Andreja Kutin
Oliver in Branka v pripravah na dvigovaje s posebno napravo
Sedem zjutraj je za nekoga, ki možganske celice običajno požene veliko kasneje, še noč. In za povrh prispem na oddelek pravzaprav zadnja. Šesto nadstropje druge hiše Doma Danice Vogrinec med tem, ko jaz vklapljam vse telesne sisteme, že vrvi. Vozički, posteljnina, lavorji z vodo, brisače, vse nekako pleše po sobi, ki se je loti ekipa na misiji jutranja nega. No, danes imajo poleg vsega dela na grbi še mene.
"Veste, ko bom delala intimno nego, pa boste šli ven." Razumljivo, odvrnem Branki Šega, ki bo ta dan moja mentorica. Ekipa šteje štiri ljudi, pomaga še študentka, varovancev je 29 in jasno je, da časa za klepet, uvajanje, seznanjanje ali karkoli podobnega ni; stisk roke, dobrodošli, nekaj alinej o delovnem procesu in ... akcija! Direkt v sobo, med vse pripomočke in ... vonj. Tak gost, skoraj otipljiv vonj. Logično, smo na oddelku za ljudi z demenco, večina jih težko vstane iz postelje in jutro je. Poleg tega so na tem oddelku zaradi varnosti okna opremljena s ključavnicami, večina jih je odprta le "na kip". "Smo se spraševali, ali boste sploh vzdržali," se nekoliko kasneje, ko se že malo bolje spoznamo, posmihajo moji novi sodelavci. Prav nobenega problema ni, se delam malo bolj pogumno, kot v resnici sem. "Mi vonja sploh ne zaznamo več," pravita Branka in Oliver Čepek, delovni inštruktor. No, razen, ko pridejo z dopusta, potem se morajo čutnice znova privaditi na to. "Zanimivo je, da marsikaj razpoznaš iz tega vonja, veš, kdaj je recimo dobil kdo odvajalo ali kaj podobnega. Ločim ta vonj od vonja virusa. Tega se mora človek navaditi, že ko sem delal na abdominalni, so mi najprej pomolili pod nos ledvičko," se smeji Oliver.
"Veste, ko bom delala intimno nego, pa boste šli ven." Razumljivo, odvrnem Branki Šega, ki bo ta dan moja mentorica. Ekipa šteje štiri ljudi, pomaga še študentka, varovancev je 29 in jasno je, da časa za klepet, uvajanje, seznanjanje ali karkoli podobnega ni; stisk roke, dobrodošli, nekaj alinej o delovnem procesu in ... akcija! Direkt v sobo, med vse pripomočke in ... vonj. Tak gost, skoraj otipljiv vonj. Logično, smo na oddelku za ljudi z demenco, večina jih težko vstane iz postelje in jutro je. Poleg tega so na tem oddelku zaradi varnosti okna opremljena s ključavnicami, večina jih je odprta le "na kip". "Smo se spraševali, ali boste sploh vzdržali," se nekoliko kasneje, ko se že malo bolje spoznamo, posmihajo moji novi sodelavci. Prav nobenega problema ni, se delam malo bolj pogumno, kot v resnici sem. "Mi vonja sploh ne zaznamo več," pravita Branka in Oliver Čepek, delovni inštruktor. No, razen, ko pridejo z dopusta, potem se morajo čutnice znova privaditi na to. "Zanimivo je, da marsikaj razpoznaš iz tega vonja, veš, kdaj je recimo dobil kdo odvajalo ali kaj podobnega. Ločim ta vonj od vonja virusa. Tega se mora človek navaditi, že ko sem delal na abdominalni, so mi najprej pomolili pod nos ledvičko," se smeji Oliver.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
