Opozicijska leva sredina je pod dolgotrajni projekt konstruktivne nezaupnice v ponedeljek (do)končno potegnila črto. Na tajnem glasovanju je naveza LMŠ-SAB-SD-Levica ugotovila, da je v večmesečnem kovanju strategije, preračunavanju in snubljenju poslancev svojim 39 uspela dodati zgolj glas Karlu Erjavcu zvestega poslanca Desusa Jurija Lepa. Kar šest jih je umanjkalo, da bi z najmočnejšim opozicijskim orožjem drugič po letu 2013, ko je to uspelo Alenki Bratušek, zamenjali vlado Janeza Janše. A rezultat na političnem prizorišču ni odmeval kot presenečenje. Prej kot potrditev negotovih in medlih pozicioniranj Erjavčeve poslanske četverice, ki je interno predsedniku podporo obljubljala, navzven molčala, naposled pa zasebne interese postavila nad strankarske in širše politične. Brez njih je alternativa ostajala tudi brez vseh perspektiv, da bi na svojo stran pridobila del koalicijske SMC, za katero je v startu kazalo, da bo jeziček na tehtnici.
Koalicijsko-opozicijski odnosi se tako še nadalje zaostrujejo, prostora za agresivne (proti)udarce in obračunavanja bo le še več. Akterji že tako polariziranega slovenskega političnega prizorišča bodo po pričakovanjih z bližino volitev, za katere tudi nekateri v vladnih vrstah ocenjujejo, da bi vendarle lahko bile predčasne, srditeje zasledovali individualne interese. Če kaj, je spodletela nezaupnica opozicijski levi sredini dala možnost nenehnega kazanja s prstom po principu "zdaj vemo, kdo je čigav" na SMC in Desus, v katerih so zapravili priliko za zasuk kurza slovenske politike. Predsednik SDS pa lahko po zmagi v parlamentu pas okoli partneric neobremenjeno še čvrsteje zategne.
Samouničujoča saga Desusa
A najprej je treba postati pri stranki Karla Erjavca, ki se je na Koaliciji ustavnega loka tako rekoč zlomila. Namesto da bi se ukvarjal z vodenjem vlade, povratnik na predsedniško mesto po eksšefinji Aleksandri Pivec zdaj brede v težavah lastne stranke, ki se je v zadnjem letu in pol z javnim pranjem perila o notranjih težavah v več aspektih vpisala v zgodovino slovenskega parlamentarizma. Kaže pa, da se bo samouničujoča strankina saga zaključila šele s korenitejšimi rezi, po črnem scenariju z njenim propadom. Že kmalu po Erjavčevem povratku se je stranka "znebila" samosvojega poslanca Roberta Polnarja in ostala je četverica, ki si je predsednikove vrnitve v politiko po slabi izkušnji s Pivčevo tudi najbolj želela. Po njihovih interpretacijah je bil namreč edini, ki bi jih lahko rešil pred pogubo. A zdaj se riše povsem drugačna zgodba, poslanci so Erjavcu, ki jih je nejevoljne ekspresno potegnil iz koalicije, na glasovanju o nezaupnici pokazali hrbet in zamudili priložnost, da bi stranko upokojencev ponesli na vrh vlade. Nemirno je odreagiral teren, ki ponekod v teh dneh ultimativno zahteva, da v vrhu razčistijo pojme, saj ljudje, ki "stranki škodijo in ji niso lojalni", v njej nimajo več kaj početi. Tudi Erjavec za vzklike terena ni imun, ker ni realiziral vsega, kar je bil ob ponovnem naskoku na predsedniško funkcijo obljubljal. V duhu konsolidacije stranke prekaljeni politični maček umirja žogico, napoveduje nove in nove pogovore s poslanci in želi stranko kategorično potisniti v opozicijo. A malo verjetno je, da bodo poslanci, ki so še včeraj vztrajali, da bodo sodelovali tako s koalicijo kot tudi z opozicijo, neuradno pa pristajali na podpis sporazuma z Janševo vlado, že jutri povsem stabilno sedli v opozicijske stolčke. Sploh pa se odrekli položajem v delovnih telesih državnega zbora, ki so jim glede na koalicijsko-opozicijska razmerja pripadali doslej.
