(POPULARNO) O mejah ženske svobode

Ljubeča, ustrežljiva, mirna in ubogljiva Nora. Soproga, ki želi ugajati in ugoditi željam svojega moža, trem otrokom pa ustvariti življenje družinske pravljice. Harmonija in popolnost, dokler te nenadne posledice preteklosti ne podrejo, ostanejo pa zgolj ruševine popolnosti. Ko Nora zagleda moža v drugačni luči, z njim noče več živeti. Noče več biti lutka.

Zgodba o prvi feministični junakinji svetovne literature in gledališča je eno najbolj znanih in najpogosteje izvajanih del norveškega dramatika Henrika Ibsena. Ko je prikaz položaja ženske v meščanskem zakonu leta 1879 prvič postavil na oder, je sprožil škandal in vnel ogorčenje, a spodbudil debate, tudi mednarodne, na temo neodvisnosti, svobode, položaja žensk in neenakosti. V drugi polovici devetnajstega stoletja se je tako z Noro oziroma Hišo lutk, kot je drugi naslov drame, v Kopenhagnu rodila prva upornica patriarhalno urejenemu modelu meščanske družine in artikulirala pravico ženske do izbire svobode od podrejenosti v zakonu.

Svobodo si je treba vedno znova zagotavljati

Medtem ko je bila letos Ibsenova Nora tudi obvezno čtivo skoraj šest tisočih slovenskih maturantov pri splošni maturi, jo je spomladi na oder postavilo Mestno gledališče ljubljansko. Za današnji čas jo je priredila in režirala makedonska režiserka Nela Vitošević, vlogo ikonične glavne junakinje pa je upodobila igralka Ajda Smrekar. Gledališki ansambel je avgusta s Hišo lutk odpotoval v Makedonijo na 63. festival Ohridsko poletje. Slikovito mesto ob jezeru se zaradi bogate kulturne dediščine ponosno predstavlja tudi kot duhovna prestolnica Makedonije, s svojim letnim festivalom in njegovim obsežnim umetniškim programom pa namreč gosti glasbene in dramske ansamble s celega sveta. Mlada makedonska režiserka je zato s posebno častjo in ponosom tja "popeljala" Noro in s tem ob Ajdi Smrekar še igralce Mateja Puca, Mojco Funkl, Jurija Drevenška, Jerneja Gašperina in spremljevalno ekipo MGL.

"Vesela sem, ker je Nora gostovala v moji rodni deželi. Ne nazadnje ima ohridski poletni festival dolgoletno tradicijo in veljavo, zato občutim iskreno čast, kadar lahko tam gostujem s kakšnim svojim gledališkim projektom," je v čarobnem Ohridu na dan predstave razmišljala Nela Vitošević, ki je sicer hišna režiserka v Makedonskem narodnem gledališču v Skopju. "Ideja Nore nas opominja, da individualne svobode ne smemo jemati kot samoumevne, temveč se moramo zavedati, da jo je treba vedno znova in znova dosegati in osvajati. Tudi danes nam zastavlja vprašanje, koliko smo kot družba napredovali v zastavljanju osnovnih ženskih vprašanj in zakaj ženska, ki želi zapustiti moža in otroke, še vedno doživi večjo stigmatizacijo kot moški ob enakih dejanjih. Videti je, da je boj za enakopravnost še vedno pomembna družbena tema." Vitoševićeva je tudi v Ohridu v odzivu občinstva zadovoljna opazila predanost predstavi in njeni vsebini. Najbolj pa jo je razveselilo, da je makedonska publika izrazila navdušenje nad slovenskimi igralci. Gre namreč za vsebino, za katero meni, da jo je tako kot vse družbene procese, sploh tiste na steklenih nogah, treba pozorno spremljati in se k njim vračati.

“Slovensko" Noro je Makedonka sprejela z odprtimi rokami

"Ko režiser dobi možnost delati s tako odličnim ansamblom, kot so igralci Mestnega gledališča ljubljanskega, je velik del posla oziroma projekta končan - v smislu zagotavljanja uspeha. Predana in profesionalna ekipa je največ kar si lahko režiser želi. Že od prvega dne smo se odlično ujeli in maksimalno delali na poti do zastavljenega cilja," režiserka pravi, da je od izbranih igralcev dobila vse in še več, kot je pričakovala, kar pripisuje njihovi kreativnosti in talentu, ob tem pa ne pozabi omeniti niti navdušenja nad produkcijo MGL. Sicer pa je povabilo direktorice MGL Barbare Hing Samobor, da režira Noro, sprejela z odprtimi rokami, saj nosi "njeno temo" in je vedela, da lahko iz tega besedila naredi predstavo, ki ustreza njenim merilom gledališča.

Makedonski mediji so Nori v režiji Nele Vitošević posvetili pozornost že aprila po premieri v Ljubljani, zato je bilo zanimanje zanjo v mestu, ki leži ob enem najglobljih in najstarejših jezer v Evropi izjemno. Med drugim je režiserka izkoristila priložnost in domačim kulturnim krogom predstavila primerjavo med delom v Makedoniji in delom v Sloveniji, kjer je po njenem mnenju obravnava gledališke umetnosti in kulture v družbi postavljena na precej višjo raven. Izpostavila je celo opažanje, da se v Sloveniji uspešnost direktorjev kulturnih zavodov meri po tem, koliko uspešnih in kakovostnih produkcij naredijo, koliko občinstva privabijo predstave in kakšen je njihov učinek - ter da se z menjavo oblasti ne menjajo tudi uspešni direktorji. Očitno so makedonski kulturniki slednjemu še vedno prepuščeni.

Ohridska publika se kali že šest desetletij

Letošnji festival Ohridsko poletje, ki traja kar štirideset dni, je v svojem raznolikem programu glasbene in dramske umetnosti gostil sedem gledaliških predstav, dve domači in pet tujih, nam je povedala Sanja Arsovska, selektorica festivala, sicer gledališka igralka, zaposlena v Dramskem teatru Skopje. "Vse leto oziroma gledališko sezono pozorno spremljam repertoarje gledališč v regiji in širše v Evropi ter sestavljam potencialno selekcijo, seznam predstav, ki zadovoljijo dva osnovna principa - da predstava zadovoljuje visoke umetniške kriterije in da lahko zagotovi ekskluzivno izvedbo na našem festivalu. Šele po tem izboru pride na vrsto usklajevanje s proračunom, ki nam ga zagotavlja naše ministrstvo za kulturo. V teh okvirih se trudimo oblikovati program, ki bo zagotovil estetsko, žanrsko in dramaturško raznolikost." Tako Arsovska, ki opozarja, da je publika Ohridskega poletja že od nekdaj izredno kritična in zahtevna, saj se vsako poletje vrača na festival iz različnih makedonskih mest. Ne le to, festival pritegne tudi turiste in ne nazadnje domačine, ki so skozi festivalska desetletja oblikovali posebno pozornost in spoštovanje do gledaliških umetnosti ter tako znajo prepoznati njeno kvaliteto.

Letošnji eminentni gost v očarljivem Ohridu je bil priznani ameriški igralec s hrvaškimi koreninami po očetovi strani, John Malkovich. V predstavi Peklenska komedija: Izpovedi serijskega morilca je upodobil avstrijskega serijskega morilca Jacka Unterwegerja, ki je med prestajanjem zaporne kazni postal pesnik in pisatelj, bil pomiloščen, se nato izkazal kot novinar in predavatelj, a se je vrnil kot morilec. Enega najbolj izjemnih igralcev na svetu so na Ohridu spremljali v režiji avstrijskega mojstra režije Michaela Sturmingena. Da je obiskal in zaigral v mestu ob starodavnem jezeru, je ponosna tudi selektorica Arsovska. "Zavedamo se sreče in izjemnosti, da smo gostili Johna Malkovicha. Redka je možnost, da naša publika v živo spremlja igro enega največjih igralcev vseh časov. Predstava je bila čustveno izjemno močna in pustila globok vtis pri naši publiki."

Aktivistka, ki terja človekove pravice

Dnevi na obali Ohridskega jezera pa bodo ostali v spominu tudi slovenski ekipi, ki je poskrbela za uprizoritev Ibsenove, tudi po sto štiridesetih letih še vedno aktualne drame. Ajda Smrekar je kot podoba in glas osrednje junakinje v Hiši lutk bila deležna tudi velike medijske pozornosti.

"Nora izkusi neverjetno izobrazbo. Od neke, s patriarhalnega stališča idealne ženske, ki v vseh pogledih ugaja možu in skrbi za njegovo popolno podobo s tem, da vzgaja otroke in se podreja vsem pravilom, samo da bi jo družba prepoznala kot idealno partnerko, do družbene odpadnice, ki v očeh meščanske družbe naredi nekaj nepredstavljivega. Ko sprevidi, da vzajemnosti v zakonu ni, zapusti moža in otroke, da obvaruje sebe. Na koncu namreč spozna, da drugačnega življenja ni poznala, saj je iz očkovih rok, kjer je morala upoštevati vsa njegova mnenja in pričakovanja, prišla naravnost v moževe roke, kjer se je podredila njegovim prepričanjem in vrednotam o bivanju in svetu. Ko ugotovi, da vzdrževanje takšne podobe terja samozatajevanje, vzpostavljanje dvojnih meril, sprenevedanje, prikrivanje in laž, ne zdrži in odide," je o svoji junakinjin razmišljala Smrekarjeva, ob tem pa opozorila na tisto, kar Nora nosi in polaga na dušo sleherniku. "Opominja nas, kako pomembno je znati prisluhniti sebi, delovati v skladu s svojimi prepričanji in prevzeti odgovornost za svoja dejanja, saj živimo v svetu, kjer vsiljevanje mnenj in vrednot posamezniku še nikoli ni bilo tako agresivno. Veliko udobneje je privzemati poenostavljena mnenja in prepričanja in tuliti s tropom. Mislim, da njen upor ni uperjen proti možu in njegovi brezčutnosti, Nora se s svojim odhodom upre sistemu, družbi. Postane aktivistka, ki terja, čemur bi danes rekli človekove pravice, tudi za ženske."