Barbara Bradač
Kozorderčeva jama je zgolj najbolj znano nesanirano odlagališče strupenih odpadkov, ki jih je Račam zapustil Pinus. Zgovorno je okoljsko poročilo za občinski prostorski načrt občine Rače-Fram iz januarja 2016, kjer je zapisano, da je bilo leta 2011 na območju občine evidentiranih 28 nelegalnih odlagališč. "Od teh sta bili dve že sanirani, od preostalih 26 pa jih kar 13 vsebuje (tudi) nevarne odpadke," piše in natančno opredeli štiri lokacije najbolj problematičnih nelegalnih odlagališč v občini, v katerih je odloženih po 250 do 1000 kubičnih metrov nevarnih odpadkov: "V nekatere od njih so v sedemdesetih letih 20. stoletja odlagali neuporabljene pesticide."
Še obstajajo krajani, ki se spomnijo časov, ko so polne tovornjake različnih odpadkov vozili v jame in tja tudi zlivali tekočine iz proizvodnje, in kako se je sežigalo embalažo ob robovih jam. In tudi tega se spomnijo, da je bilo jam veliko. So pa v pripovedovanju enotni, da je bilo do okolja najmanj prijazno obdobje skoncentrirano v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
"Grozno je smrdelo, kar dušilo me je"
Takrat je slovenska tovarna Pinus Rače za skupno jugoslovansko tržišče proizvajala posamezne tako imenovane snovi POPs, ki so se uporabljale kot pesticidi v obdobju od leta 1959 do 1984. Že v osemdesetih letih 20. stoletja so v zemljini divjih odlagališčih na Dravskem polju odkrili različne ostanke pesticidov, za katere pa je bilo ugotovljeno, da niso bili posledica normalne uporabe v kmetijstvu, ampak predvsem posledica odlaganja ostankov v zapuščene gramoznice, kjer so različni odpadni materiali, tudi nevarni. Krajani v občini javno o nadaljnjem dogajanju še danes ne želijo javno govoriti. Podjetje Pinus, ki je bilo nekoč izjemno dobro stoječe podjetje, je vselej tudi finančno pomagalo pri gradnji različnih objektov na področju Rač. Tam je veliko ljudi dobilo zaposlitev in plačilo, ki nikoli ni bilo slabo.
Voda v ribniku je postajala rumena in zelena in potem ni bilo več ne žabe in ne ribe
Krivci se vedno izognejo
V večini primerov se škoda kopiči leta ali desetletja, na očeh vseh, zagotovo pa tistih, ki so škodljive dejavnosti opravljali, njihovih politikov in državnih institucij. Še celo takrat, ko se že ve za posledice na okolju in zdravju, se krivci izjemno potrudijo prikrivati nastajajočo škodo in vzroke zanjo. Tako je bil recimo azbest pri nas prepovedan šele desetletja po tem, ko so druge države že ukrepale, podobno se zdaj dogaja z uporabo in proizvodnjo pesticidov in herbicidov.
Slovenija je majhna, a zares lepa dežela z veliko ohranjenimi naravnimi dobrinami. Vendar teh ne dojemamo kot zavezo za vztrajno in premišljeno delo, vlaganje in razvoj na dolgi rok, ampak pogosto kot oviro na poti do dobička ali zgolj lagodnega življenjskega sloga. Dovolj je nekaj generacij, da se v tej čudoviti deželi ustvarijo številna degradirana območja zaradi človekove dejavnosti in občutni negativni vplivi na zdravje ljudi in stanje narave. Tako je v Mežici, Celjski kotlini, na Dravskem polju, v Zasavju, Beli krajini, Anhovem … Grozljivo je, da se takšne degradacije, namesto da bi jih že v osnovi preprečili, dojemajo kot nekaj neizogibnega, skoraj kot elementarne nesreče, krivci, naj gre za privatna podjetja ali državne institucije, pa se na koncu vedno izognejo odgovornosti za nastalo stanje in sanacijo.
Za sanacijo mora običajno največ narediti in se znajti lokalna skupnost sama, v veliko primerih so potrebni večletni napori in dokazovanja civilnih iniciativ in nevladnih organizacij. Slednje se skuša onemogočiti in diskreditirati takrat, ko želijo kritičen premislek in sodelovanje pri sprejemanju odločitev, ko problem nastane, pa se jih sprašuje, kaj počenjajo, in se jih celo kliče k odgovornosti.
Ker imajo krivci za degradirana območja takšno politično podporo, v Sloveniji seveda počasi nastajajo nova in nova. Če ponazorim: preden pričnemo sanacijo po poplavi v kopalnici, je dobro, da najprej zapremo pipo! In ravno tu imamo zelo pereč problem. Zdi se, da vedno znova zgolj odstranjujemo vodo iz kopalnice, ne zmoremo pa zapreti pipe.
