Pravica do dostojne smrti: Kdo pa je specialist za smrt?

Glorija Lorenci Glorija Lorenci
09.03.2019 05:57

Z dddr. Andrejem Pleterskim, koordinatorjem delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

V začetku junija 2018 je v starosti 95 let umrl dr. Janko Pleterski, znani slovenski zgodovinar in profesor. Zadnja leta je živel v domu starejših občanov skoraj popolnoma slep in gluh. Želel si je umreti. Mesec pred smrtjo so mediji objavili njegovo pismo državnemu zboru, ki je pretreslo ljudi. Danes se njegov sin Andrej Pleterski, trojni doktor znanosti, zavzema za pravno ureditev pravice do pomoči pri dokončanju življenja.
Pred slabim letom je vaš oče, akademik dr. Janko Pleterski, po neuspelem poskusu, da bi si sam vzel življenje, poslal državnemu zboru pismo: "Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti." Čutite, da vam je predal štafetno palico? Da morate nadaljevati, kjer se je sam ustavil?
"Oče ni nikoli pokazal, vsaj nakazal, da pričakuje od mene kakršnokoli javno zavzemanje za pravico do dostojne smrti. To je treba vedeti. Vse, kar je od mene želel, je bila samo tehnična pomoč pri oblikovanju pisma. Ker je bil skoraj povsem slep. Gotovo pa ni nikoli pomislil, da bi jaz moral nadaljevati prizadevanje za sistemsko rešitev pravice do dokončanja življenja. Seveda mi je bilo ves čas jasno, da si v resnici želi končati življenje, ki mu je bilo samo še v breme, in jasno mi je bilo, da duševno hudo trpi. Če bi se mu posrečil samomor, bi bila tudi zame zgodba najbrž končana. Ker so ga rešili, se je odločil še za zadnje simbolno dejanje, za pismo državnemu zboru, v katerem je izrazil željo, da bi mu morala biti priznana pravica do smrti."
Pismo, ki je prišlo tudi v javnost in je pravzaprav spodbudilo razpravo, sredi katere smo zdaj.
"Bilo mi je popolnoma jasno, da je pismo bob ob steno in da tudi zanj pomeni le simbolno dejanje, ki ga lahko naredi, ker nič drugega več ne more. In vedel je, da zanesljivo ne bo imelo nikakršnega takojšnjega učinka. V resnici je bilo tako. Od strokovne službe parlamenta je dobil uradni odgovor, da je bila ta diskusija v ustreznem skupščinskem odboru sprožena že leta 2015 in da niso sprejeli nobenega sklepa. Pika. S tem je bila zanje stvar opravljena. To pa je bila tista točka, ko sem začel razmišljati, ali je vse skupaj bilo res vredno zgolj tega, da se konča na točki nič.

Ciril Horjak
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta