Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica. V skladu z 39. členom ustave je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Če ima določena človekova pravica ustavni status, lahko rečemo, da gre za tako imenovano prvovrstno pravico, ki se jo da omejiti le v zares izjemnih okoliščinah. Tako velja, da pravica do svobode izražanja ne sme biti omejena, razen kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi.
To pa se zgodi zlasti takrat, ko se pravico do svobode izražanja izvršuje tako, da se z njo posega v pravico do zasebnosti ali pravico do časti in dobrega imena drugih subjektov, oziroma tako, da se jo zlorablja in izvršuje v obliki sovražnega govora. Sovražni govor se lahko pojavlja v različnih oblikah, na primer v obliki žaljivega, sovražnega ali primitivnega zapisa na forumu ali blogu. Presojanje, do kod seže pravica do svobode izražanja in ali je bila ta pravica upravičeno omejena, je ena zahtevnejših nalog tako nacionalnih sodišč kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga (ESČP).
Ta pravica namreč ne sme biti omejena zgolj zato, ker so izražena mnenja ali ideje za širšo javnost nesprejemljive ali celo žaljive, temveč le takrat, kadar je to res nujno zaradi zaščite javnosti oziroma prizadetega posameznika.
Čeprav se bo to marsikomu zdelo nekoliko nenavadno ali celo neuravnoteženo, zato obstaja tehten argument: ESČP daje velik pomen čim širši razlagi svobode izražanja predvsem zaradi slabih zgodovinskih izkušenj z različnimi totalitarizmi, v katerih ni manjkalo tudi skrajnih cenzur.
Objave so torej legalne vse dotlej, dokler ne prizadenejo posameznika in dokler resno ne ogrožajo javnosti, pri čemer pa se seveda postavlja vprašanje, s kakšnimi vatli meriti to "prizadetost"? Odgovor na to vprašanje lahko poda predvsem sodna praksa.
Odškodninska in kazenska odgovornost v primeru sovražnega govora
Naj začnem z najbolj preprostimi primeri. Če avtor na spletu objavi žaljiv komentar z resničnim imenom in priimkom, je iskanje krivca preprosto in odgovornost jasna: za tak komentar lahko avtor odgovarja civilno oziroma odškodninsko in tudi kazensko. V primeru civilnopravne odgovornosti bo moral oškodovanec dokazati vse štiri elemente odškodninskega delikta: nedovoljeno ravnanje, nastanek škode, vzročno zvezo med nedovoljenim ravnanjem in nastankom škode in pa odgovornost. V primeru tožbe bo sodišče uporabilo enaka merila kot v siceršnjih postopkih zaradi kršitve osebnostnih pravic in sklicevanja na svobodo izražanja – test sorazmernosti in tehtanje med pravicami.
So oškodovanci v Sloveniji sploh ustrezno zaščiteni pred sovražnim govorom?
V primeru kazenskopravne odgovornosti (gre za odgovornost po 297. členu kazenskega zakonika: javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti) pa bo treba storilcu dokazati, da je javno spodbujal ali razpihoval sovraštvo, nasilje in nestrpnost, ki temelji na različnih osebnih okoliščinah (denimo na spolu, na veroizpovedi ali na političnem prepričanju), ali da je javno širil ideje o večvrednosti ene rase nad drugo, ali je dajal kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti, ali je zanikal, zmanjševal pomen oziroma odobraval, opravičeval, smešil ali zagovarjal genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.
Nujen dodatni pogoj za kazenskopravno odgovornost je, da je bilo dejanje storjeno tako, da lahko ogrozi javni red in mir, ali z grožnjo, zmerjanjem ali žalitvijo. Če je storilec spoznan za krivega, se ga lahko kaznuje z zaporno kaznijo do dveh let (oziroma do tri leta v primeru kvalificirane oblike kaznivega dejanja).
