Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima," so najnovejše trende v javnomnenjskih raziskavah slab mesec pred nemškimi parlamentarnimi volitvami komentirali pri nemški javni televiziji ARD.
Sredi tedna je namreč anketa instituta Forsa v tako imenovanem nedeljskem vprašanju, torej koga bi volili, če bi bile to nedeljo volitve, prvič prisodila prednost socialdemokratski stranki (SPD). Ta je manjša koalicijska partnerica v vladi kanclerke Angele Merkel. Merklova se 26. septembra poslavlja od politike po šestnajstih letih kanclerstva. Njeno CDU/CSU, torej krščansko unijo, bo na volitve popeljal Armin Laschet, sicer premier najbolj obljudene nemške dežele Severno Porenje - Vestfalija. A četudi se je še v začetku leta zdelo, da bodo krščanski konservativci najhujšo bitko za prevlado in za nasledstvo Angele Merkel v kanclerskem uradu v Berlinu bíli z opozicijskimi Zelenimi, ki so v sedanjem sestavu nemškega parlamenta pravzaprav najmanjša stranka, z najmanj poslanci torej, je burno nemško poletje vse postavilo na glavo. Z nadaljevanjem pandemije covida-19 in okoljskim katastrofami, ki bi jim morda kdaj prej rekli zgolj naravne nesreče.
Zelena čarovnija
No, v začetku leta in spomladi so javnomnenjske ankete Zelenim izkazovale sila spodbudne izide, tam okoli 20 odstotkov. Za kakšen teden ali dva so Zeleni CDU/CSU celo za pikico ali dve prehiteli. In so si, gnani z največjo zgodovinsko podporo med Nemci, odkar od leta 1980 obstajajo, upali CDU/CSU 19. aprila letos izzvati tudi z imenovanjem lastnega kanclerskega kandidata. Oziroma, pravilneje, kandidatke. To to je 40-letna Annalena Baerbock. A se je hitro izkazalo, da novinka na politični sceni, čeprav Zelene vodi skupaj z Robertom Habeckom od leta 2018, morda nima dovolj izkušenj ali kvalitet, da bi stopila v kanclerske čevlje. Najprej se je razkrilo, da je pozabila prijaviti dodatne prihodke, ki sicer niso bili omembe vredni v primerjavi z drugimi nemškimi politiki. Toda nerodnost se je zgodila političarki, ki se s svojo stranko zavzema za absolutno transparentnost. Nato so novinarji izvohali še netočnosti oziroma olepšave v njenem življenjepisu. Za nameček se je še izkazalo, da je velik del knjige, ki jo je izdala in v kateri napoveduje prihodnost Nemčije in Evrope, prepisan oziroma plagiat. Za vse se je Baerbockova sicer pokesala in opravičila, toda zelena čarovnija je začela usihati. CDU/CSU je v junijskih anketah znova krepko prehitel Zelene in pristal pri 28 odstotkih podpore, Zeleni pa so se vrnili na začetnih manj kot 20 odstotkov.
Najbolj neopazno so kar precej zadaj, z zgodovinsko najnižjimi podporami, životarili socialdemokrati s komaj 16 odstotki javnomnenjske podpore. Toda zdaj se za nazaj zdi, kakor da so na čelu s svojim kanclerskim kandidatom Olafom Scholzem, sicer finančnim ministrom v sedanji vladi Angele Merkel, samo čakali v zasedi oziroma na še več napak prvih favoritov.
Da so podnebne spremembe največja težava v prihodnosti Nemčije, meni kar 89 odstotkov Nemcev
Poplave odnesle tudi podporo
In so jih dočakali. Ko so zahod Nemčije sredi julija prizadele najhujše poplave v zadnjega pol stoletja, se je nespretni Laschet med govorom predsednika Frank-Walterja Steinmeierja, ko je na prizorišču hudega opustošenja, ki je terjalo 184 človeških življenj in verjetno do kar 30 milijard evrov škode, govoril o pomoči žrtvam, pustil ujeti kameram med sproščenim smehom. Da so podnebne spremembe največja težava v prihodnosti Nemčije, meni kar 89 odstotkov Nemcev. Zato okoljevarstvene teme že dolgo niso več ekskluzivna tema Zelenih, temveč vseh konkurenčnih nemških strank. Le v desničarsko-populistični Alternativi za Nemčijo (AfD) ne, ker podnebne krize sploh ne priznava. In je Laschetov neumestni smeh naplavil tudi neuspehe vladne politike CDU/CSU, ki se je sicer odpovedala jedrski energiji, vendar je morala pristati na podaljšanje izkoriščanja premoga za energijo, saj alternativni viti energije še niso dovolj trajni in zadostni. Premog pa seveda pomeni onesnaženje okolja in odlašanje bučno napovedanega energetskega preobrata.
