Odprto pismo Evropi: Obstane lahko le, če se ne pusti raztrgati na političnih vrhovih

Napisal naj bi pismo neznanki, kar je zanj, blago rečeno, precejšen izziv. Ko bi vsaj šlo za žensko, ki jo približno pozna, in bi s tem komu delal uslugo, tako kot takrat v vojski, ko je čustveno nepismenim tovarišem pomagal sestavljati ljubezenska pisma. Ampak kako naj nagovori lik iz mitologije? Figuro, ki je doslej obstajala le v območju fikcije? Pa čeprav je bila navdih zanjo zgodovinska oseba, hčerka feničanskega kralja iz Sidona, antičnega kraja v današnjem Libanonu. Napisal naj bi pismo poosebitvi, žrtvi nasilnega dejanja, ki jo je ugrabil božji bik in jo na svojem hrbtu ponesel čez morje, pa ne do nasprotne obale, temveč le do otoka Kreta, zaradi česar je postala zavetnica celega kontinenta. Pisal naj bi Evropi: ženski, celini, utelešenju, zvezi držav, ideji? Ne, nič ne bo iz tega.

Le kdo hoče govoriti s fresko, s kipom, s podobo na vazi? Ampak on to počne skoraj vsak dan. Na pisalni mizi ima kipec, droben fragment iz lisastega marmorja, ki ga je nekoč kupil pri nekem pariškem starinarju. Večinoma pozabi nanj, ko pri pisanju strmi v svoj ekran. Včasih pa mu vendarle pade v oko in ga pogladi s konicami prstov, in takrat se vrne, takrat se začne vse od začetka – hrepenenje, ki vselej ostane neizpolnjeno.

Evropa, luč mojega življenja, bi lahko rekel v tonu srednjeveške dvorske ljubezenske lirike. Pri njem ga je v obliki jezikovnega ognjemeta zanetil znan ruski romanopisec od prve note njegovega znanega in razvpitega romana: Ev – roo – pa. Ampak aliteracij željan jezik tu ne odskaklja po stopnicah navzdol od ustnega neba in se dotakne zob. Prej se tvorba blagoglasja odvije globoko v ustni votlini kot praskanje v žrelu, podprta z zapornikom, ob katerem se morata lici prav nelepo napihniti, preden se konča na enem najlepših samoglasnikov, ki ohranja čar začetka. Res pa je, da se ime začne z zlogom "ev", ki je pri starih Grkih sporočal vedno nekaj pozitivnega. "Ev" je bilo tisto dobro, kot recimo pri evnoji, evdemoniji, evritmiji, kasneje evharistiji. Se spomnite začetka slavnega romana ruskega pisatelja, ki je opeval strast do mladoletnega dekleta? Da pomisli nanj prav v povezavi s to temo, je gotovo bizarno. Je bila morda tudi princesa Evropa nimfica tako kot Lo-li-ta? Ne, iz tega že ne bo pisma, pa čeprav gre tudi tu, kot lahko takoj opazimo, za primer oboževanja.

~

Po pravici povedano, ne razume, zakaj je ta mlada ženska dandanes na tako slabem glasu. Začuden je nad to naveličanostjo in nejevoljo do Evrope, ki se v njegovem času širita po vseh političnih taborih in celo med vrstami evropskih parlamentarcev. Vsak dan naleti nanju že ob branju časopisa in ju zavzeto preučuje ter temeljito analizira, pa jima kljub temu ne pride do dna. Na skoraj vsaki okrogli mizi je obdan z ljudmi, ki mu razlagajo, kako slabo gre Evropi, kaj vse je z Evropo narobe, zakaj je Evropa tako škodljiva zanje in za vsako posamezno državo, ki pripada njeni skupnosti. Pritožujejo se čez vse netransparentne uredbe, čez vmešavanje birokratov v njihov vsakdan od ulične razsvetljave do jedi na kuhinjskih mizah. Tarnajo nad samopašnostjo bruseljske birokracije, nad nepravičnostjo denarne in dolgovne politike ter razporeditve prispevkov, nad prominentno vlogo nekaterih držav članic. Kajpak vsakdo vidi le slabosti za svojo državo, očitki pa so pogosto protislovni, redkokdaj koherentni – zaključek je vselej ta, da bi se bilo treba rešiti jarma Evropske unije. Občudujejo države, ki so se z referendumi in plebisciti otresle evropskih sporazumov, in tiste, ki to še nameravajo. Brexit je zoral ledino, zakaj ne bi sledili še grexit, frexit, italexit itd.?

