Obrazi z Markom Crnkovičem: V bistvu sem duhovno maturiral, ko sem pri Janku Kosu diplomiral

Petintrideset in več let pozneje, ko sem kot študent poslušal njegova predavanja na primerjalni književnosti - in delal izpite s samimi desetkami in devetkami, to se že moram pohvaliti -, je bil obisk pri njem doma popoln študentski flashback. Ko moj gostitelj govori, profesor v njem predava. Še vedno. Tako kot nekoč. Njegova dikcija, z vsemi tistimi trademark mašili - "kajne", "in tako dalje", "no" -, me ponese v osemdeseta leta v veliko predavalnico v pritličju Filofaksa. In v kabinet v 4. nadstropju, kjer sem kot njegov demonstrator prejemal navodila za projekcije likovnih del in predvajanje posnetkov glasbe, s katerimi je hotel interdisciplinarno ilustrirati predavanja o literaturi od romantike do modernizma.

In čeprav se nam je kot zagnanim, a efemernim ljubiteljem Umberta Eca in Milana Kundere zdelo konservativno, ko se je v seminarju retorično spraševal, "ali je kritični duh že zavzel zgodovinsko distanco do sprotne literature", sem nekoč na predavanju smel pri (post)modernizmu predvajati tudi Philipa Glassa in Steva Reicha pa celo Franka Zappo! Takrat se mi je zdelo, kot da sem njegov didžej. In tega se on spomni prav tako kot jaz. Še po vseh teh letih hoče slišati update o teh skladateljih.

Pleteršnikova

Pridem skratka na Pleteršnikovo, kjer hiša njegovega stoji očeta: "prijazno tradicionalna", "primerna podalpskemu okolju", kot pravi sin sam v prvem delu svoje nekronološke, "duhovne biografije" Umetniki in meščani. Po načrtih arhitekta Hugona Schella jo je oče zgradil nekaj let pred njegovim rojstvom.

Skromno, toda čedno in v notranjosti prijetno old school vilo krasi vogalni, dvostranski relief iz žgane gline, ki v slogu nove stvarnosti poleg stiliziranega motiva Adama in Eve prikazuje ženo in moža z otrokom. Najmlajši sin Janko je bil od nekdaj prepričan, da sta upodobljena njegova oče in mati z najstarejšim bratom Markom.

Pozneje, ko se že skoraj poslavljamo, v pogovoru v predsobi gospa Darka - "Darka H." (kot Hočevar), kot striktno omenja svojo soprogo v knjigi - mimogrede navrže, da je ta brat oziroma njen svak nedavno umrl. Sredi septembra. Inženir dr. Marko Kos, ki mu ni bilo usojeno končati komparativistike, je postal strojnik. Litostrojčan. Kot domnevni tehnokrat in protisamoupravni element je bil v svinčenih letih persona non grata in se je pozneje pridružil ustanoviteljem SDZ. Janša je poslal sožalje, pripomni profesor. In da je bil nekrolog samo v Demokraciji.

Družino, v kateri se je rodil, Kos opisuje kot "umetniško-malomeščansko". Po očetu "svobodomiselno", po materi "krščansko". Pa tudi "puritansko, v zadevah spolnosti zadržano in sramežljivo". Tej "značajski, podedovani ali pa pridobljeni lastnosti, ki se ji pravi sramežljivost", Kos pripisuje "strast do pisanja literature", ki jo je "v sebi odkril že v šestem ali sedmem razredu klasične gimnazije". A ta strast do pisanja je bila "strast do pisanja o literaturi kot kritik, esejist, zgodovinar in teoretik".

In še: "Pri nas doma smo se sramovali svoje dobre ali slabe plati postavljati na ogled, da bi se jim drugi čudili ali jih občudovali. /…/ Moj oče je bil kipar, v kiparstvu se človekova notranjost skrije v kamen, marmor ali les, podobno, kot se v glasbi izgubi v tonih in ritmu. Literatura nosi na sebi sledove samoljubja tudi takrat, ko se avtor v njej hoče pokazati norčav, nizkoten ali iz uma, kar se v moderni literaturi dogaja pogosto. Tudi to je posebna oblika nečimrnosti. In tako mi ni ostalo kaj drugega, kot da se zaobljubim pisanju o literaturi. Pri tem sem ostal za zmeraj."

