Marko Crnkovič
Tako da je to bil že kar napredek, ko je za najino tretje srečanje predlagala kafič pri Smeltu. Po mailu je rekla, da je tam fajn: tko mal umetniško, kao. In res: ker je bil ravno pustni torek, je bila kelnarca našemljena v Piko Nogavičko.
Marsikdo bi rekel, da je slab zgled. Ampak ravno zato ima veliko fanic. Ker si upa narediti in napisati - in živeti - to, česar si one same ne. Zato opozorilo: lajf in literatura nista isto. Vprašajte Terezo Vuk.
Pred skoraj osmimi leti sem dobil email od neke ženske po imenu Tereza Vuk. Bila ni ne prva ne zadnja, ki se mi je ponudila, da bi pisala kolumne - a s to razliko, da mi je že v tistih par stavkih dala vedeti, da bo ona "sto posto" kolumnistka Fokuspokusa. Emaila nisem shranil, toda po njeni kasnejši, nekoliko svobodni interpretaciji - že v prvi kolumni, se razume - se je glasil takole: "Jaz sem ta pa ta. Jaz imeti kolumna. Dejstvo."
Ko sem ji najprej vljudno nezainteresiran ali vsaj skeptičen nekaj odgovoril, je odvrnila, da morava na drink, da me prepriča. Ker da bi bila "totalna" napaka, če je ne bi angažiral.
Zvenelo je malo smešno, ampak dovolj bizarno, da me je začelo zanimati. Nekaj sem jo guglal, ampak našel ravno toliko, da sem dobil ne nujno pravilen občutek, da je to neka odštekana in marginalna alter scena. Kar ni moja skodelica kave.
In tako sva čez teden ali dva res šla na kavo. V Reformatorja, kjer do takrat še nisem bil. No, na kavo sem šel jaz. Ker medtem ko sem jaz posrebal macchiato, je ona ruknila dva pira. Čeprav je besede valjala po ustih in raztegovala s tipičnim naglasom alkoholiziranega človeka, ni delovala neprisebno in neprepričljivo, to že moram priznati. Zlahka bi se bil odločil, da jo bom odpikal kot naporno, zmešano in prenapeto luzerko - ampak je hvala bogu nisem. Dobro je vedela, kaj hoče povedati. Da je tako rekoč rojena za kolumnistko in malodane genialna. Tako kot Ronaldo, ki ga je kar naprej omenjala. Ampak teh njenih talentov da ji nihče od etabliranih medijev in založnikov in kritikov noče priznati.
Pred skoraj osmimi leti sem dobil email od neke ženske po imenu Tereza Vuk. Bila ni ne prva ne zadnja, ki se mi je ponudila, da bi pisala kolumne - a s to razliko, da mi je že v tistih par stavkih dala vedeti, da bo ona "sto posto" kolumnistka Fokuspokusa. Emaila nisem shranil, toda po njeni kasnejši, nekoliko svobodni interpretaciji - že v prvi kolumni, se razume - se je glasil takole: "Jaz sem ta pa ta. Jaz imeti kolumna. Dejstvo."
Ko sem ji najprej vljudno nezainteresiran ali vsaj skeptičen nekaj odgovoril, je odvrnila, da morava na drink, da me prepriča. Ker da bi bila "totalna" napaka, če je ne bi angažiral.
Zvenelo je malo smešno, ampak dovolj bizarno, da me je začelo zanimati. Nekaj sem jo guglal, ampak našel ravno toliko, da sem dobil ne nujno pravilen občutek, da je to neka odštekana in marginalna alter scena. Kar ni moja skodelica kave.
In tako sva čez teden ali dva res šla na kavo. V Reformatorja, kjer do takrat še nisem bil. No, na kavo sem šel jaz. Ker medtem ko sem jaz posrebal macchiato, je ona ruknila dva pira. Čeprav je besede valjala po ustih in raztegovala s tipičnim naglasom alkoholiziranega človeka, ni delovala neprisebno in neprepričljivo, to že moram priznati. Zlahka bi se bil odločil, da jo bom odpikal kot naporno, zmešano in prenapeto luzerko - ampak je hvala bogu nisem. Dobro je vedela, kaj hoče povedati. Da je tako rekoč rojena za kolumnistko in malodane genialna. Tako kot Ronaldo, ki ga je kar naprej omenjala. Ampak teh njenih talentov da ji nihče od etabliranih medijev in založnikov in kritikov noče priznati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
