(REPORTAŽA) Kišnjev z nogometaši Maribora: Jezni bizon, dolgi rovi in lažna bomba

Jezno je gledal bik, evropski bizon iz grba. Zdaj je jasno, nogometašem Maribora simbol Zimbruja, kluba iz moldavske prestolnice, očitno ne prinaša sreče. Pred 22 leti je zeleno-rumeni klub prizadejal najbolj grenek poraz v takrat še mladi trenerski karieri Matjaža Keka, iz kvalifikacij ekspresno izločil ekipo, ki se je poletje prej prebila vse do lige prvakov. Ta teden je bizon strupene poglede pošiljal proti aktualni zasedbi najuspešnejšega slovenskega kluba. Zimbruja ni bilo na igrišče, si je pa njegov stadion sposodil Šerif. Ker je njegov Tiraspol preblizu frontne črte v Ukrajini, je klub iz Pridnjestrske republike povratno tekmo drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov prestavil v prestolnico države, kjer serijsko pobira vse možne naslove. V Moldavijo.

Pa se v ponedeljkovem jutru bizonov pogled (ali šerifov revolver) še ni zdel tako skrb vzbujajoč. Igra na prvi tekmi gor ali dol, Maribor je na gostovanje odnesel rezultat, ki je pustil vrata v tretji krog vsaj priprta, če ne že kar na široko odprta. Saj je bilo jasno, da bo remiju brez golov iz Ljudskega vrta v Kišinjevu treba dodati še nekaj, da bo naloga zaradi podaljšanega bolniškega lista, na katerem sta se ob Ažbetu Jugu in Marku Božiću znašla še Martin Milec in Aleks Pihler, težka, so pa napovedi o še čvrstejši obrambi in drznejšem napadu vlivale nekaj optimizma. Malo manj kot poldrugo uro je trajalo, da je ukrajinsko letalo vijoličaste popotnike z letališča Edvarda Rusjana preslikalo v Kišinjev.

Dovolj zgodaj se je zgodil pristanek, da se je ob hotelu v spomin zapisal še kak drug vtis iz mesta. Do leta 1812, ko je rusko cesarstvo iskalo upravno središče Besarabije, območja, ki ga je odvzelo Otomanskemu imperiju, je bil Kišinjev le nekoliko večja vas. Ob načrtovanja mesta je bil pred arhitektom ogromen prazen prostor, Avram Melnikov pa je na njem najprej zasnoval ceste. Ubral je ravne linije, križišča prelomil po bolj ali manj pravih kotih. Sistem izpred več kot dveh stoletij se je obdržal vse do danes, ko je Kišinjev mesto z več kot pol milijona prebivalci – po nekaterih ocenah danes tam živi celo 670 tisoč ljudi. Si pa Melnikov najbrž ni mislil, da bodo nekoč, ko bo na njegove ideje položen asfalt, tu nastal labirint enosmernih ulic. Če res nisi povsem brez občutka za orientacijo, se v moldavskih pravokotnikih ne moreš izgubiti, ni pa nič neobičajnega, če pot od točke A do B traja precej dlje kot pot nazaj. Dokaz? Vožnja iz hotela do stadiona je – tudi zaradi neusmiljenih semaforjev – vzela skoraj dvakrat toliko časa kot povratek. Da se iz enosmernih uličic prebiješ na glavno štiripasovnico pač traja.

Tava, kje so kopačke?

No, izkušena delegacija je na pot krenila pravočasno, večerni trening se je začel brez zamude. "Kot da smo prišli k enemu špricat vinograd," se je nasmehnil Rok Kronaveter, ko se je sprehodil po hodniku z masko na obrazu. Pomoč pri obdelovanju trte bi gostiteljem sicer prišla prav, vinogradništvo je ena glavnih gospodarskih panog v Moldaviji, a masko si je izkušeni napadalni vezist moral nadeti iz drugega razloga. Ponovila se je zgodba iz Ljudskega vrta (in turškega Adapazarija, kjer so vijoličasti igrali povratno tekmo prvega kroga proti beloruskemu Šahtjorju). Ne naraščajoče število okužb, protokol evropske nogometne zveze Uefe je spomnil, da je koronavirus še vedno med nami. Brez maske se v zaprtih delih stadiona nisi smel držati. Kirurške niso bile dovolj, maske FFP2 so v Nyonu zapovedali nogometašem, trenerjem, spremljevalnemu osebju, novinarjem … Vsaj na papirju. Če se je skupinica slovenskih novinarjev predpisanega protokola držala, je bilo med Moldavci zamaskirancev precej manj.