Bio 1: Otroštvo in mladost

Janko Kos se rodi 9. marca 1931 v Ljubljani materi Katarini, do poroke učiteljici, in očetu Tinetu Kosu, akademskemu kiparju. Ima oziroma imel je dva starejša brata. Objavljati začne leta 1948 v Mladinski reviji (glasilu Ljudske mladine). Čeprav ni ravno navdušen nad avtorjevim "spiritualizmom in metafiziko", izdatno pohvali Kocbekovo Tovarišijo (1949), skritizira pa "karikiranje reakcionarjev" v Pisarni Miška Kranjca (1950).

Po končani klasični gimnaziji se leta 1950 vpiše na primerjalno književnost. Predstojnik oddelka je Anton Ocvirk, oče slovenske komparativistike. Pozneje posluša že tudi predavanja mlajšega Dušana Pirjevca. Desetletja pozneje piše: "Gotovo bi pretiraval, kdor bi trdil, da je /primerjalna književnost/ vzgajala za oporečništvo. Toda res so iz Ocvirkovega seminarja izšli pesniki, pisatelji, kritiki in esejisti, ki so bili v 50-ih in 60-ih letih nosilci oporečništva v zelo širokem pomenu besede, od blago kulturnega do ostro političnega. Komparativisti so bili Janez Menart in Kajetan Kovič, Vital Klabus in Niko Grafenauer, Dimitrij Rupel in Jože Pučnik. Vsi komparativisti niso postali oporečniki in vsi oporečniki niso bili komparativisti."

Že kot bruc postane redni sodelavec in eden od urednikov revije Beseda - sprva plašnega, še previdno disidentskega, tudi za režim sprejemljivega organa prodorne mlade povojne intelektualne generacije.

Takrat (prvič in zadnjič) obišče Edvarda Kocbeka, da bi ga na priporočilo Janeza Gradišnika pritegnil k sodelovanju pri Besedi. Strah in pogum je ravno v tisku. Po izidu knjige nekaj mesecev pozneje v serialu Zapiski s svinčnikom Kocbekove novele v Besedi sesuje. "Pozneje sem obžaloval, da sem /kritiko/ objavil v času, ko je bila politična gonja zoper avtorja na vrhuncu, in v tonu, ki je bil mladostno prenapet. Toda ko sem jo čez leta znova prebral, se mi je zazdelo, da je v poglavitnih stvareh ne glede na takratni politični kontekst ali pa ravno zaradi njega imela vendarle prav. Analiza Kocbekovega hibridnega sloga, nihajočega med stvarnim izrazom in umetno abstraktnostjo, se mi je zdela pravilna; očitek, da je njegova filozofska misel nejasna in nefilozofska, točen; oznaka njegovega osebnega sveta kot narcisoidnega samozrcaljenja pa pravična."

Zadeve se z leti začnejo zaostrovati, ko Kos in Kermauner preveč vehementno polemizirata z Ziherlom, glavnim partijskim ideologom za estetske zadeve. Prijatelj Primož Kozak mu pove, da je slišal od nekoga, ki je od nekoga slišal, da ga Kosa nameravajo aretirati. Nazadnje le ni bilo nič iz tega. Če je bilo to resno, so ga verjetno zagovarjali Primožev oče Ferdo Kozak, pa tudi Josip Vidmar. "Bil sem preprosta duša, nisem si mislil, da sem komu nevaren, in še manj, da sem v nevarnosti," piše 50 let pozneje.

Ta dekadentni Berlin

Profesorja Kosa napeljem, da malo odpredava o trivialnostih televizije. Saj je navsezadnje član programskega sveta RTV Slovenija, SAZU ga je predlagala. Nisem presenečen, ko mi začne razlagati, da s tem nima kdo ve kakega veselja. Da se žal morajo preveč ukvarjati s finančnimi zadevami in da so člani sveta v glavnem politični ljudje s čudnimi interesi, mnogi brez zanimanja za kulturo, pa seveda duhamorni sestanki in tako dalje. Takoj vidim, da ni navdušen, da bi o tem govoril. Zato pa se tem bolj razgovori, ko obrnem na temo filmov in nadaljevank. Kaj kaj gleda.