Kazenskopravna odgovornost urednikov
Če so bila zgoraj omenjena dejanja storjena z objavo v sredstvih javnega obveščanja ali na spletnih straneh, se lahko z enako kaznijo (se pravi do dvema letoma zapora) kaznuje tudi odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, razen če je šlo za prenos oddaje v živo, ki ga ni mogel preprečiti, ali za objavo na spletnih straneh, ki uporabnikom omogočajo objave vsebin v dejanskem času oziroma brez predhodnega nadzora. Zelo pomemben je torej predhoden nadzor. K njemu se še povrnem.
Fantomski komentarji
Mnogo bolj problematični od personaliziranih objav so anonimni oziroma fantomski komentarji. Če avtor objavi žaljiv komentar anonimno, skrit za psevdonimom oziroma izmišljenim imenom, bo za to običajno odgovarjal nekdo drug - praviloma bo to odgovorni urednik oziroma njegov namestnik.
Zato je vsekakor v interesu urednikov, da že predhodno preverjajo spornost teh komentarjev in jih ustrezno filtrirajo. Dejstvo je, da je sovražno anonimno komentiranje v Sloveniji izjemno razširjeno, edina varovalka, da se s tem ne povzroča škoda posameznikom, pa sta pravica in dolžnost odgovornih urednikov (spletnih) medijev, da žaljive komentarje še pred njihovo objavo odstranijo. S tem bodo ubili dve muhi na en mah: preprečili bodo nastanek škode prizadetim posameznikom in podjetjem in se zavarovali pred lastno pravno odgovornostjo.
Zelo nežna pravila Zakona o medijih (ZMed)
Kar zadeva spletne medije, je zakonodaja glede prodora primitivnih ali celo nevarnih vsebin anonimnih uporabnikov presenetljivo nežna oziroma ohlapna. V skladu z zakonom mora namreč izdajatelj spletnega medija, ki dovoljuje komentiranje javnosti, oblikovati pravila za to komentiranje in jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti umaknjen v najkrajšem možnem času po prijavi oziroma najpozneje v enem delovnem dnevu po prijavi. Treba je torej čakati na prijavo, pred njo spornih vsebin ni treba umakniti.
Zakon tako podeljuje diskrecijsko pravico medijem, da sami določijo pravila komentiranja in jih v zvezi s tem v ničemer vsebinsko ne omejujejo. Komentiranje je torej lahko kulturno, manj kulturno, nesramno, slovnično nevzdržno ali primitivno. Od samega medija je potem odvisno, kakšne filtre (če sploh) bo pri tem postavil.
Problem je v tem, da nekateri mediji oziroma njihovi uredniki menijo, da bolj ko se udarne, senzacionalistične, konfliktne in problematične vsebine pojavljajo pri komentiranju določenih vsebin oziroma novic, toliko več obiskovalcev bodo imeli, kar pa bo seveda privleklo tudi oglaševalce. Tehtajo med civiliziranostjo in cekinčki in žal prepogosto zmagajo cekinčki.
Zakon vsekakor ni zaostril civilne odgovornosti medijev za spletne komentarje, saj jih njihovim urednikom še vedno ni treba pregledovati pred objavo - torej takrat, ko je to najpomembneje, da se prepreči težko popravljiva škoda.
Žal ponovno le kurativa namesto preventive
So oškodovanci v Sloveniji sploh ustrezno zaščiteni pred sovražnim govorom? So, a jih (žal) prepogosto čaka trnova pot. Namesto da bi z zakonodajo (in seveda z ustreznimi sankcijami) poskrbeli, da bi (spletni) mediji že pri filtriranju sovražnih vsebin ravnali bolj odgovorno in izključevalno ter tako preprečili škodo, še preden bi ta nastala, se morajo oškodovanci posluževati predvsem sodne poti.
Čeprav je zakonska ureditev daleč od idealne, je njena prednost vsaj v tem, da se lahko uredniki, ki širokosrčno tolerirajo običajno dobičkonosne sovražne vsebine, soočijo z najrazličnejšimi oblikami pravne odgovornosti, kar lahko precej neprijetno vpliva tudi na njihov žep.
