9. april 1973
Umrl eden največjih slikarjev 20. stoletja
Umrl je Pablo Picasso, slikarski genij našega stoletja. V 91. letu je umrl včeraj v Mouginsu na francoski rivieri, nedaleč Cannesa. Tu je imel tudi svoj umetniški atelje, v katerem je do zadnjih trenutkov pripravljal razstavo svojih najnovejših del. 201. njegovo platno bi morali 23. maja razstaviti v Avignonu. Avtor Guernice, dela, v katerem je pretresljivo prikazal tragično usodo svoje domovine v rokah fašizma, je po Francovi zmagi pobegnil v Francijo in je živel pretežno na njeni topli rivieri, kjer je ustvarjal velike umetnine.
Prisegel je, da se ne bo vrnil v Španijo, dokler ne bo v njej znova demokratična republika. Umrl je, ne da bi dočakal ta dan. Vest o Picassovi smrti je pretresla Pariz, ki je bil sinoči potrt in globoko užaloščen. /.../ Še v soboto zvečer je sprejel prijatelje iz Cannesa in je z njimi dolgo posedel. Pred tem se je sprehajal po velikem vrtu okrog vile. /.../ Picasso jc umrl nekaj pred poldnevom, v trenutku, ko je po navadi vstajal. Zdravnik je prišel takoj, vendar je lahko ugotovil le smrt.
9. april 1973
Nočemo zdravstva revnih in zdravstva bogatih
Dva profesorja sta v soboto dopoldne v unionski dvorani v Mariboru požela močan aplavz udeležencev proslave V. dneva zdravstvenih delavcev mariborskega območja. Prof. dr. Aleksandra Kornhauser, podpredsednica slovenskega izvršnega sveta, za preudarne, preproste besede o zapletenih razmerah našega zdravstva, in prof. Jože Gregorc za koncert, ki ga je pripravil zdravstvenim delavcem z moškim pevskim zborom Slava Klavora.
Zdravstveni delavci se bodo bržkone še kdaj spomnili misli iz govora podpredsednice: ne moremo imeti zdravstvo revnih in zdravstvo bogatih; deklaracije o zdravstvu moramo uresničevati v ambulantah, v bolnišnicah; tudi zdravstveni delavci se morajo upreti drsenju v nestabilnost; udarci, ki jih narekujejo stabilizacijski ukrepi, morajo biti enakomerno porazdeljeni, pri tem pa moramo upoštevati, da je zdravstvo dejavnost s posebnim družbenim pomenom, po odmrznitvi OD naj bi se lotili uresničitve samoupravnih sporazumov na področju zdravstva in usklajevanja osebnih dohodkov med različnimi kategorijami delavcev v kulturi, znanosti, javni upravi ter zdravstvu; vrednost zdravstvenega dela moramo postaviti visoko, saj so tudi vlaganja v zdravstvo visoka. /.../ M. G.
9. april 1973
"Prejemnik umrl"
Neki zahodnoberlinski odvetnik je te dni prejel pismo s sodišča, ki ga je začudilo in vznemirilo, saj ni vedel, kaj naj odgovori. Sodišče je namreč pisalo: "Dragi kolega! Pred nekaj dnevi smo poslali Vašemu klientu N. N. dopis s sodnimi spisi za razpravo, ki bo v kratkem. Pošiljka nam je bila vrnjena z opombo, da je 'prejemnik umrl'. Prosimo Vas, da nam dostavite njegov novi naslov." Da pa ne bi bralci mislili, da gre za novinarsko raco, je berlinski časopis Tagesspiegel ob gornji novici objavil tudi faksimile pisma.
9. april 1973
60 minut strahu
Več kot petdeset potnikov je preživljalo v soboto okrog polnoči pravcato dramo v caravelli JAT nad Zagrebom. Ker se je pokvaril mehanizem kolesja, je caravella več kot 60 minut krožila nad letališčem in šele pri šestem poskusu se je kapetanu in drugim članom posadke s skrajnimi napori posrečilo, da so uspešno pristali. Med potniki so bili trije nogometni sodniki, Josip Strmecki, Josip Katulič in glavni sodnik tekme Partizan-Sloboda Spaso Medić, ki je izjavil, da se vozi z letalom že sedem let, a česa tako grozljivega še ni doživel. "Ne bom pozabil, kako sta se dva zakonska para iz Zahodne Nemčije začela objemati, ko se je letalo naposled dotaknilo steze."
Mlada potnica iz Pulja je izjavila, da je bila drama nad Zagrebom najtežji trenutek v njenem življenju. Med potniki sta bila tudi sekretar UJV Zagreb Mato Markiš in zagrebški dopisnik Tanjuga Jozo Petričević. Caravella bi morala poleteti iz Beograda ob 20. uri. Zaradi tehničnih razlogov so polet petkrat odložili in se je odlepila od piste šele ob 22.30. Ko je uspešno pristala v Zagrebu, so potniki v letalu spontano zaploskali predvsem kapetanu in njegovim pomočnikom.