Za nameček Laschet ni ravno ljudski politik, kakršen bi gotovo prej bil bavarski ministrski predsednik iz CDU-jeve sestrske CSU Martin Söder. Njega je članstvo oboževalo, vendar so strankarski gremiji na koncu izbrali Lascheta, saj je tudi Söder dolgo odklanjal tekmo za kanclersko mesto, češ da to ni bavarska izbira. Vse skupaj je pripomoglo, da je bitka med CDU/CSU in Zelenimi na površje in navzgor izvrgla SPD ter njenega kanclerskega kandidata Olafa Scholza. Temu sicer prav tako očitajo pomanjkanje karizme in nekakšno anemičnost. Vendar je videti, da mu je prav ta zadržanost, ko so tekmeci delali napake, koristila.
V spalnem vagonu
V Nemčijo smo poklicali politologa in zgodovinarja Sieba Janssena iz Bonna, ki predava na različnih nemških univerzah, tudi na Visoki šoli za gospodarstvo in pravo v Berlinu. "V prvih tednih po aprilskem imenovanju Annalene Baerbock za glavno kandidatko Zelenih na septembrskih volitvah in takoj zatem še z imenovanjem Armina Lascheta za glavnega kandidat CDU se je takoj vzpostavil predvolilni dvoboj med tema strankama. SPD takrat še sploh ni igrala nobene vloge. Vendar, kot ste že sami ugotovili, se je nato zgodilo več stvari, ki so škodile Baerbockovi in Laschetu. Baerbockova je pozabila citirati svoje vire, med njimi politologa Jürgena Trittina, ki je sicer tudi član Zelenih, pa še druge. Laschet pa je skušal delovati obrambno tako, da sploh ni hotel načenjati velikih tem in debat, in si je predstavljal, da bo to za zmago dovolj. Taki strategiji v Nemčiji rečemo: do kanclerskega mesta v spalnem vagonu. Sprva mu je uspevalo in spor s Söderjem je v javnosti že uspel potunkati v pozabo, vendar mu je ta strategija spodletela. Krivi sta bili dve zadevi. Najprej tisti nastop v ozadju s smehom ob govoru Steinmeierja o žrtvah poplav. To je imelo zanj katastrofalne posledice. Javnost je ugotavljala, da Laschet ni ne senzibilen in ne empatičen. Navrh se je tudi njemu zgodila knjiga, v kateri je, podobno kot Baerbockova, preprosto prepisoval cele pasaže, ne da bi navedel vire."
Kaj našega sogovornika pri vsem tem najbolj moti? To, da se v nemški predvolilni kampanji, ki se je uradno začela šele ta teden, spričo vseh teh afer komaj kaj govori o vsebinah, ki jih politične stranke ponujajo. "Toda če pogledava to plat kampanje, lahko ugotoviva, da še najmanj sprememb obljublja Laschet. Recimo pri varovanju okolja oziroma podnebja, kar je pomembna tema za Nemce. Nemčija tukaj potrebuje nujne strukturne spremembe. Laschet pa je sedaj preložil energetski preobrat in se noče odreči premogu," opozori Janssen. Laschet namreč prihaja iz Severnega Porenja - Vestfalije, ki poleg Saške - Brandenburga ostaja najbolj odvisna od dnevnega kopa rjavega premoga. Od tega je v obeh deželah odvisnih na desettisoče delovnih mest. "Zato," nadaljuje profesor, "Laschet trdi, da se premogu ne bo mogoče odpovedati do leta 2038, čeprav je bil prvotni načrt, da se to zgodi že do leta 2030. Ostaja torej pri klasični industrijski politiki, v kateri vidi ohranitev delovnih mest. Prav to pa mu najbolj zamerijo mlajše generacije, ki razumejo, da bo z nadaljevanjem take politike pravzaprav žrtvoval njihovo prihodnost. To Laschetovo oklevanje in zavlačevanje pri naslavljanju problemov je pripomoglo k njegovi dokaj negativni javni podobi, ki odvrača Nemce, da bi CDU namenili več glasov."
Edino, kar se zdi že odločeno, je, da Nemčija jeseni dobi vlado, ki ne bo več sestavljena samo iz dveh strank, marveč iz treh
Ali bo zasvetil semafor?