Še malo bolj skrivnosten kot pred letom iz Maribora je bil trener Radovan Karanović na prizorišču tekme. Moldavskim novinarjem je sicer potrdil, da ima težave zaradi poškodb, a imena nogometašev na bolniški jim je raje zamolčal. Tudi na treningu ni hotel razkriti preveč. Večini taktičnih vaj se je izognil, prve enajsterice ni razkril, tudi na potrditev namiga, da bo svoje varovance razporedil v spremenjen sistem na igrišču, je bilo treba počakati do tekme. "Ful!" je prikimal Marcos Tavares, ko sem ga ob igrišču povprašal, ali ga mika, da obuje kopačke. Napadalec z nosom za gol na najpomembnejših tekmah je bil za vijoličaste med prebijanjem po evropskih kvalifikacijah neprecenljiv, a štajerski Brazilec, rekorder kluba po številu nastopov in golov, si je odkrito priznal, da so leta naredila svoje, s spektaklom na zadnji domači tekmi prejšnje sezone je h karieri igralca pristavil piko. Zdaj jo nadaljuje kot pomočnik športnega direktorja. In kot ambasador kluba. Takoj po pristanku, še pred kontrolo potnih listov, ga je denimo prepoznal brazilski rojak, delavec na letališču. Tudi na stadionu se je našel kdo, ki ga je poprosil za fotografijo. Najboljšega strelca evropskih kvalifikacij se pač ne pozabi.

Meč, križ in cvetje za Štefana

Junake imajo v Kišinjevu radi. Najbolj Štefana Velikega, ki je v 15. stoletju vodil moldavsko vojsko do zmage nad Turki. Nogometaši, trenerji in drugi člani strokovnega štaba so sicer ostali v hotelu, dan pred večernim dvobojem s Šerifom, razumljivo, izkoristili za počitek in piljenje zadnjih taktičnih podrobnosti, je pa možakarja, čigar podoba krasi vse apoene moldavskega leva, spoznal preostali del slovenske odprave v Kišinjevu. Zgodba njegovega spomenika je, kot nas je podučil vodnik, zgovorni solastnik agencije Safetravel, zgodba o mejah Moldavije. Kdorkoli si je pripojil te konce, je kip princa Moldavije, ki so mu pripisali celo svetniški status, vsaj za kakšen meter prestavil ali pa ga kar pospravil v kakšno skladišče. Za nekaj časa je ostal brez križa v rokah, da bi bilo narod lažje prepričali v ateizem, tudi meču se je moral odreči, da bi tukajšnji prebivalci pozabili na bojevitost. No, danes je (s križem in mečem v rokah) dobil stalen prostor v bližini parlamenta, kjer ima odličen pogled na katedralo Kristusovega rojstva. Mladoporočenci na dan poroke polagajo cvetje k njegovim nogam. Menda to prinaša srečo.

V večini primerov si jo zaželijo v romunščini. V času Sovjetske zveze so jih iz Moskve skušali prepričati, da je njihov jezik drugačen od sosedov na zahodu, jim za zapisovanje določili cirilico, a romunščina je ostala. Kakšna razlika v dialektu že obstaja, a Moldavca bodo v Bukarešti brez težav razumeli. Moldavca? Prebivalstvo države, ki ima zdaj tudi uradno status kandidatke za vstop v Evropsko unijo, je po narodnostih raznoliko. Romuni, Ukrajinci, Rusi, tudi nekaj Bolgarov živi v Kišinjevu. Mešanica vseh teh narodnosti (in še kakšne zraven) pa so Moldavci.