Moč in riziko združene opozicije
Po glasovalnem izdajstvu pa kaže, da Erjavčevih poslancev tudi v opoziciji ne nameravajo več tolerirati. "V odborih bodo želeli opozicijska mesta, glasovali bodo koalicijsko. Na to ne bo moč pristati. To je navadno izigravanje sistema. Njihovih pogovorov imamo dovolj," je tvitnil predsednik LMŠ Marjan Šarec. So pa tudi alternativo nove politične okoliščine prisilile v razmisleke, kako naprej. V strankah zagotavljajo, da bodo na temeljih večmesečnega povezovanja gradili in bi bilo odnos povezane opozicije škoda zavreči. Združevali se bodo okoli vsebinskih projektov in z namenom preprečevanja spornih in radikalnejših potez SDS delovali kot celota, izpeljati morajo še (najmanj) tri interpelacije, ki so jih vložili zoper najbolj izpostavljene ministre. Je pa koordinator Levice, ki se je na račun alternativnega projekta v zadnjih mesecih javnomnenjsko (o)krepila, Luka Mesec že takoj po nezaupnici napovedal, da bodo zdaj dali v prestavo višje in nastopili kot še bolj problematična opozicija. Veliko bolj preudarno ravnajo v SD, vodja poslancev Matjaž Han je denimo za Večer ta teden povedal, da ni pristaš zganjanja histerije, da je opredeljen, ni pa obremenjen in bo zato v prihodnje zagovarjal vse, kar je dobro za državo in ljudi, pa četudi bo katero od teh stvari predlagal predsednik SDS. Kljub temu da so v zadnjih mesecih dokazali, da so presegli nekatera nesoglasja, da so sposobni sodelovati, zastopati skupen projekt in hkrati ohranjati avtonomnost, je jasno, da bi lahko brez kratkoročnega cilja na obzorju, kot je bila menjava Janševe vlade, hitro skrenili vsaksebi. Z bližino volitev bo nevarnost naraščanja trenj in tekmovalnosti med podobnimi strankami fragmentirane leve sredine velika, sploh pa bodo solo akcije z namenom ozke politične preračunljivosti ugodne priložnosti za polaganje računov za nazaj.
Točke pretresov za SMC
Na mizi predlogov dominantne SDS pa je po tem, ko je manjšinska vlada odrešena pritiska, pričakovati vse radikalnejše ideje. Manevrski prostor koalicijskima partnericama NSi in zlasti SMC se je zmanjšal in za nasprotovanje jima bo ostajalo bolj ali manj glasno izražanje kontrastališč in pomislekov. Vendar tudi to drugega učinka in posledic kot Janševo zastraševanje, da jih lahko v vsaki točki brezkompromisno potisne pred zid predčasnih volitev, na katere je okrepljena SDS pripravljena danes, bila pa je tudi že včeraj, ne bo imelo. Najmanj udobno bo zato delu poslancev SMC Zdravka Počivalška, ki so po interpretacijah tajnega glasovanja o nezaupnici oddali neveljavne glasovnice in demonstrirali, kako se v tej vladi počutijo že zdaj. Najbližja točka pretresa bi za stranko, ki se je vendarle odločila biti vladni podporni steber, lahko bila interpelacija zoper SDS-ovega kulturnega ministra Vaska Simonitija. Jasno namreč je, da je Simoniti ob notranjem ministru Alešu Hojsu največji kamen spotike za SMC v tej vladi, v duhu rekonstrukcije so vzniknile tudi ideje, da bi ministrstvo prevzeli sami. Kako jih bo skušal premier disciplinirati, da ministra pomagajo obraniti, ne pa zrušiti, so se že spraševali v SMC, kjer nekateri med njimi ne skrivajo, da bi interpelacijo podprli. Glede na pozicioniranje doslej se bo med podporniki najverjetneje znašla tudi vodja poslancev Janja Sluga. Poslanka, ki si z generiranjem od Janše nasprotnih stališč vse večkrat odpira fronte s Počivalškom, a jih potem nekako zmeraj uspe zakrpati, bi lahko bila takrat vnovič postavljena pred temeljit premislek, kako dolgo bo v tej stranki še lahko (so)bivala. Če jo bo javnomnenjsko zrušena SMC na neki točki "izgubila", pa je nedvoumno, da bo Počivalšek SMC še lažje skonsolidiral in z načrtom "revitalizacije" brez zavor ukrojil po lastni meri.