Zaradi tega se pogosto počuti osamljenega, kadar je govor o njegovi celini. Ta splošna protievropska naravnanost ga resnično žalosti in mu zadnje čase kvari razpoloženje na potovanjih v druge evropske države.

Še huje pa je to, da je začel pomilovati te evroskeptike z vseh vetrov. Vidi jih kot del problema, kot enega od razlogov, zakaj se zdijo evropske težave tako težko rešljive in zakaj se projekt evropske združitve čedalje bolj zaustavlja. Saj so si ti evroskeptiki – to je le pomožen skupni izraz, ki meče vse v isti koš – seveda v komaj čem edini. Kar jih druži, je zgolj spodkopavanje, žaganje temeljev, nihilistična težnja po razkroju. Malodušneži, si misli: blatijo največjo demokratično zvezo narodov v zgodovini teh koncev. Ohlapno povezano, spoštljivo do narodne suverenosti vseh svojih članic, spodbujajočo obojestransko razumevanje različnih kultur ter praktično v marsikaterem pogledu. Zaletavajo in obregajo se ob strukture, ki so preoblikovale uničevalni bes dveh svetovnih vojn v krhko konstrukcijo razumnosti. Če odmislimo vse ideale: je bila res le gola volja po preživetju in preprečitvi nadaljnjih vojn tista, ki je pripeljala do tega gospodarskega združevanja?

Saj nam ni treba pretiravati, ampak vseeno lahko to transnacionalno zavezništvo vidimo kot nekaj pozitivnega, kot rezultat učnega procesa, kot varovalo pred hipertrofijo posameznih narodov. Oziroma, kot je nekoč povzela raziskovalka kulturnega spomina Aleida Assmann: "Evropske sanje so … odgovor na nočno moro vojne, uničenja in zločinov zoper človeštvo. Temeljijo na prepričanju, da so evropske države skupaj zmožne predelati to preteklost ter prestati izzive sodobnosti in prihodnosti."

~

Saj tudi sam ve, kdo so današnji sovražniki Evrope – isti kot včerajšnji, le da v novi preobleki: nacionalisti, desni in levi populisti, identitarci, narodnjaki, verski skrajneži, trdovratni fašisti, revanšisti, vse sorte branilci ozemlja. Že dolgo jih opazuje s silnim odporom, zdaj jih srečuje že v vseh državah Zahodne in Vzhodne Evrope. Rastoča manjšina, ki je že zdavnaj zavzela tudi Evropski parlament, v katerem zdaj poraja vedno nove frakcije in podskupine, kot so EKR, EFDD, ID in podobne. Pri tem pa največje nevarnosti sploh ne predstavljajo one, temveč sam postopek navajanja na takšno realnost. Ankete vedno znova poročajo o stabilni večinski podpori zagovornikov Evropske unije, vendar pa nas je pozabljanje zgodovine njenih nasprotnikov zdaj prenehalo čuditi. Kratkost zgodovinskega spomina je v različnih družbah očitno že stalnica, morda celo nekakšna naravna stalnica. Ne nazadnje gre tu za obstanek naše civilizacije, kot jo poznamo.

Da je biti Evropejec prednost za vsakogar, je lahko reči, v metežu nasprotujočih si interesov pa je takšno prepričanje hitro postavljeno pod vprašaj. Vsak šolar zna na prste našteti prednosti, česar pa otrok ne ve, je to: kako razmeroma mladi glede na zgodovino in kako krhki so ti dogovori v našo skupno korist. Tule naštejmo še enkrat nekaj tistih najpomembnejših:

• odprte meje od Finske do Portugalske ter od Poljske do Grčije, brezvizumski režim,

• sprava nekdanjih nasprotnikov: mirovni pakt, ki je lahko za vzor celemu svetu (in ki z izjemo spodletelih mednarodnopravnih pogodb iz Locarna leta 1925 ne pozna sebi podobnega),

• trgovinski sporazum v medsebojno korist,

• delavske pravice in socialna zaščita,

• vladavina prava v splošnem,

• Evropsko sodišče,

• zagotovitev človekovih pravic v vseh državah članicah,

• spodbujanje demokratičnega razvoja, odprava diktatur,

• v zadnjem času tudi podnebne iniciative: tako imenovani zeleni načrt,

• najpomembnejše: sodelovanje namesto uničujoče konkurence.