Pravzaprav vse. Midva … - hmm, hmm, hmm … - no, ja, če je kak dober film, to vsekakor. Komaj čakava, da bi bil spet kakšen Hitchcock. Dosledno govori v dvojini. Onadva z Darko. Stare filme bolj redko predvajajo. To je žalost. Pa tudi druge. V glavnem loviva kakšne kriminalne nadaljevanke. Od teh znanih nama je bila všeč norveška nadaljevanka Oproščen. Zelo dobra. Dramaturško in igralsko in tako dalje. Oblasti nisva gledala, to je danska nadaljevanka, čeprav je bila verjetno v redu. No, Umore na podeželju, seveda, kar naprej, ampak so vedno slabši. Zelo slabi so včasih. Grozno! Prava sramota za BBC. Vi ne gledate? Bolje, da ne. Midva sva jih precej časa redno, pa ne samo na RTV, tudi na Zagrebu, pa na Planetu ali kje. Ampak je bilo vedno slabše, z eno besedo. Ampak tako je z vsemi nadaljevankami, ki se vlečejo. Trenutno gledava nemško nanizanko Kriminalist, ki se dogaja v Berlinu. Na TV3 Medias. V redu. Prej pa Die Chefin, ki je bila še boljša od Kriminalista. In tako dalje. Kaj pa Babylon Berlin, vskočim kot star fan? Seveda, tudi Babylon Berlin. Zelo sva gledala. Zelo. Zelo dobro. Ampak to je ta dekadentni Berlin. To je fino. To mi je zelo pri srcu. To je Berlin, kajne. Tudi v tej nanizanki Kriminalist je videti ta njihov naturalizem. To je še iz časov Hauptmanna in teh, kajne, kasneje tudi Döblina. Ampak naturalizem, obarvan z neko nemško sentimentalnostjo in moraliziranjem. To je zanimivo s tega stališča, da vidiš, kaj se skriva ideološkega v teh nadaljevankah. No, saj, ta popularna kultura je dejansko zanimiva z ideološkega stališča, kajne. Katera ideologija se skriva v teh in teh ameriških filmih te vrste, ali v angleških ali francoskih. To je ideološko, ne.

Bio 2: Perspektive, Pučnik

Kos leta 1956 diplomira. Naslednje leto oblast ukine Besedo. Domnevni razlog je novela Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik, ki jo partija razume kot napad na JLA. Urednika morata odstopiti: Kos za publicistiko in Ciril Zlobec za literaturo.

Oporečniško zatišje ne traja dolgo. Že čez nekaj mesecev nastane "mesečnik za kulturo in družbena vprašanja" Perspektive. Revijo ureja spet Kos, tokrat skupaj z dramatikom Dominikom Smoletom. Takrat nastane tudi znameniti Oder 57. Toda že po nekaj mesecih je nova številka Perspektiv zaplenjena, revija pa kar ukinjena. Razlog? Jože Pučnik. Zločin? Spodkopavanje socialistične ureditve. Kazen? Devet let zapora.

Leta 1960 spet nova revija. Perspektive. Kos je spet zraven. Pravzaprav so zraven vsi, ki kaj veljajo ali so vsaj veljali v slovenski polpretekli kulturni zgodovini. A intelektualno veselje ne traja zelo dolgo. Kos sam pravi: "Nad Perspektivami /…/ je ves čas visela Pučnikova senca." No, nekaj let. Aprila 1964, ko sta urednika že Taras Kermauner in Kosov bratranec pesnik Dane Zajc, za pet dni aretirajo Tomaža Šalamuna zaradi pesmi Duma - baje zato, ker se je v verzu "o stopetintrideset ustavodajnih teles ali kaj bi naredil s crknjeno mačko da ne bi zaudarjala" prepoznal Ivan Maček -, sodu pa izbije dno spet Pučnik. Komaj pride (predčasno) iz zapora, že napiše članek Dileme našega kmetijstva in ga promptno spet objavi v Perspektivah. Po zagovoru pri Stanetu Kavčiču, predsedniku ideološke komisije pri Centralnem komiteju ZKS - na katerem so od perspektivašev zahtevali, da obsodijo Pučnikov tekst, pa ga niso -, je revije konec. In za vsak primer še Odra 57. Pučnik dobi še dve leti zapora in odide za več kot 20 let v emigracijo.