Sence v središču mesta je dovolj, arhitekti Kišinjeva so si ob snovanju zgradb – megalomanskih upravnih objektov, kot so parlament, vladna palača, muzeji, razni uradi, in precej manj uglednih stanovanjskih blokov, ki so v veliki večini videti kot kakega pol stoletja stari relikti – pustili dovolj prostora za zelene površine. Parki so na gosto posejani med soseskami. Pa je vodnik ob poletnih temperaturah hodečo karavano vseeno posadil na avtobus. In jo odpeljal na hladno.

Gagarin in Kučan ostala, Putin odletel

Dobrih 15 kilometrov iz Kišinjeva je Cricova. Pod mestecem se skriva … velemesto! Rudnik apnenca, s katerim je pozidana večina stavb v Kišinjevu in okolici, se spreminja v ogromno vinsko klet. Bo bližnjih gričkih se razprostira dobrih 650 hektarjev vinogradov, grozdje pa v vino in penine spreminjajo v labirintu podzemnih hodnikov, ki so jih preuredili iz rudniških rovov. Doslej se je nabralo že za približno 120 kilometrov uličic in podzemnih alej, ki so jih, da delavci in obiskovalci v menda največjem podzemnem mestu na svetu ne bi zatavali, poimenovali z zanimivimi imeni – po ulici chardonnaya, roseja, boga Dioniza in podobnih nas je prevažal voznik z električnim vozičkom. Z natančno številko o velikosti podzemnega mesta nam niso znali postreči niti gostitelji. Rudnik je še vedno odprt, z vsakim kopom klet pridobi dodatno "ulico". O kvaliteti kapljice si zaradi vinsko neizkušenih brbončic in izogiba večjega dela vzorcev – službeno potovanje je le službeno potovanje, ne izlet – ne upam soditi, so pa enološko bolje podučeni člani naše skupine znali povedati, da se bela vina s pridelanimi v Sloveniji še ne morejo primerjati. Rdeča pa so baje odlična. Izlet med sodi, cisternami, stiskalnicami, polnilnicami pri za vrhunec poletja več kot osvežujočih 12 stopinjah Celzija se je zaključil pred steno s portreti pomembnežev, ki so obiskali klet. Od prvega kozmonavta Jurija Gagarina, ki se je menda iz podzemnega labirinta vrnil šele dva dni po vstopu, kronanih glav, državnikov, športnikov, glasbenikov do našega nekdanjega predsednika Milana Kučana. Kup visokih gostov so že gostili v Cricovi, nekateri so si tam celo uredili zasebno vinoteko.

Portreta aktualnega ruskega predsednika ni bilo na steni. Pa čeprav je Vladimir Putin ravno v teh rovih praznoval svoj 50. rojstni dan. Moldavija je ob konfliktu v sosednji državi jasno izbrala stran. Sicer jih ni toliko kot tistih s podobo najnovejšega modela korejskega proizvajalca mobilnih telefonov, a plakatov in obeležij s podporo Ukrajini ne moreš spregledati. V Tiraspolu je drugače. Vlada mednarodno nepriznane Pridnjestrske republike je ravno v tednu pred našim obiskom Moldavije znova namignila, da se želi pricepiti Rusiji. Njihovo napoved so sicer še v Moskvi vzeli s precej rezerve, a simpatije so jasne. Pridnjestrska republika ali Transnistrija je država v državi. S svojo zastavo, himno, valuto, pridnjestrskim rubljem, dokumenti in čisto pravo mejo s preostankom Moldavije.

Tota ekipa ...

