Apokalipsa. Prejšnji teden se je davna svetopisemska beseda znova znašla v medijih. Grozljivi prizori s pogorišč na Krasu so jo kar vsiljevali.
Pravzaprav je čudno, da se niso štirje jezdeci apokalipse (Kuga, Vojna, Lakota in Smrt) pojavljali že prej, saj je zadnje čase asociacij nanje več kot dovolj. Pa ne le, če sledimo Razodetju apostola Janeza. Strašljivi so tudi štirje jezdeci globalnega kapitalizma, ki jih oznanja filozof Slavoj Žižek: podnebne katastrofe, biogenetski poizkusi, nebrzdani finančni trgi in vse več odrinjenih ljudi.
Poleg vseh globalnih znamenj poslednjih dni človeštva me že nekaj časa vznemirjajo namigi o koncu klasičnega novinarstva. Pri tem nimam v mislih proslule napovedi labodjega speva naših televizijcev, ampak me skrbi usoda celotnega ceha. Nadomestili naj bi nas namreč robovinarji. Kot roboti že dolgo nadomeščajo delavce za tekočim trakom, lahko računalniki sami generirajo manj zahtevna besedila. Nam bodo umetnointeligenčni kolegi konkurirali tudi pri zahtevnejših žanrih, pri komentarjih, analitičnih člankih in reportažah? Naj ne zveni naduto, ampak sam se ne čutim ogroženega. A ne zato, ker sem že na varnem, v penzionu. Pač pa si ne predstavljam algoritma, ki bi obvladal pisanje (in govorjenje) med vrsticami - kar je bilo v mojih časih nujno, če si hotel povedati kaj več. Da ne govorim o obvladovanju vseh figur in tropov, torej o umetniških oblikah izražanja. Mlajšim je to prihranjeno, zdaj lahko povedo kar naravnost.
Recimo - če končno preidem do osebka iz naslova: cenjena kolegica Ksenija Horvat je pred dnevi izjavila (in v časopisu so to uporabili za naslov), da se ji zdi "povsem neverjetno, da lahko nekdo pri zdravi pameti imenuje Uroša Urbanijo za direktorja televizije". Njeno upanje, da se to ne bo zgodilo, se je, žal, razblinilo. Pomagal ni niti za tri takšne kolumne dolg in tehtnih argumentov poln javni poziv stavkovnega odbora Koordinacije novinarskih sindikatov RTV in tamkajšnjih aktivov. Njegov povzetek je prav tako udaren: Uroš Urbanija je najbolj neprimeren kandidat za zaposlitev na RTV!
Čeprav sem nedvomno na strani stavkajočih, je bilo ob istem izzivu moje sporočilo na družbenih omrežjih ravno nasprotno: Uroš Urbanija je še najbolj primeren kandidat. Preden se začnete zgražati (ali odobravati), morate upoštevati, da sem zapis nadaljeval s pristavkom - ... ob tem generalnem vodstvu RTV in oprodah v informativnem programu TVS ter predvsem za sedanji programski svet. Kdor ni spremljal njegovih sej (kar je možno samo v neposrednem prenosu na MMC RTV SLO), si ne more predstavljati, kakšen vir zla je njegova večina. Na čelu s predsednikom, ki ga je propadli premier povabil na Brdo na zahvalni sprejem za zveste sodelavce. Kot je prostodušno razkril njihov vodilni medijski izvedenec, jih "21 članov glasuje kot en mož". Po eni zadnjih sej, ko so kljub popolnoma spremenjenim družbenim razmeram in političnim razmerjem vztrajali v svoji zaslepljenosti, si nisem mogel kaj, da ne bi tvitnil: "Če spremljaš sejo programskega sveta RTV Slovenije, te obhajajo enaki občutki, kot če prebiraš Slovenca iz aprila 1945."
Zanimivo, da sva se pri tem ujela s sicer nevšečnim kolegom Jožetom Možino. V oddaji o zakonu, ki naj bi omejil poseganje politike v upravljanje nacionalke, je namreč nekaj dni pozneje izjavil: "Kot zgodovinarja me sedanje razmere spominjajo na leto 1945." Če samo domnevam, kaj za to obdobje beleži njegov domoljubni spomin, lahko pojasnim, kaj sem imel v mislih jaz. Med listanjem po digitaliziranih straneh časnika Slovenec sem si označil to misel takratnega "prezidenta" generala Rupnika: "Nemčija v evropskem protiboljševiškem boju ne bo kapitulirala, kar pomeni našo rešitev in zgodovinsko zaslugo današnje Nemčije, zaslugo, ki jo bo nečustvena in nepristranska zgodovina knjižila z zlatimi črkami." Rupnik je to izrekel v radijskem govoru ob Hitlerjevem rojstnem dnevu. Deset dni pred führerjevim samomorom. Eni pa kar vztrajajo pri zlatih črkah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