Vidmar: "Odličen gospod"

Dokler nisem prebral Kosovih Umetnikov in meščanov ter Ideologov in oporečnikov, sem bil prepričan, da so najboljša slovenska memoaristika Vidmarjevi Obrazi. Pa niso. No, so. Ampak tudi Kosovi spomini so najboljša slovenska memoaristika. Vrhunska pričevanjska proza. Tako rekoč iz prve roke. Ko sediva v skromni intelektualni sobici ali nemara bolj razkošnem kabinetu, se mi zdi, da je tam v zraku precejšen del slovenske kulturne zgodovine. Celo ta predpotopni pisalni stroj, na katerega profesor še danes tipka, se mi zdi del slovenske kulturne zgodovine. Ne morem si odpustiti, da se nisem spomnil, da bi ga fotografiral!

Priznam, da sem se povabil h Kosu tudi zato, ker sem hotel od njega iz prve roke slišati čim več o Josipu Vidmarju. Del moje načrtovane Vidmarjeve biografije bo tudi nekakšna publicistična Mišnica, kritika v kritiki. Kako bi prezgodaj upokojen in demotiviran literarni kritik, ki so ga leta 1990 imeli za Vidmarjevega naslednika - namreč jaz -, ocenil Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum, če bi ga prvič prebral leta 2020.

Zapičil sem se v ta odlomek: "Po svojem poreklu in načinu življenja je bil nedvomno meščan, vendar prezrelo meščanski, velikodušno odprt za nesolidnost in predrzno tveganje. Skratka, dvoživka meščanskega in boemskega."

Ko sem jaz poznal Vidmarja, pripoveduje Kos, ko me je sprejemal v tej imenitni vili, to je bilo seveda v zadnjih letih, se je obnašal kot odličen gospod. Pravi meščan. Ampak pred vojno je pa vendarle živel v teh umetniških krogih, kjer tega najbrž ni bilo, kajne. Okrog Drame, z igralci, bil je zaljubljen v to ali ono igralko … Ne vem, kako je to zgledalo in tako dalje. Razen tega, da je šel s komunisti skupaj in da je šel v partizane, to ni meščansko. To je rahlo preko tega. In to sem verjetno mislil, ko sem to napisal. Bil je pripravljen na tveganje, na avanturo. No, in kot je izjavil Pirjevcu, da je življenje pustolovščina. To sem zabeležil zato, ker se mi je zdelo res, da je Vidmar v nekem smislu tudi avanturist. In to seveda ni čisto meščansko, je na robu meščanskega.

Po življenjskem občutju pa Vidmar ni bil dekadent, kajne. Tam se je držal zelo trdnih meščanskih norm, kaj je normalno, tudi v ljubezni in tako dalje. Tam je imel precej stroge meščanske nazore. Po meščanskem kodeksu. Ampak v drugih stvareh je bil pa dokaj … dokaj … eh, je tvegal, z eno besedo. Svetovnonazorsko, v stikih s političnimi ljudmi … Ja, saj je napravil nekaj zanimivih, nenavadnih potez, že pred vojno, recimo leta 1932, ko se je ločil od Ljubljanskega zvona. To so bile kar drzne poteze. Leta 1932, ko je napisal Kulturni problem slovenstva, se je očitno pridružil konservativni desnici, kajne. Ker se mu je zdelo, da je ta za Slovence in slovenstvo vendarle bolj koristna kot pa recimo neka čudna levica. To so bile zanimive poteze, ki so kazale neko bistrino, hkrati pa so ga vendarle pripeljale do tega, kar je na koncu, po vojni, pač bil, kajne.

Bio 3: LGL, Vič, FF, SAZU

Nekih prestižnih in svojim sposobnostim primernih služb si v tem času Kos ne more obetati. Tako se leta 1959 prvič zaposli v Lutkovnem gledališču kot over-educated dramaturg - kar je bila sicer "prijetna in niti malo nezanimiva" služba -, leta 1963 pa postane profesor filozofije na Gimnaziji Vič. Pogosto nadomešča odsotne učitelje slovenščine. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Sadovi teh njegovih viških let bogato obrodijo, ko je že na faksu in v razmaku enega leta izda dva znamenita učbenika, po katerih so se učile cele generacije Slovencev, ki imajo končano več kot osnovnošolsko izobrazbo: Temelji filozofije za gimnazije (1973) in Pregled slovenskega slovstva (1974).

