A tokrat sem se potrudil in šel do zaključne pike, prvič, ker pismo Večeru izpod naslova Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)? s 25. junija 2022 zadeva temo, o kateri tudi sam modrujem že od lani jeseni, drugič, da bi našel kaj oprijemljivega kot nasvet, priporočilo ali vsaj sugestijo prenovljeni oblasti pri nas, kako se spoprijeti z omenjeno krizo.
Naj takoj sklenem, da ničesar koristnega nisem razbral. Le polemičen odziv na nedavno pismo njegove pomembne sopotnice v procesu našega osamosvajanja dr. Spomenke Hribar na isto temo z dne 18. junija 2022.
Ne nameravam si nadeti toge odvetnika dr. Hribarjeve, saj se mu bo, pričakujem, zoperstavila sama in bolj prepričljivo v kratkem, a ne morem mimo nekaj tez dr. Rupla, ki kličejo k repliki.
Naš veliki osamosvojitelj na parketu diplomacije se tudi tokrat obregne, da bi pojasnjeval vlogo Rusije, pred njo Sovjetske zveze, in okarakteriziral profile in ambicije njunih voditeljev od Stalina preko Hruščova do Jelcina in Putina, nekdanje jugoslovanske in slovenske zveze komunistov, Tita in njegovih, pozablja pa znova povedati, tako kot to redno počne njegov trenutni navdihovalec Janez Janša (bil je njegov, nato proti njemu, zadnja leta spet zraven), da je tudi sam sodeloval pri takratnem sistemu kot formalni komunist, z izkaznico, celo kandidat za člana centralnega komiteja, in da je kot odgovorni urednik študentske Tribune simpatiziral z idejami o proletarski revoluciji.
Dajte že enkrat, gospodje osamosvojitelji, priznati: "Da, zagovarjali smo samoupravni socializem, verjeli v ZK in aktivno delali zanjo, mea culpa, mea maxima culpa", pa nato kot pojasnilo lahko dodate: "Bili smo še mladi, zaletavi, in vsega nismo vedeli o partijskih nečednostih. Ko smo to spoznali, nam je vera v takratno ideologijo pošla!" Lepo bi bilo kaj takega enkrat slišati ali prebrati izpod peresa Janše, Rupla, Gorenaka, Jambreka, Černača in drugih danes najhujših rabljev takratne ureditve. Le od evroposlanca in podpredsednika SDS Milana Zvera sem nekje prebral, da je bilo to njegovo članstvo v ZKS "napaka iz najstniških let", ki se je vendarle nadaljevala tudi onstran najstništva, tam do že zrele mladosti pri sedemindvajsetih, ko je člansko izkaznico vrnil baje le na predvečer osamosvojitve.
Druga pomanjkljiva in zgrešena Ruplova teza, če se vrnem k njegovemu pismu, je, da pripisuje le Putinovi Rusiji neokolonialne apetite, ameriških, ki jih ZDA imajo, tu pa tam izvajajo in tudi uresničujejo, že odkar so svetovna velesila, pa ne vidi ali noče videti. Njihova kolonija, če še nismo povsem že postali, pa postajamo, preko Nata in tudi sicer, žal tudi mi Evropejci. Recite mi, da pretiravam, da je ocena prekruta, a verjamem, da nisem edini, ki se tako počuti. In te dni vidimo, komu smo privrženi in predani, kdo nam je za vzor, kdo nam dopoveduje, kaj je prav in kaj ni ... najbolj razvita, ambiciozna, materialno bogata in močna država na planetu - kjer sodstvo ukinja pravico do splava in dovoljuje prosto nošenje orožja.
V Večeru nadaljujemo objavo pogledov na politiko Slovenije do vojne v Ukrajini, s čimer odpiramo prostor za nadaljnjo razpravo o tej temi
Pojdiva za trenutek k spominom izpred 20 let, dr. Rupel. Ko so se Busheve ZDA 2002 pripravljale na napad na Irak in iskale izgovor v orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga bil režim Sadama Huseina imel, pa ga ni, ter same skonstruirale lažne dokaze o tem, ki jih je zunanji minister Colin Powell z ampulico v roki prodajal Varnostnemu svetu OZN, da bi dobil zeleno luč za poseg, smo kot Slovenija, na vašo pobudo, pristopili k vilenski izjavi. Ta je brezpogojno podpirala ameriška prizadevanja "za razorožitev Iraka" kljub vedenju, da inkriminiranega orožja ni bilo in da je minister Powell lagal, a ste nam jo na parlamentarnem odboru za zunanjo politiko vseeno vsilili, ker da smo – ste pojasnjevali - potrebovali ameriško vizo za v Nato. Za to vizo smo razprodali našo digniteto! V čast si štejem, da temu pritisku nisem podlegel in da sem glasoval proti. Žal sem bil pri tem edini. Tisto glasovanje pomnim kot enega izmed največjih madežev Slovenije, poleg onega o izbrisanih, od osamosvojitve dalje. ZDA so napadle Irak, tako kot je Rusija Ukrajino, brez mandata Združenih narodov in v nasprotju z mednarodnim pravom ter z ustanovno listino svetovne organizacije, a takrat smo mi ravnali povsem drugače kot ob Putinovem zločinu.
Zadnji očitek, dr. Rupel. Dr. Hribarjeva in oni, ki mislimo enako ali podobno, si prizadevamo za čimprejšnje končanje vojne v Ukrajini, za povratek k miru in sodelovanju med Evropsko unijo, z Ukrajino ali brez nje znotraj svojih vrst in z Rusko federacijo - za umiritev kriznih razmer, v katere smo zapadli in ki se z nadaljevanjem konflikta dan za dnem zaostrujejo, ne nazadnje zato, da Putinu film ne poči povsem in da se ne znajdemo na poti brez povratka. Čaka nas tudi skupni boj, če bo ob ali po tej vojni sploh še smiseln, s podnebjem.
Kaj pa ponujate vi? Boj Ukrajincev, bog ne daj še vseh Evropejcev, do zadnjega moža in vero v zmago proti Putinu? Boj za načelo spoštovanja suverenosti in neodvisnosti drugih in nedotakljivosti njihovih meja, ki pa ni veljalo, kot sem opisal, pri Iraku in še kje, za vsak ceno, pa naj bo, kar bo?
Niste edini profesor mednarodnih odnosov, niste naš edini dolgoletni zunanji minister, ste pa med najbolj zaljubljenimi v ZDA, karkoli počno. In če se že hvalite s predsedovanjem OVSE, bi moral že takrat zaznati in opozoriti, do česa je vodilo širjenje Nata proti ruskim mejam, ki so ga nekateri vidnejši strokovnjaki na tem področju v ZDA sami označevali za najhujšo strateško napako zavezništva od njegove ustanovitve.
In - zadnji poudarek - ni res, žal, da se je razmišljanju, pogojno rečeno, "mirovnikov" priklonila, kot pravite, uradna zunanja politika oz. ministrica za zunanje zadeve. Prisluhnila nam je, tako kot tudi nasprotni strani, a nič ne kaže še, da bi mi bili prepričljivejši. Čas bo pokazal, a kot sem že nekje zapisal, časa za spodobno rešitev krize je vse manj.
