Eden od njih je bila tudi podeželska bolnišnica, v kateri sem se prejšnji dan rodil. Moja mama se je morala skupaj z drugimi ženskami in njihovimi novorojenčki skrivati pod posteljo.
Moji prvi otroški spomini so v precejšnji meri spomini na vojno, na zgodbe o vojni in na posledice vojne. Pripovedovali so mi o dedku po mamini strani, ki je med prvo svetovno vojno sicer preživel napad s strupenim plinom, a zaradi njegovih posledic umrl že v mladih letih. Moj oče je bil v drugi svetovni vojni hudo ranjen in si ni nikdar povsem opomogel. Precej časa je moralo preteči, preden sem se zavedel, da je bila med vojno njegova služba ubijanje – in da je pri tem vselej tvegal, da bo tudi sam ubit; da je bilo čustvo, ki ga je občutil najpogosteje, gotovo strah. Vsak dan, dokler se ni vojna zanj končala: strah. Vsakodnevno metanje nebesnega kovanca. Med odraščanjem sem se megleno zavedal tudi drugih vojn – dolgega seznama drugih vojn –, ki so se bolj ali manj brez prekinitve zvrstile po drugi svetovni. Kot mnogi moji vrstniki sem tudi sam na ulicah protestiral proti vojni v Vietnamu. In kakor tedaj mi ob tem še danes pridejo na misel verzi iz pesmi "Zgodnje prebujanje na nedeljsko jutro" ("Waking Early Sunday Morning"): … mir našim otrokom, ko padajo/v majhni vojni na sledi drugih majhnih/vojn …
Senca vojne pogosto pada tudi na moje pisanje, čeprav je redko njegova osrednja tema. Leta 2005 sem objavil zbirko Legija (Legion), katere naslovni cikel izrekajo glasovi z različnih vojnih območij. Cikel se je, tako menim, razvil iz ritmov in podob iz mojih prevodov pesmi, ki jih je v času, ko je bil z družino ujet v obleganem Sarajevu, napisal Goran Simić. Ko je prebral Legijo, me je Seamus Heaney vprašal: "Kje si našel vse te glasove?" V mislih je imel raznolikost pesmi: pripovedi in podobe v nekaterih so bile namreč iz prve svetovne vojne, v nekaterih iz druge, ponekod seveda tudi iz vojne na Balkanu, spet tretje so prikazovale priložnostno brutalnost vojne nasploh: konkretne zgodbe konkretnih glasov. Nedavno sem objavil tudi angleški prevod pesmi Janisa Ritsosa, ki jih je napisal v kazenskih taboriščih oziroma v hišnem priporu za časa grške vojaške hunte, torej v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja. Zdi se mi, da se pojem konflikta prepleta z vsem, kar je človeško; da je morda torej eden temeljnih človeških vzgibov.
Da se v mojem pisanju nenehno pojavljata vojna in njena senca, me ne preseneča; poezija je pač moj način tolmačenja sveta. Po drugi strani štiri dolge pesmi, ki predstavljajo, kot bi se lahko reklo, hrbtenico moje zbirke Ognjene pesmi (Fire Songs), govorijo o drugačni, a vendarle sorodni vojni; o vojni, ki je še strašnejša in bolj uničujoča od tistih, ki se bijejo z orožjem. Prva ognjena pesem pripoveduje o Anne Askew, protestantski mučenici, ki so jo zaradi krivoverstva sežgali na grmadi. V moji zgodbi o njenem mučeništvu je njen glas preroški. V sanjskem srečanju z Anne stoji pripovedovalec v trenutku, ko jo pogoltnejo plameni, tik ob njej in pravi:
edine besede, ki jih zmore spraviti do mene iz peči, ko se stegujem
k njej, so ja, gorelo bo, gorelo bo, gorelo bo …
Prerokba Anne Askew govori o vojni, v kateri se bojujemo vsi, o vojni brez fronte, vojni, iz katere se je dozdevno nemogoče umakniti. O vojni proti naravi.