10. april 1973
Podpis in pipa miru
Po sedemintridesetih dneh so Indijanci v Ranjenem kolenu pokadili pipo miru s predstavnikom ameriške vlade in nato še podpisali dokument, ki zagotavlja, da se bo Bela hiša pogovarjala z Indijanci o njihovih zahtevah. "Premirje" sta podpisala vodja ameriškega indijanskega gibanja Russell Means in sekretar v ameriškem pravosodnem ministrstvu Kent Prizzell.
10. april 1973
Pohod stotisočev
Več sto tisoč dijakov, delavcev in študentov je sodelovalo včeraj v protestnih akcijah po vsej Franciji. Osnovno geslo je bilo: Študentje, dijaki in delavci so enotni. To je velika novost v političnem in sindikalnem življenju dežele, ker so tokrat zbrane vse sile levice, da bi podprle akcijo v šolah in na univerzah - v srednjih šolah protestirajo, ker ne morejo odložiti vojaškega roka, na fakultetah pa zaradi študijskega režima. To je izvirna manifestacija, kakršne še ni bilo, je izjavil pred začetkom demonstracij v Parizu generalni sekretar generalne konfederacije dela, največje sindikalne centrale v Franciji.
11. april 1973
Tito o Picassu
Predsednik Tito je poslal vdovi Pabla Picassa sožalno brzojavko, v kateri pravi, da je bil Picasso velik umetnik našega časa, človek, ki je do konca življenja zvesto služil stvari svobode, napredka in miru.
12. april 1973
Bormann tudi uradno mrtev
Včeraj so zahodnonemške oblasti uradno zaprle dosje nacističnega vojnega zločinca Martina Bormanna in umaknile tiralico za njim. Tožilstvo v Frankfurtu je ugotovilo, da je okostje, ki so ga nedavno odkrili v Berlinu, zares Bormannovo. Bormann je umrl 2. maja 1945 med eno in tretjo uro po polnoči, potem ko se je Hitler ubil.
Poklonitev Borisu Kidriču
Včeraj, ko je poteklo 20 let od smrti velikega slovenskega voditelja in revolucionarja Borisa Kidriča, so se tega spomnili tudi na ekonomski srednji šoli v Mariboru. Predstavniki delovne skupnosti in dijakov so obletnico obeležili s položitvijo venca k njegovemu spomeniku na mariborskem Kidričevem trgu. (Večer, 12. aprila 1973)
13. april 1973
Prihaja dolgo vroče poletje
Dolgo, vroče in dolgočasno. Spet bomo posedali po gostilniških vrtovih in žalostno gledali v pivovske vrčke. Gledališče zaprto, umetnostni saloni zaprti, za filmski spored pa tako ali tako približno vemo, kakšen bo. V začetku aprila že dokončno vemo, da bo Maribor v letošnjem poletju spet tako obupno provincialno dolgočasen kot vsa leta nazaj. Na zvezi kulturnih delavcev so mi povedali, da s koncertno sezono končajo v maju, da bodo Salon Rotovž za mesec dni zaprli, o kakšnih drugih prireditvah pa ne vejo ničesar. Na Turistični zvezi so mi vedeli povedati, da bomo imeli ruški kulturni teden z nastopom pihalnih godb, pevskih zborov in dramskih skupin, praznovanje kmečkih uporov na Štatenbergu in znanstveni zgodovinski simpozij. To je vse.
Pred dnevi pa smo lahko slišali direktorja ljubljanskih Križank, ki je ponosno razlagal spored ljubljanskih prireditev: sloviti ameriški balet, romunski madrigalisti, znamenita poljska opera iz Lodza, grška baletna skupina, francoski pevci ... skozi vse poletje bodo tekle v Ljubljani kulturne prireditve na evropski ravni, mi pa bomo jedli čevapčiče in pili pivo. Znano je, da se ljubljanski festival Križanke otepa z obupnimi finančnimi težavami, pa vendar vsako leto znova uspejo pripraviti toliko odličnih prireditev tudi poleti.
Katastrofalno je, da iz leta v leto, vsako poletje ugotavljamo mariborsko temo in kulturno žalost, pa vendar ni tukaj ob vsej množici kulturnih ustanov take, ki bi bila pripravljena začeti s pripravami na poletne kulturne prireditve ali vsaj predložiti skromen koncept za njihovo realizacijo. Običajno smo to ugotavljali ob koncu sezone, letos stojimo pred žalostnim spoznanjem že na njenem začetku. In najbrž je tudi že zdaj prepozno, da bi karkoli resnejšega storili. Ali pa ne? Vsekakor mariborsko poletno kulturno mrtvilo po svoje odseva duhovno podobo in kulturni utrip tega mesta. Njegovo neambicioznost in zadovoljenost z majhnim, najmanjšim. D. JANČAR
