potem pa je že leta 1986 zapustila raziskovanja v pragozdu in začela potovati po svetu z namenom ozaveščanja o škodi, ki smo jo ljudje ustvarili tako v družbenem kot okoljskem smislu. Danes so časi vse težji: oboroženi spopadi, teroristični napadi, ogrožena demokracija, družbene neenakosti, podnebne spremembe in po vrhu vsega še pandemija covida. Jane pa piše o upanju.
"Jane ima že skoraj devetdeset let (88, če smo natančni, op.p.)," si morda mislite. "Kako lahko še vedno piše o upanju, zavedajoč se dogajanja po svetu?" sama piše v uvodu. In odgovarja: Prav zato, ker še nikoli nismo tako zelo potrebovali upanja.
V Knjigi upanja se Jane osredotoča na štiri razloge za upanje: neverjeten človeški um, trdoživost narave, moč mladih in neuklonljiv človeški duh. Kajti upanje je, kot piše Jane Goodall, ključna preživetvena lastnost, ki je našo vrsto ohranila iz časov kamene dobe. Brez upanja je vse izgubljeno. Ampak tudi samo upati ni dovolj. Treba je kaj ukreniti. In zato je ta knjiga pomembna, ker bo, to je vsaj avtoričin namen, ljudem pomagala spoznati, da bodo tudi njihova še tako drobna dejanja resnično nekaj spremenila.
Jane ponuja svoj primer. V zapisih, ki so nastali v zaupnih pogovorih s prijateljem in soavtorjem knjige Dougom Abramsom, pa tudi skozi številne fotografije iz osebnega albuma, prvič predstavi svojo življenjsko in poklicno zgodbo: od odraščanja med drugo svetovno vojno preko let, ki jih je preživela v Gombeju v Tanzaniji, kjer je začela proučevati šimpanze na povabilo znamenitega paleontologa Louisa Leakeya, pa vse do odločitve, da bo prevzela vlogo zagovornice okoljske pravičnosti. Zdaj z bralci deli spoznanja, ki se jih je o upanju naučila skozi svoje dolgo življenje in proučevanje naravnega okolja.