≈
Ta vojna se bije že zelo dolgo. Na Novi Zelandiji je bil 14. avgusta 1912 objavljen časopisni članek, ki je opozarjal na posledice, ki bi jih kurjenje s premogom lahko imelo za podnebje na Zemlji. Opozorilo je bilo prezrto. Približno petdeset let pozneje je izšla knjiga Nema pomlad Rachel Carson, v kateri avtorica obravnava nezmerno rabo pesticidov in njene učinke na ptice: glede slednjega naslov knjige govori sam zase. A svarila so bila znova prezrta. Še kaki dve desetletji kasneje sem se udeležil vrste konferenc, na katerih smo se posvečali prelomnim točkam, ob katerih naj bi nastopile okoliščine, ko bi globalno segrevanje postalo kritično. Tudi za vse to se ni zmenil nihče. Časi, o katerih smo govorili tedaj, so zdaj tu. Narava, življenje na Zemlji, je še vedno na udaru in nevarno blizu je trenutek, ko napadov ne bo več mogla zdržati. Do te krize naravnega sveta, od katere še vedno odvračamo oči, pa ne bi moglo priti, če ne bi človeštvo izgubilo stika z naravo, z bitji, ki poseljujejo Zemljo, in z Zemljo samo.
James Lovelock je postavil hipotezo o Gaji: da so planet, na katerem prebivamo, in bitja, s katerimi si ga delimo, povezani v soodvisen, harmoničen in prijazen sistem. Naše očitno zavračanje te harmonije oziroma tega, da bi bili njen del, dozdevno izvira iz ideje, da mora sistem narave služiti našim potrebam, da je tu zato, da ga izkoriščamo, kakor in kadar nas je volja, namesto da bi, kot bi bilo prav, s strahospoštovanjem zrli njegove pretanjene skrivnosti.
Privlačijo me podobe ptic v letu; med njimi predvsem ujede. Nekoč sem napisal pesem "Bowlandska Beth" ("Bowland Beth"), o samici pepelastega lunja (zaščitene vrste), ki so jo kljub prepovedi ustrelili na lovišču barjanskega jereba. Pogon jerebov je drag šport, zato naravni plenilci lovcem pač ne smejo kvariti zabave: še en dokaz našega skrhanega odnosa z naravo. Privlačijo me tudi zajci, miti in legende o njih kot spreminjavcih, družabnikih čarovnic, njihova kulturna zgodovina, pa tudi zajci kot živa bitja, ki utelešajo vse te skrivnosti. Nekoč sem napisal cikel pesmi – "Lepus" –, v katerem zajec nastopa kot trikster, ki v pesmi "Zajec kot slabo znamenje" ("The hare as bad omen") ljudem napove črno prihodnost, če bomo še naprej ignorirali dokaze o propadanju okolja. Zajec govori o:
… teh rečeh, ki bodo, vaši
zvonci in sveče gor ali dol, vaši polovičarski ukrepi,
vaših par korakov nazaj gor ali dol, prišle, prišle, prišle.
Šele zdaj vidim, da zadnji verz utripa z istim ritmom kot prerokba Anne Askew, napisana dvanajst let pozneje.
Pepelasti lunj je zaradi zatiranja postal ena naših najbolj ogroženih živalskih vrst. Zaradi uničevanja življenjskega okolja se je močno skrčila tudi populacija poljskega zajca – te pa kljub prepovedi še vedno lovijo tudi s psi gonjači. Po mojem osebnem občutku je ogroženost pri teh dveh vrstah najbolj simbolno pomenljiva – toda seznam vrst, ki so na robu izumrtja, je mnogo daljši. Izginjanje vrst pomeni nepovratno škodo za ekosisteme – tudi izginjanje žuželk; če pomrejo opraševalci, pomremo tudi mi. Vse te nevarnosti so delo človeških rok; na seznam ogroženih vrst smo tako vpisali tudi same sebe. Tu in tam se mi zazdi, da gre pri naši vojni proti naravi pravzaprav za željo po lastni smrti.
Da bomo, tudi ko z obličja Zemlje izginejo še zadnji sesalci, ribe, žuželke, zgolj dalje gledali televizijo, navijali za svoje nogometne klube, letali z letali, poslušali glasbo, hodili po nakupih, praznovali rojstne dneve svojih otrok …
Pred nekaj desetletji je industrija fosilnih goriv na lastno pest financirala raziskavo vplivov ogljikovega dioksida v ozračju na okolje. Znanstveniki, ki so raziskavo izvedli, so ugotovili, da bo imelo sežiganje fosilnih goriv "dramatične posledice za okolje", da bodo težave velike in da "se jih je treba čim prej lotiti". Toda družbe, ki so znanstvenike financirale, so njihova mnenja pometle pod preprogo. Naravoslovci glede tega, kaj se bo zgodilo, če se bo naša vojna proti naravi nadaljevala, že dolga leta prav nič ne okolišijo. Pravijo, da smo na sredi šestega množičnega izumrtja, ki je povsem nedvomno v celoti posledica človekove dejavnosti; a za to, da bi ga zavrli ali ustavili, ne storimo nič. Zakaj ne?