Prav gotovo najdemo v evropskem sistemu tudi cel kup protislovij, pa tudi med federalističnimi ideali (parlamenta in sodišča v Strasbourgu) ter nacionalno usmerjenimi praksami (komisije v Bruslju) zeva nepremostljiv prepad. Njegova največja hiba pa je zanesljivo ta, da EU kot celota nikoli ni pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, kot je bilo sicer predvideno v Lizbonski pogodbi. Do zdaj je Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ratificiralo le nekaj držav članic.

In tako ostaja le pri evropskih vizijah in s tem ne misli popevkarskega tekmovanja s podobnim imenom. Njegov neuničljivi optimizem se zdi marsikomu smešen, to ve in z nasmeškom jemlje v zakup tudi on. Vendar se še naprej opira na določene izkušnje iz svoje rane mladosti, ki si jih je pridobil kot otrok socializma v tistem delu Nemčije, ki je takrat pripadal vzhodnemu bloku, v teritorialnem smislu torej Vzhodni Evropi. Upa si reči, da dobro pozna zagrenjenost, ki je vzniknila iz delitve celine na Vzhod in Zahod, in tudi pomanjkljivosti, ki so se od takrat pokazale v državah nekdanjega Vzhoda. To je tudi razlog, zakaj s še večjim nezaupanjem opazuje tamkajšnji populizem, sovražnost do tujcev in težnjo po alternativi, pa ne samo za Nemčijo. Pozna njihovo klientelo, tako kot tudi njene strahove, ki se zdaj predstavljajo kot argumenti, ter njihov občutek, da so bili kolonizirani, vendar pa jih sam ne čuti. Ta, ki to piše, je zdaj privilegiranec, kar je v času njegovega odraščanja pomenilo: ljubljenec režima, ki uživa posebne pravice, povečini član partijske elite. Le da je on takrat pripadal zatiranim, saj je bil nasprotnik enostrankarskega sistema. Bil je eden tistih, ki so šli na ulice takrat, ko je bilo to še smrtno nevarno, v upanju, da bi končali to nočno moro. Bil je zraven pri vzhodnonemški pomladi, ki se je tako kot pogosto v njegovi državi odvila jeseni (oktobra in novembra 1989). Bolje grozen konec kot groza brez konca, je bila njegova naivna, pa vendarle učinkovita deviza. Zato lahko vsem nasprotnikom Evrope reče le:

Predstavljajte si, da ste predstavnik opozicije v vaši državi. Ne, nobeno letalo ne bo prisilno pristalo, da bi vas aretirali v kabini, kasneje mučili in strpali v ječo. Prav tako ne bo v državi, katere potni list imate, nobena avtokratska ali diktatorska dolga roka grozila novinarjem sredi belega dne ali poskušala utišati nevšečne kritike z živčnim strupom.

~

Za konec bi rad pisal še o enem otoku. Ne, ne o Kreti, kjer se je v eni izmed mnogih različic mita ustalila ugrabljena Evropa. Tja hodi vsako poletje že pet let zapored, da odklopi in si napolni baterije ob njegovem mitu o nastanku. Ventotene (italijansko: "ki kljubuje vetru") je ime tega drugega sredozemskega otoka, ki pripada arhipelagu, Pontinskemu otočju. Od časov cesarja Avgusta pa do tistih fašista Mussolinija je bil otok izgnancev, brezizhoden kraj. Tja so v času Rimljanov deportirali neljube družinske člane, kasneje pa režimske nasprotnike vseh vrst: komuniste, socialiste, anarhiste.

Več kot dva tisoč let je bil Ventotene kraj nesvobode. Vse od Avgusta pa do Mussolinija so oblastniki sem pospravljali svoje nasprotnike. Skrivna vez povezuje cesarjevo hčerko Julijo in njene dvorjane z jetniki burbonskih vladarjev in poslednjim antifašistom, ki so na tem otoku zapravili najboljša leta svojega življenja. Vedno znova je bila vsemogočna država tista, ki je sem pospravljala svoje najnevarnejše nasprotnike. Kot javnosti prikrito internacijsko taborišče je Ventotene dobil svoj vzdevek: "Otok, ki ga ni."