Šele tako se je pojavila alternativa v podobi Olafa Scholza iz SPD. Janssen: "Da, pri čemer je najbolj zanimivo, da je prav SPD postala največji garant nadaljevanja politike Angele Merkel, ki ji kljub vsemu lahko priznamo precejšnjo uspešnost. Scholz je bil vsekakor zraven pri vseh najpomembnejših odločitvah Merklove in je pri tem gotovo pustil svoj pečat. Zdaj se predstavlja kot edini, ki bi znal nadaljevati njeno politiko stabilnosti. Še več, to politiko mu uspeva predstavljati kot prilagojeno sodobnim časom, na primer glede resnosti grožnje podnebnih sprememb. To, da pa je v zadnjem tednu v javnomnenjskih anketah SPD prevzela vodstvo, ni kakšna posebna Scholzeva zasluga. Prej to pripisujem slabostim drugih dveh glavnih protikandidatov, Lascheta in Baerbockove."
Pa vendar je bil Scholz od spočetka prav tako nekako anemičen, brezkrven kandidat brez posebne karizme, podobno kot Laschet nasproti Söderju? "Imate prav. In imam priliko, ki dobro ilustrira vašo oceno. V začetku predvolilne kampanje v teh korona časih je imel Scholz digitalni nagovor, ki je bil prenašan v živo. Pa so se gledalci začeli spraševati, ali je slika morebiti zmrznila, saj se Scholz za mikrofonom niti malo ni premaknil. To pove vse o njegovi karizmi. Pa vendar naj povem, da je Schloz načeloma dojet kot dober delavec, ki se spozna na stvari, a za sabo ljudi ne more povesti."
Nisva preroka, izzovem Janssena, ampak ali Nemčiji jeseni predstoji semaforska koalicija: rdeča (SPD), rumena (FDP, svobodni demokrati) in Zeleni? "Hja, pri čemer bi Zeleni dobili kanclerstvo zgolj tedaj, če bi na volitvah njihova stranka zmagala. Mislim pa, da se to ne bo zgodilo, da se bo vendarle o kanclerju odločalo med Laschetom in Scholzem. Vendar bodo po vsej verjetnosti tudi pri takem razpletu Zeleni šli v vlado. Seveda se v Nemčiji danes razpravlja o različnih možnostih, je pa prvič na znanje vzeta možnost, da bi bila naslednja vlada brez CDU/CSU, saj bi jo nasledila prav semaforska koalicija. Pri čemer je Scholz pred nekaj dnevi izjavil, da iz bodoče koalicije niti ne izvzema Levice (Die Linke). Vsekakor je zdaj še vse zelo odprto, predvolilna tekma v ciljni ravnini je postala tesna. Edino, kar se mi zdi že določeno, je to, da bo Nemčija jeseni dobila vladno koalicijo, ki ne bo več sestavljena samo iz dveh strank, temveč iz treh."
Učinek Afganistana
Za konec sogovornika iz Nemčije še poprosimo za oceno, ali je AfD ustavljena. Kajti desničarski ekstremisti nekako ne morejo več opazneje čez deset odstotkov podpore, potem ko so na zadnjih zveznih parlamentarnih volitvah pred štirimi leti dobili skoraj 13 odstotkov glasov. "Res je AfD padla. Toda vse to se še lahko dramatično spremeni. Svarim pred tem, da bi AfD zdaj že lahko odpisali in da ji ne uspe ponoviti fantastičnega rezultata iz leta 2017. Zakaj? Spomnimo se, da je AfD na vsenemški ravni leta 2015 imela zgolj tri odstotke podpore. Vse to se je vrtoglavo spremenilo z begunsko krizo istega leta. Ta kriza je bila za to stranko prava odskočna deska. Če se bo zdaj položaj približal letu 2015 zaradi Afganistana, da bi od tam začeli k nam množično znova prihajati begunci, pri čemer bi se osebno zavzemal za liberalen režim, bi to bil za AfD zadetek v polno. Ker bi ji gotovo uspelo znova ščuvati zoper migrante in manipulirati s strahovi ljudi. Tako bi privabili še tiste, ki bi se jim sicer zdelo odveč sploh iti na volišča."
Janssen še doda, da so v AfD mnoge svoje volivce odgnali zavoljo svojih odmevnih notranjih sporov, ki so se sprožili ob vprašanju, v katero smer naj AfD sploh gre: "Torej v direktno desno ekstremistično smer, ki jo zagovarja Björn Höcke, ali malce bolj zakamuflirano isto smer Jörga Meuthna. AfD spričo tega doživlja krizo, toda razmere v svetu jo lahko vsak hip izstrelijo navzgor. To je moja bojazen."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