Preprečevanje se prične pri okoljski zakonodaji. Zdaj je pisana na kožo onesnaževalcem ter nadgrajena s slabim projektiranjem in umeščanjem dejavnosti v okolje. Recimo z načrtnim določanjem vplivnega območja, ki se konča ob tovarniški ograji. Iz procesa sprejemanja odločitev se tako načrtno izključi civilno javnost in lokalno skupnost, zaradi česar se ta čuti odrinjeno in sčasoma začne nasprotovati tudi dejavnostim, ki bi lahko bile za družbo celo koristne. Ob nesrečah ali resnih posledicah za okolje in zdravje seveda dokončno prevladata odpor in nezaupanje.
Izdana okoljevarstvena dovoljenja bi morala biti dogovor različnih deležnikov v družbi, podkrepljena s poglobljeno strokovno presojo in ne plod lobističnih dogovorov in političnih pritiskov. Kjer ni jasne in dolgoročne politike, namesto vizije vlada - provizija.
Uroš Macerl, Eko krog
Tiho so bili ljudje nekoč in so še danes
Eden redkih, nekoč zaposlenih v Pinusu, pove, da so v Kozoderčevo jamo vozili sode rumensana. "Takšna žolta pasta je to bila. V jamah so predvsem embalažo in tudi ostanke rumensana in metasystoxa tudi sežigali, sode pa zakopali," pripoveduje. Krajanka pa se spomni še drugih jam. "Eno jamo so pred leti izpraznili, samo niso vsega odpeljali, pa še ena je proti Brunšviku, pa Mešlova jama, ki je danes zasipana. Vse te jame so polne, nič ni odvoženo, skrito je. Vse, kar je v teh jamah, se izpira v zemljo. Voda teče s Pohorja po Dravskem polju in v začetku Šikol, konec Podove je zajetje pitne vode. Ampak, veste, ti strupi ostanejo v zemlji, zemlja ničesar ne oprosti in ne pozabi," nadaljuje in pojasni, zakaj je Pinus javna skrivnost v kraju. "Tiho so bili ljudje nekoč in so še danes. Kapital je pač prevladal nad razumom in zdravjem."
Brez denarja in ljudi ne bo sanacije
Sanacija Kozoderčeve jame je bila že v preteklosti vključena v nekatere strateške nacionalne dokumente. Pa vendar jama ni bila sanirana. Nič ni pomagalo, da je bila vključena v Nacionalni izvedbeni načrt za ravnanje z obstojnimi organskimi onesnaževali za obdobje od leta 2009 do leta 2013. Leta 2017 je okoljsko ministrstvo skupaj z uradom za kemikalije, ki je nosilec programa, poročali vladi glede izvajanja tega načrta. Kot izhaja iz gradiva, zaradi pomanjkanja sredstev in kadra celotnega programa niso mogli izvesti. S tem se je vlada seznanila, vendar naprej koraki niso bili storjeni. A za aktivnosti, povezane s starimi bremeni, ki so bile vključene v akcijski program, med njimi tudi Kozoderčeva jama, so bila zagotovljena sredstva v Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture 2007-2013. “Ta sredstva so bila samo deklarativna. Denarja za sanacijo starih bremen nikoli ni bilo, saj se je večina sredstev namenila za izgradnjo odlagališč ali izgradnjo kanalizacij in čistilnih naprav in izgradnjo vodovodov,” so pojasnili na okoljskem ministrstvu.
V začetku letošnjega maja so se sestali predstavniki MOP, Skupna občinska uprava občin v Spodnjem Podravju (SOU), Komunala Ptuj in medobčinska inšpektorica in se dogovorili, da bodo skupaj MOP in SOU pripravili identifikacijo vseh onesnaževalcev na območju širšega Dravskega polja (industrija, vsa uradna odlagališča, kmetijstvo, uradne in neuradne gramozne jame ...), pri tem upajo, da se bo, čeprav še niso definirali vseh podrobnosti, zadeva premaknila z mrtve točke, saj jih k temu zavezujejo tudi ugotovitve računskega sodišča glede revizije Učinkovitost dolgoročnega ohranjanja virov pitne vode.
Za to pa potrebujejo jasno organizacijsko strukturo, z vsemi pristojnostmi, kadre in nato sredstva, pa še postopke ugotavljanja povzročitelja. Pri tem ni nujno, da bo država sanirala vse grehe, najprej je treba določiti vse povzročitelje.