Skratka, že leta 1969 Janko Kos doktorira in je naslednje leto imenovan za izrednega profesorja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti. Pet let pozneje za rednega. Predstojnik od 1976. do 1986. in od 1990. do 1994. Leta 1977 izvoljen za izrednega člana SAZU, leta 1983 za rednega. Nekaj let predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU. Po Ocvirkovi smrti (1980) urednik Literarnega leksikona. To je tista zbirka 46 tankih, bledo rumenih knjižic, ki so izhajale od leta 1978/79 do 2001 in s(m)o jih komparativisti imeli tako rekoč na nočnih omaricah. Od leta 1991 do 2002 je predsednik uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije.

Vidmar: "Muzejski eksponat"

Vidmar je bil tudi nekaj pesnika, to je jasno. Ti njegovi eseji so včasih kar dobri, poetični, kajne. Tako da mislim, da je v življenju včasih koga idealiziral, zlasti seveda ženske. Recimo Kosovelovo sestro /Karmelo/, ki je bila neka njegova ljubezen, kot vemo. Občudoval je tudi Milo Šaričevo. To so bile zanimive dame. S Šaričevo sem imel precej stika, ko sem bil dramaturg pri Lutkovnem gledališču, ona pa je prevajala neko predstavo, s katero smo šli v Nemčijo. No, zavedal sem se, da je to znamenita predvojna lepotica in igralka, med drugim občudovana tudi od Vidmarja. Morda v neki zvezi z Balantičem. To mi ni bilo jasno in mi še danes ni. Čeprav ni izključeno, da je bil tudi Vidmar vanjo zaljubljen. Balantič je bil v tistem literarno-gledališkem krožku, v katerem so bili zraven tudi kaki igralci ali režiser. To je bilo bolj katoliško, seveda. Pri tem je sodelovala tudi Šaričeva in tam se je verjetno z njo seznanil. Morda je v mojem spominu kaj zmede ali kaj takega, ampak vedno sem imel občutek, da je tam nekaj bilo, neka zveza, no. Ni pa to dokazano. Balantičevo ljubezensko življenje je bilo najbrž precej razburljivo. Iz njegovih pesmi se to vidi. Hkrati pa … Hja, bog ve, kaj je bilo, ne …

Skratka, jaz Vidmarja popisujem, kolikor sem ga lahko doživel, kajne. Kar pa zadeva njegov odnos ne samo do mene, ampak do naše generacije, je bil ta odnos zanimiv, včasih kar pozitiven, kajne. On je gojil neko simpatijo za nas mlade, recimo okrog leta 1950 do 1960. In še pri Perspektivah nam je bil naklonjen, čeprav so seveda bili ti spori, zlasti s Tarasom /Kermaunerjem/, deloma s Primožem Kozakom, no, kasneje zlasti s Pirjevcem in tako dalje. Ampak v teh stvareh je bil on precej gosposki, ne, z eno besedo. Ne grob. Čeprav pa je potem v 60-ih in 70-ih letih prihajalo do nekih ostrih trkov, zlasti z mano, se mi zdi. Tega ne omenjam v knjigi, ker sem pozabil ali pa sem deloma hotel zamolčati.

Kos je prepričan, da znamenitega manifesta starih, konservativnih intelektualcev in umetnikov z naslovom Demokracija da, razkroj ne! leta 1968 - zadeva je bila uperjena zoper takrat že prevladujoče mlade moderniste v poeziji in prozi, dramatiki, likovni umetnosti, glasbi … - ni napisal Josip Vidmar. Podpisal že, napisal pa ne. Ker je bil ta tekst zelo primitiven, pravi. To je bržkone napisal Matej Bor. Res pa je, da je Vidmar od takrat naprej ostal na stranskem tiru kulture in kritike. Kot nekakšen eksponat, ki ga hodimo občudovat v muzej, kajne.

