Družina Alfonza in Elizabete Šarh na Lobnici leta 1938, ko sta imela sedem otrok: zadaj od leve Vanček, Lojzek in Pepček, v sredini desno Srečko in levo Drago, Jelka in v materinem naročju Anica. Družina se je do leta 1941 povečala za še dva otroka: Branka in Marijo.
Ključna vzroka za sloves Pohorskega bataljona še danes sta junaštvo in tragičnost njegovega zadnjega boja 8. januarja 1943 na Osankarici. Bataljon je od 21. decembra 1942 bival v zimskem taboru na Osankarici, ki ga je nacistični obveščevalni službi uspelo locirati v začetku januarja 1943. Iz povelja za napad, izdanega 6. januarja 1943, je razvidno, da je na nemški strani v njem sodelovalo okoli 1600 mož orožništva, policije, vojske in vermanšafta. Bataljon je imel 30. decembra 1942 na seznamu 95 pripadnikov, a vsi niso bili prisotni v taborišču v času napada. Vzroki za odsotnost so bili različni: od zdravljenja ran, dezerterstva (in posledične izdaje) do dela na terenu. Med slednjimi je bila tudi Rušanka Linka Ksela (1924, Ruše-2005, Maribor), ki je bila kasneje ujeta in poslana v Auschwitz. Zato je v zadnjem boju sodelovalo 60 borcev in 10 bork. Okoli 11.45 začeti boj je bil izrazito neenakopraven. Nemške pozive k vdaji so borci Pohorskega bataljona zavrnili in se borili do zadnjega naboja, ki so ga prihranili zase. Boj se je končal okoli 14.15. Kaže, da je bil zadnji padli Vanček Šarh, ki je ob koncu boja splezal na drevo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