Tudi zaradi tega zna popotovanje iz Tiraspola v 70 kilometrov oddaljeni Kišinjev trajati dve uri. Pa to ni ustavilo (rusko govorečih) navijačev Šerifa, da svojega kluba v drugem krogu kvalifikacij za ligo prvakov ne bi pospremili v živo. Okoli 7000 se jih je nabralo na stadionu, ki sicer sprejme dobrih 10 tisoč ljudi. Še kakšnega bi jim lahko prišteli, če bi upoštevali gledalce iz posebne sorte "VIP-lož". Prebivalci sosednjega bloka so si jih uredili kar na balkonih svojih stanovanj. Besede Stjepana Tomasa, hrvaškega trenerja na klopi Šerifa, so se potrdile. "Veliko navijačev iz Tiraspola pride, tudi ljudje iz Kišinjeva, ki imajo radi nogomet. Tam se počutimo zelo dobro, stadion je lep, vzdušje je dobro. Nobenega razloga ni, da bi bil za nas minus, ker ne igramo na domačem stadionu," mi je o selitvi dejal še v Mariboru.

Njegovi nogometaši so imeli prednost domačega terena, povsem brez podpore pa niso bili niti gostje. Pod streho severne tribune so namestili 14 viol. V dveh skupinah so se odpravili na 1500 kilometrov dolgo pot. Ena jo je premagala s kombijem, druga je izbrala let od Benetk do Bukarešte in od tam nadaljevala po cesti. "Tota ekipa je čisto nora," se je zaslišal napev, ko je trener Karanović že razkril svoje napovedano presenečenje za povratno tekmo. Nogometaše je prerazporedil v sistem s tremi osrednjimi branilci, zaukazal branjenje z vsemi močmi. Kaj drugega mu z zaradi poškodb in odhodov zdesetkano ekipo ni preostalo. Že v prvem polčasu je Karanović izgubil še enega aduta. Nino Žugelj, bodoči član norveškega kluba Bodo/Glimt, je po ostrem štartu trčil v betonski robnik, z rano na čelu in vrtoglavico zaključil nastop. Kljub temu je okrepljeni obrambni blok dolgo zdržal vse nalete enajsterice Šerifa, v kateri ni bilo niti enega nogometaša z moldavskim državljanstvom. Do 88. minute je bil Maribor v igri za podaljške, takrat pa je napadalec iz Gvineje Momo Yansane, ki je v igro vstopil le tri minute prej, spravil žogo za hrbet vratarja Menna Bergsna. Favorit dvoboja, lanski udeleženec skupinskega dela najelitnejšega tekmovanja v Evropi, je zagrabil zanj odrešilni gol in končal mariborsko prebijanje po predkrogih lige prvakov.

"Liga prvakov se je končala, a nič zato. Imamo čisto realne možnosti za jesen v Evropi," se je po porazu tolažil osrednji branilec vijoličastih Nemanja Mitrović. S krono državnega prvaka si je klub iz Ljudskega vrta zagotovil popravne izpite v spremenjenem Uefinem sistemu. V četrtek bo s finskim klubom HJK Helsinki začel bitko za preboj v evropsko ligo, v talonu še ima poskus za jesen v konferenčni ligi.

Pozor, bomba!

Bombni alarm ga je podaljšal. Kakšno uro pred predvidenim vkrcanjem so letališče morali zapreti. Gostitelji so nas pomirili, da ni nič resnega. Podobne (lažne) grožnje prejemajo vsakodnevno, več kot 50 se jih je nabralo zgolj v tem poletju. Pojavile so se govorice, da za vsem skupaj stojijo nekdanji lastniki zdaj podržavljenega letališča, ki z lažnimi prijavami kujejo svoje maščevanje. Potrditve tovrstnih špekulacij nismo dobili, se pa varnostne službe ustaljeni praksi, ki ob vsaki grožnji terja zaprtje in temeljit pregled letališča, niso odpovedale. Enourno zaprtje je spoznavanje z lokalnimi posebnostmi ali – v primeru nogometašev – avlo hotela podaljšalo za tri ure. Bombe ni bilo, dolge vrste pred vsemi mogočimi okenci in pri kontrolah so se počasi le premaknile, dobra poldruga ura leta nazaj in ukrajinski pilot je lahko preizkusil, kako dobro primejo zavore na stezi v Slivnici. Adijo, Kišinjev, dobrodošli, Helsinki.