Nekaj tega mračnega vzdušja je čutiti še danes. V zraku lebdijo besede, kot so eksil, izgnanstvo in ječa. V ponudbi so vodeni ogledi cisterne dei carcerati; plaketa označuje nekdanjo kantino, v kateri so si jetniki kuhali sami; Archivio della Memoria (z dokumenti iz časov pregona) pa ima svojo pisarno v neki uličici nad pristaniščem. Mogočen in že z morja dobro viden rumeni gradič s prsobrani na strehi in masivnim skalovjem pod sabo je danes sedež lokalne uprave, kraljuje pa na velikem trgu, ki je glavno zbirališče ljudi na tem otoku. Razstavni panoji na njegovem obzidju pripovedujejo o življenju izgnancev, o njihovih delavnicah in debatnih krožkih, o junaštvih in neuničljivem smislu za humor teh ljudi. Nekega dne sem tam odkril zapis, za katerega sem prvič slišal: Ventotenski manifest.

Napisan je bil poleti 1941, ko so nemški tanki prodrli globoko v Ukrajino in je kazalo, da bodo oborožene sile kmalu zavzele še Moskvo. V tem zgodovinskem trenutku pomračitve je peščica ujetih levičarjev, ki jim je iluzije razblinil pakt med Hitlerjem in Stalinom, presegla svoja prepričanja in zasnovala načrt za prihodnost v primeru, da bi blitzkrieg spodletel in bi se Nemčija morala predati, nekakšen program, ki bi premostil vse razdvajajoče razlike med predstavniki naprednih strank. Bil je skrajni čas, zahodna civilizacija je namreč stala pred prepadom. Zapisali so, da bi zmaga nacistične Nemčije pomenila "dokončno utrditev totalitarizma v svetu". Pisci so se imenovali Altiero Spinelli, Ernesto Rossi in Eugenio Colorni – trideset let kasneje je ujetnik nekega drugega režima, Vaclav Havel, v njih videl vzornike, če ne kar svetnikov. Njihov manifest lahko tako kot Havel beremo kot partituro za boljšo Evropo. Dejansko je tako kot pri glasbi: note so že tu, samo še zaigrati moramo po njih.

Med izgnanci je bil tudi Sandro Pertini, eden od kasnejših predsednikov Italije, prijatelj Helmuta Schimdta v blaženih časih povojne sprave narodov, ko sta se Italijan in Nemec še lahko pogovarjala na najvišji ravni (o čemer danes več ne moremo govoriti). Ta spis naj bi služil kot temeljni dokument evropskega federalističnega gibanja. Avtorjema sta za vzor služila ameriška ustava in njen princip zveznih držav. Dve leti po zapisu manifesta je v Milanu prišlo do njegovega prvega javnega razglasa: "Za svobodno in združeno Evropo".

Ventotenski manifest je bil vir navdiha za vse kasnejše pomembnejše evropolitične dokumente, vse do Lizbonske pogodbe iz leta 2007. Zagovorniki Evropske unije so se od nekdaj lahko sklicevali na to preprosto magno karto. Na to skrivno sporočilce, ki je spisalo véliko zgodbo. Nakracano je bilo na cigaretni papir in z otoka pretihotapljeno v trebuhu pečene kokoši, potem pa razmnoženo in v obliki letaka razširjeno po Milanu in Rimu. Nekaj njegovih daljnosežnih zamisli je postavilo temelj tako imenovanega Hertensteinskega programa, ki je vseboval dvanajst tez in bil sprejet v Švici po koncu vojne. S tem so se prvič pokazali obrisi nove Evrope.

Takšen je bil izhodiščni položaj: nekaj mednarodno usmerjenih levičarjev se je osamosvojilo od Moskve, premostilo frakcijska razhajanja, se distanciralo od partijske discipline. Diktatura proletariata zanje ni več pomenila političnega cilja. Ti levičarji novega kova so vedeli predvsem to, da nočejo več biti talci politike dinozavrskih režimov, ki so razdvojili stari kontinent in po svoji logiki izvoza revolucije zlorabili vse, kar naj bi bilo sveto: svobodo in mir in socialno pravičnost. Med drugim tudi idejo o Panevropi, ki ji je ne nazadnje prisegel kolonizator Heinrich Himmler s svojo Waffen-SS. Vendar pa so se morali grobarji (in morilci Judov) najprej umakniti, preden je ta ideja svobodnega federalizma v Evropi lahko postala resničnost.

