“V Mariboru lahko torej vsak najde nekaj zase. Obiskovalci bodo navdušeni nad pestro kulturno in športno ponudbo ter lepoto tega zgodovinskega mesta.” To je seveda citat, proizvod umetne inteligence. Bi se ji kar dovolila zapeljati, a ji ne gre vsega verjeti. Da si lahko na Lentu ogledamo staro mestno hišo? (Hm.) Da je Lent ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij v Sloveniji? (Hm, hm.) Da je na Lentu najstarejši vinograd v Sloveniji, ki sega vse do sredine 16. stoletja? (Hm, hm, hm.) Pa da je reka Drava idealna za kolesarjenje, sprehajanje in veslanje (hm, hm, hm, hm). Čudno, niti besede o najstarejši gostilni, o Kličku, kasnejši Gostilni Pri treh ribnikih in še kasnejši “nekdanji” gostilni. Ja, saj vem, da starejši Mariborčani (o, a sem že tako daleč, da to rečem zase?) po mnenju mlajših generacij žalujemo za nečim, kar je pač odnesel čas. Ne, ne, žal mi je, da gostilne ali gostišča ni več, pa naj bo s kakršnim koli imenom. Mesto jo je odkupilo – zakaj? Ne vem, pač nekoga vizija, ki je ostala zgolj vizija? Ali pa morda res – za koga. Nočem natolcevati, a marsikoga zanima, čemu občina trmari z nekimi blaznimi najemninami in odstotki od prometa, če je pod temi pogoji ne more oddati. Da je ne bi oddala? Ne bi bilo bolje, ko bi dala novemu najemniku nekaj časa, da zadiha in ga šele potem začela daviti?
Prostor me omejuje, pa bi še imela toliko napisati. Tisti, ki ne veste, kako nastanejo te rubrike: v tejle penzionistični nam da urednik na voljo 1800 znakov, kar je v pisalni stroj prevedeno ena tipkana stran. Zdaj pa ti spravi na eno tipkano stran vse probleme, ki te težijo. Osebno me sicer ne teži nov avtobusni režim v našem mestu, ker se ne vozim z avtobusom, ampak uporabljam noge, ki me še dobro nesejo, ampak ko prebiram pisma o tegobah tistih, ki so vezani na avtobus … No, ali res ni mogoče ničesar narediti, ne da bi raztogotili občane, svoje volivce? Spet občinski strel v koleno? Oziroma v kolena uporabnikov avtobusov. Pa je bil napovedan veliki avtobusni pok, s katerim bi osrečili Maribor.
P. S. Včasih se vprašam, pa kako, za vraga, jim uspe “tam zgoraj” tako ignorirati javnost. In ko sem se to nekje glasno vprašala, sem dobila zanimiv odgovor: To je njihova tovarniška nastavitev.
