Kar nekako pomirjujoče je videti, kako se ponekod, kjer so še pred slabim mesecem vladale dramatične razmere zaradi zdravstvene krize, na Portugalskem in v Veliki Britaniji na primer, ljudje ponovno veselijo sproščenih pogovorov na aprilskem soncu. Pri nas so zdaj še dnevi, ko pritisk kljub zrahljanim omejitvam po 174 dneh nočne policijske ure narašča: šole in maske, šole in testi, vse večje skrbi gostincev in hotelirjev, kmetov in organizatorjev kulturnih dogodkov, vsakodnevna preizpraševanja o cepivih (unija se zdaj pogaja še za 1,8 milijarde odmerkov v naslednjih dveh letih), ob vsem tem pa še kup prepirov v politiki, tudi nepotrebnih ...
Če smo si pred letom dni, ob razglasitvi epidemije, vsaj za spoznanje oddahnili, ko smo po začetni paniki ob ustavljenih tovornjakih na mejah v trgovinah le dobili vse, kar nujno potrebujemo za življenje, in so hitro sledili programi pomoči za tiste, ki niso smeli delati, zdaj vse kaže na burne tedne. Nakazuje se zelo obsežno in kot vselej mučno vračanje državnih pomoči, ki so jih zaradi krize in omejitev prejeli podjetniki, ker so kljub omejitvam (če so svojo dejavnost prilagodili novim razmeram) izgubili manj dohodka, kot so pričakovali. Na drugi strani imajo inšpektorji polne roke dela s preverjanjem izplačanih dodatkov za delo v izrednih razmerah v javnem sektorju. So bili kje preveč širokogrudni? Policisti so zaradi razlik pri teh izplačilih med posamezniki celo vložili tožbo. Bomo videli. Še vedno pa razmišljam, kako so se ob zadnjem zaprtju vrtcev počutili tisti starši, ki ne delajo v nujni infrastrukturi in torej njihov otrok ni bil upravičen do nujnega varstva, sami pa v zasebnem sektorju niso mogli dobiti dopusta ali poiskati drugega varstva. Kot drugorazredni državljani? Je morala biti omejitev res tako ostra in neživljenjska? Hvala bogu, če je kdo ob kaki veliki stiski v imenu človečnosti pristal na kakšno izjemo.
Bilo bi nenavadno, če bi ob toliko omejitvah med zdravstveno krizo ustavno sodišče ostalo brez dela. Izvršilni oblasti je med drugim naložilo dosledno preverjanje razlogov za podaljšano prepoved prečkanja občinskih mej (resnici na ljubo, v nekaterih evropskih državah so za nekaj časa skusili še bolj drakonske omejitve gibanja) in vrnilo v šole otroke s posebnimi potrebami. Strokovnjakom za vode in okoljskim nevladnim organizacijam pa je sredi epidemije - potem ko je okoljsko ministrstvo pod težo argumentov umaknilo za zeleno Slovenijo čudno zakonsko določilo, kaj je mogoče graditi na vodovarstvenih območjih - uspelo preprečiti premalo premišljeno demontažo varovalk za vode in pitno vodo. Spoštovanja vreden dosežek. Ker se še spomnimo, kako dolgotrajno in drago je lahko pri vodah popravljanje morebitnih grehov.
Ni bilo malo tistih, ki so že pred časom ugibali, kaj vse neželenega se utegne ob dnevnih turbulencah ob epidemiji, ki se kotali po svetu, dogajati v ozadju. Marsikaj, seveda; to, da se je bogastvo številnih milijarderjev povečalo in da se jim je pridružilo še nekaj desetin novih, kot da sploh ni presenetilo. Medtem ko si številna mala podjetja in države ob zdravstveni krizi nabirajo milijardne dolgove, vidimo še nadaljnjo koncentracijo kapitala in moči, krepitev moči velikanov, ki tako že desetletja usmerjajo tokove po svetu. Bi po kakšnem čudežu kdo od njih profitu lahko dodal človekoljubje?