Ampak tudi po tem nevarnost še dolgo ni bila mimo. Avtorji pozabljenega manifesta so se še predobro zavedali, da bi lahko ponovno prišlo do vzpostavitve nacionalistične države in da je le vprašanje časa, kdaj bo posamezna država spet padla v roke reakcionarnih sil in se začela oboroževati. Razumela sta, da bodo Amerika in njene nove zaveznice vzpostavile ravnovesje moči v skladu z interesi svojih vplivnih območij in hotele vplivati tudi na mednarodne gremije. Že vnaprej sta predvidela dandanašnjo krizo s populizmom, neonacionalizmom in na novo okrepljenim militarizmom. Celo možnost, da bo Amerika nekega dne nastopila v vlogi hegemona. To časovno okence je ostalo odprto le za kratek čas – ravno dovolj, da je dokončno pokopalo pruski militarizem (porodno napako nemškega rajha po zmagi nad Francijo). Gospodarstvo, ki temelji na obojestranskih interesih, in celo skupna vojska sta končno postala uresničljivi zamisli. "Evropska revolucija mora biti socialistična," so zapisali, a se hkrati distancirali od starih, radikalno marksističnih metod osvoboditve delavskega razreda, od metod prisilne kolektivizacije ter od metod sovjetskega državnega kapitalizma kolhozov in kombinatov, zlasti pa od fašistične ideje korporativizma. Vsakršna oblika narodnega boljševizma, gospodovalne avtarkije, ki bi spet vodila v oboroževanje in izvoz ideologije, bi morala biti za vselej odpravljena.

Sanje, kaj pa drugega? Utopije se porajajo na otokih – spomnimo se na Thomasa Mora –, in same po sebi ne obetajo zmerom česa dobrega, saj vendar poznamo dovolj morilskih utopij 20. stoletja. Ampak tale tukaj je bila drugačna. Na kratko povedano, je otok Ventotene s tem manifestom skupinice daljnovidnih političnih aktivistov postal zibelka Evrope. Kadar pripovedujem o tem otoku, na katerega se vedno znova vračam, to ni prazna bajka. Je ljubezenska izjava človeka, ki si je želel svobode, kot mu jo je nekoč obljubila združena Evropa. In mu jo tudi podarila, tega ne bo nikdar pozabil.

Evropa: otok, ki ga ni. Kar pomeni tudi to, da v časih globalizacije Evropa že dolgo ni več otok, saj se je treba v svetu velikih imperijev, kot sta Amerika in Kitajska, ter Rusije kot črne ovce za pogajalsko mizo ustrezno učvrstiti. Evropa lahko obstane le, če se ne pusti raztrgati na političnih vrhovih.

Na svojih potovanjih v prodajalnah spominkov le redkokdaj kaj pametnega najdem. Obeski za ključe, lakirane školjke, lutkice v nošah, pobarvani keramični krožnički, raznovrstna ljudska umetnost, ki pa je v bistvu množično proizvedena na Kitajskem – da bi s poletnih počitnic nosil domov kaj takšnega, se mi je od nekdaj zdelo absurdno. Nekoč sem vendarle nekaj zanimivega našel, to je bilo pred tremi leti na otoku Ventotene. Modra evropska zastavica, kakršno si jadralci pripnejo na jambor svoje barke, je ta spominek, na katerega sem še danes ponosen. Vse od takrat jo nosim s seboj v svoji potovalki in jo lahko po potrebi uporabim kot žepni robček. Nedoumljiv simbol: dvanajst zlatih zvezdic, zbranih okoli praznega morja.

Letos so te zastavice izginile iz vseh trgovin s spominki tega otoka. So jih preprosto razprodali, so njihovi lastniki le pozabili naročiti novo pošiljko ali pa so morda sami, razočarani prebivalci neke celine, ki ne pozna več nobene solidarnosti, v tem letu prestopili na stran evroskeptikov? Kaj pa duh otoka Ventotene – je tudi ta nekoliko izhlapel? Je bila zamisel vendarle prevelika in konec koncev premalo navdušujoča in dobičkonosna?

Tako piše in razmišlja on, evropski domoljub. In je obenem vesel, da mu ni bilo treba napisati pisma oboževanki ter mu ga zato tudi ni treba skleniti z zaključnim pozdravom.

Prevedla Sara Virk

* V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.