Ali gre pri naši očitni ravnodušnosti do holocenskega izumrtja v resnici za to, da smo se sprijaznili, da je tako ali tako že prepozno? Da dandanes ni več mogoče spremeniti načina delovanja sveta, četudi morda vemo, kako bi bilo to mogoče storiti oziroma kako bi se dalo sprememb vsaj lotiti? Da bomo še naprej živeli po vzorcih, ki so nam vklesani v kamen in nespremenljivi? Da bomo, tudi ko z obličja Zemlje izginejo še zadnji sesalci, ribe, žuželke, zgolj dalje gledali televizijo, navijali za svoje nogometne klube, letali z letali, poslušali glasbo, hodili po nakupih, praznovali rojstne dneve svojih otrok … Ali bodo tovarne še naprej – do zadnje trohice energije – izdelovale avtomobile, hladilnike, klimatske naprave? Ali se bodo drvarji lotili še zadnjih dreves v deževnem pragozdu? Bodo industrijske kmetije še naprej redile svojo živino in klavnice še naprej klale?
Pišoč pismo Evropi – kljub goljufivim in surovim zasebnim interesom, ki jim je uspelo zbuditi latentno ksenofobijo in rasizem v moji domovini ter povzročiti brexit, se imam namreč vseeno za Evropejca –, imam v mislih predvsem tiste, ki jo vodijo. Mogoče je seveda, da svetu, kot pravijo – in to dostikrat precej prepričljivo –, vladajo zlobni ljudje; da gresta moč in pohlep z roko v roki, da kapitalizem izrablja naravne vire, jih predeluje in nam jih nato prodaja nazaj v obliki izdelkov, da se v sodobni zgodovini človeštva pogosto kaže, kako hitro nepremišljen znanstveni napredek privede do nepremišljenih tehnoloških inovacij. Toda tako kot obstajajo znanost, tehnologije in – to je ključno – denar, s katerimi bi bilo mogoče upočasniti oziroma ustaviti proces, ki ga težko imenujemo drugače kot vročinska smrt planeta, obstajajo med ljudmi, ki imajo moč in vpliv, gotovo tudi taki, ki razločno vidijo prepad, pred katerim stojimo. Svojo prošnjo – oziroma prošnjo tistih, ki se še niso rodili – naslavljam na svet. Toda to je pismo Evropi.
Prerokba Anne Askew je bila, tako kot vse prerokbe, videnje: temačno videnje, kakršna so moja lastna, kadar premišljam o poročilih z okoljske fronte. Ena od podob, ki se mi pogosto prikazujejo in ki jih skušam vselej izbrisati, je podoba planeta brez življenja, na katerem zaslon, ki ga napajajo zgolj debele usedline pohlepa, še naprej prikazuje brezmejno rast kolektivnega bogastva nekdanje elite izginulega sveta, našo edino zapuščino, denar, ki z denarjem ustvarja denar.
Take podobe lahko zbledijo edino ob pomoči tistih, ki imajo oblast. To je pismo Evropi, predvsem tistim, ki ji vladajo. Reči se morajo bistveno spremeniti, in to zelo kmalu. Nekdo mora prevzeti pobudo – nekdo, ki ima za to sredstva in voljo. Onstran vsega, kar sem zapisal tu, nimam nobenega nasveta, ničesar, kar bi še lahko dodal. Morda le tole: glejte svoje otroke, ko spijo. Glejte svoje vnuke, ko spijo.
David Harsent (1942, Velika Britanija) je doslej objavil dvanajst pesniških zbirk, za katere je prejel tudi številne nagrade, med drugim nagrado forward, Griffinovo mednarodno nagrado in nagrado T. S. Eliota. V letu 2023 bo izšla njegova zbirka A Broken Man in Flower ("Zlomljen človek v cvetu") z njegovimi predelavami pesmi, ki jih je v različnih zaporih in v hišnem priporu napisal grški pesnik Janis Ritsos. Harsent je sodeloval s številnimi skladatelji, največ s Harrisonom Birtwistlom; njune skupne projekte so izvedli v številnih pomembnih institucijah po vsem svetu, npr. v Kraljevi operi, na Salzburškem festivalu, v Concertgebouwu in Carnegie Hallu. Je častni član številnih združenj, npr. Kraljevega društva za literaturo in Združenja helenskih avtorjev, in zaslužni profesor na Univerzi v Roehamptonu.
≈
Prevedel Jernej Županič.
Odprto pismo Evropi je del projekta ArtAct, ki je sofinanciran iz programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