Kaže pa, da se bo samouničujoča saga stranke Desus zaključila šele s korenitejšimi rezi, po črnem scenariju z njenim propadom
Neizbežnost ministrskih rotacij
Zaradi nesorazmerij med vladnimi partnericami je vsaj v neki meri neizogibno izčiščenje ali rekonstrukcija vlade. Prvo na spisku bo že konec meseca glasovanje o zdravstvenem ministru, doslej direktorju UKC Janezu Poklukarju, o katerem naj bi se bili v koaliciji dogovorili kot o nekakšnem "nadkvotnem" ministru. Poseben in nerešen je še status kmetijskega ministra Jožeta Podgorška, ki se kljub odhodu Desusa iz koalicije decembra lani ministrskega položaja oklepa. Vse bolj verjetno se zdi, da bi se lahko politično medli in zato prilagodljivi Podgoršek po potencialnem razhodu z Desusom utegnil zbližati z NSi, katere občinski svetnik je nekoč bil. Tako bi ugodili tudi naraščajočim apetitom koalicijske stranke Mateja Tonina. Prav njegov minister Janez Cigler Kralj bo prvi na spisku interpeliranih. Opozicija mu očita pasivnost v upravljanju enega najbolj izpostavljenih resorjev v epidemiji in odgovornost za (ne)ukrepanje v domovih za starejše, ki je rezultiralo v kolosalnih številkah smrtnih žrtev zaradi covida-19. Pričakovati je, da bo ministra, ki bo v branjenju puščico obrnil proti opozicijskim SD, ki so resor vodili več let, koalicija s pomočjo Jelinčičeve trojice, manjšincev in nedolgo tega trdnokoalicijskih Desusovih poslancev uspela zaščititi. Tako tudi šolsko ministrico Simono Kustec, za katero sicer ni povsem jasno, ali bo mandat zmanevrirala do konca in vzdržala pritiske z vseh strani. Spomnimo le, da je bila nedolgo nazaj primorana razrešiti državnega sekretarja Jureta Gašpariča, ko je javno oporekal dognanju predsednika vlade, da so za zamude pri potrjevanju razpisa za študijske programe krivi uslužbenci ministrstva. Kot povsem verjeten scenarij je slišati, da bi lahko SMC-jevo Kustečevo na ministrskem mestu nadomestil Mitja Slavinec, ki je nedavno zasedel mesto državnega sekretarja, v igrah za ministrske funkcije pa je bil že ob snovanju te Janševe vlade. Da bi se "zgolj" za funkcijo državnega sekretarja umaknil s položaja dekana mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko, se političnim poznavalcem ne zdi prav verjetno. Vse večji pritisk se zgoščuje tudi na pravosodno ministrico Lilijano Kozlovič iz SMC. Tudi tu opcija, da se jo, če bo imenovanje tožilcev še branila pred prsti SDS, "umakne", ni izključena.
Zaradi nesorazmerij med vladnimi partnericami je vsaj v neki meri neizogibno izčiščenje ali rekonstrukcija vlade
Vse premierjeve karte
Da bi se z bližino pomladi in poletja, ko se bodo najverjetneje umirjale statistike koronavirusnih okužb, ohlajala tudi pregreta in v epidemično realnost še zmeraj ujeta politika, je malo verjetno. Janševa manjšinska vlada formalno operira z 39 glasovi, do (vsaj) 46 pa jih loči še nekaj tavajočih poslancev, ki v izteku tega mandata (pre)tehtajo na podlagi vse ožjih interesov. Premierjeve ponujene roke sodelovanja parlamentarnim strankam po maratonski seji neštetih diskreditacij in obračunavanj, ki se od tam selijo v twitter mehurček, tako ne gre jemati resno. Sploh pa ne, ko predsednik SDS iz rokava vleče vse bolj škodljive karte.
V izteku tega tedna je v (žal) dobro znani maniri z zapisom brezbrižno napadel novinarko Lili Bayer z uglednega bruseljskega medija Politico. V mednarodni javnosti poteza ni ostala neopažena in Sloveniji dodaja še en madež. Odpira pa tudi nova in nova vprašanja o odnosu vladajoče SDS (in tistih, ki jo podpirajo) do vseh pomembnih družbenih (pod)sistemov, neodvisnosti medijev in drugih institucij. Posebej nevarno postaja to v obdobju, ko prehajamo proti predsedovanju EU. Tudi o tem bodo v prihajajočem tednu spregovorili liderji parlamentarnih strank s predsednikom države Borutom Pahorjem. Dosego konsenza s posebno težo in učinkom v tako globokem političnem razkoraku pa bi bilo utopično pričakovati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