Bio 4: Zbor za republiko

Prijateljevanje z Jožetom Pučnikom - "a bolj na distanco, saj je bil vendarle politični um, deloval je v krogu ljudi, v katerega sam kot kulturnik, nepolitični človek, pravzaprav nisem sodil", kot pove v nekem intervjuju - ga v novem tisočletju pripelje v Zbor za republiko. Na zborovanju ZZR in VSO V obrambo Slovenije na Trgu republike 2. aprila 2016 se Kos pojavi med Janšo in Hojsom in v več kot 20-minutnem predavanju pred nekajtisočglavo množico - ki ga mestoma prekinja z aplavzi, vzkliki in skandiranjem "ud-bo, ma-fi-ja" - povzame zgodovino in duhovno zgodovino naroda. Mirno in dostojanstveno, kot da se nič ne dogaja, kot da je v veliki predavalnici v pritličju Filofaksa. Le da v starih časih ni mogel omenjati Nietzscheja in evropskega nihilizma v isti sapi kot migrante iz nekompatibilnih civilizacij - ker jih pač ni bilo. In zaključi: "Od vsega začetka, od Primoža Trubarja naprej, smo bili ogroženi od tega in onega, turških vpadov, različnih vojn, nato pa italijanskega in nemškega nacionalizma, kasneje pa še komunizma, ki nas je moralno in duhovno oslabil. /…/ Slovenija je oslabljena in ogrožena tudi prek kulturnega anarhizma in evropskega nihilizma. /…/ To je seveda samo znamenje nekega notranjega razpadanja, ki ne vodi drugam kot v pogubo." In elegantno zaključi s Cankarjevim optimizmom in z verzom o "morju večerne žgoče krvi" iz Kosovelove Ekstaze smrti, kajne.

Nekaj vmes

Na koncu stojimo v predsobi in se še dolgo pogovarjamo. Janko in Darka sta ljubek par, ki delujeta tako, kot si stereotipno predstavljamo pare, ki so skupaj že od pamtiveka. Dajeta si iztočnice, se popravljata in dopolnjujeta in skoraj spogledujeta. Ne vem, kako smo si lahko to mislili, ker je nikoli nismo videli, niti je ni mož omenjal, toda gospa soproga - za nas študente vedno samo "Darka" - je bila na neki način legenda kot profesor sam. Tako kot recimo ga. Troha - vedno samo "Vera" -, čudežna oddelčna knjižničarka in angel varuh tistega prahu in moljev. Če bi kramljali še dlje, bi se gospa Darka spomnila vseh iz mojega letnika, pa še za nekaj let naprej in nekaj za nazaj. "Kako se je že pisal tisti, ki je šel potem v London?" - "Hja, Darka, no, Tadej Zupančič vendar!" - "Ah, ja, seveda. Kaj pa zdaj on dela?" Celo o moji mami me sprašujeta, čeprav je ne poznata. Seveda pa sem Kosu že prej razlagal, kako je prav moja mama leta 1969 iz osrednjega glasila SZDL izrezala fotografijo s podpisom, na kateri sta se na razglasitvi novih doktorantov Univerze v Ljubljani znašla nekaj sedežev vsaksebi v prvi vrsti Janko Kos, dr. lit. ved, in Rudi Crnkovič, dr. oec.

V življenju sem se od marsikoga marsikaj naučil, toda najbolj sem se naučil misliti od dveh profesorjev na fakulteti: razen od Kosa na primerjalni še od pokojnega dr. Andreja Capudra na francoščini. Zanimivo, da sta bila strokovno, literarnozgodovinsko in literarnoteoretično - verjetno pa tudi osebnostno - povsem nekompatibilna. "Pozabite, kaj vas tam učijo," mi je nekoč rekel Capuder, ko mi je dajal navodila za diplomsko nalogo - in pomahal z roko proti začetku hodnika četrtega nadstropja Filofaksa nekaj kabinetov stran.

Predvsem pa se mi zdi zanimivo in zgovorno, da sta mi toliko dala ravno poznejši kulturni minister v Demosovi vladi in poznejši član Zbora za republiko. Na njunih predavanjih ni bilo nikoli slišati niti besedice o politiki. Ničesar prevratniškega. Morda pa je prav to bil razlog za vpliv, ki sta ga na nas študente imela? Zase lahko rečem, da mi je Capuder vcepil romantično strast do literature, kar mi je pozneje uspelo preslikati v intelektualni hedonizem do vsega, s čimer sem se v življenju poklicno ukvarjal. Kos pa me je naučil racionalne zadržanosti in skepse, nekakšne humanistične nejevere, celo ničejanskega cinizma, cepljenega na "nekako slovesen, obredno privzdignjen" slog "onstran običajnega publicističnega jezika".

Ves čas študija in še čez sem od starejših primerjalcev poslušal ponarodele zgodbice o dolgočasnem Ocvirku in briljantnem Pirjevcu. Po vseh teh desetletjih pa sem vesel, da sem imel za profesorja nekoga, ki je bil nekaj vmes. V bistvu sem duhovno maturiral šele takrat, ko sem pri Kosu diplomiral.