(REPORTAŽA) Napeta tekma: Vlak proti kolesu s Pohorja do Ljubljane

Ej, Boštjan, en dan bom šla s kolesom in vlakom v službo,” sem v začetku poletja svojemu partnerju, sicer zagrizenemu kolesarju, razkrila svoje načrte. Če me spomin ne vara, je bilo malo za tem, ko sem kupila novo gravel kolo (neke vrste specialko, s katero se lahko voziš tudi po makadamu). S kolesom na vlak in v službo - za mnoge verjetno vsakodnevna praksa, a iti s Pohorja v službo s kolesom in vlakom v Ljubljano, je nekoliko drugačna zgodba, žal predvsem takšna, ki zahteva čas. Veliko časa, če smo iskreni. Ideja je v letošnjem deževnem poletju zamrla, zgodile so se še poplave, v katerih jo je skupila tudi železniška infrastruktura. In končno je ob izteku poletja ideja ponovno prišla na plan. Le da je tokrat dobila nadgradnjo. “Kaj pa, če bi tekmovali? Jaz grem s kolesom z Bukovca, ti pa istočasno s kolesom na vlak,” je izziv nadgradil Boštjan. Zazrla sva se vsak v svoj ekran: jaz sem iskala vozni red Slovenskih železnic (SŽ), Boštjan pa najkrajšo pot, in to tako z najmanj višinskimi metri razlike do Ljubljane, natančneje Reaktorja na Brinju. “Jaz nimam šans, da zmagam, če grem sam. Nujno potrebujem še koga zraven, in to vsaj dva dobra kolesarja, za tempo in zavetrje,” sta naenkrat v Boštjanovih očeh zažareli bojevitost in tekmovalnost. “Pa ja ne misli, da ima šanse za zmago,” sem razmišljala pri sebi. Resda je splošno znano, da so naši vlaki počasni, a tako počasni pač ne morejo biti. Še v istem popoldnevu je Boštjan slovesno oznanil, da se mu bosta pridružila Vid in Tadej, oba kolesarja z dobrimi nogami in številnimi prevoženimi kilometri sta bila takoj za akcijo. Hitro smo izbrali dan, prvi septembrski torek, ko nisem imela načrtovanih nobenih sestankov v službi in zato nisem bila vezana na uro, Tadej pa si je za naš kolesarski izziv celo vzel dopust.Teorija v praksiOb iskanju optimalne poti in vlakov, ki sprejmejo kolo, sem se odločila, da grem na vlak ob nekaj minut čez sedem s Pragerskega. Do Pragerskega pa od doma najprej okrog osem kilometrov s kolesom. Sledita prestop v Zidanem Mostu in pot do Laz, od tam naprej pa spet okrog osem kilometrov s kolesom do končne destinacije Reaktor. Dogovor je bil, da kolesarim zmerno, dokaj umirjeno, da me ob prihodu v službo ne zalije pot. Fantje pa so pred seboj imeli 115 kilometrov poti in 800 metrov višinske razlike. Boštjan je kolesaril z gravel kolesom s tankimi gumami, Tadej in Vid pa imata specialki. Ko smo naredili kalkulacijo poti in časov, bi morala v teoriji jaz biti na cilju slabo uro pred fanti, a ker so se SŽ že večkrat izkazale za nepredvidljive, je zmagovalec visel v zraku. Preden pa se podamo na razburljivo dirko s Pohorja do Ljubljane, še nekaj za boljše razumevanje izziva.Minilo je ravno šest let, odkar sem zaposlena na Institutu Jožef Stefan, Centru za energetsko učinkovitost v Ljubljani, kjer se prvenstveno ukvarjam z blaženjem podnebnih sprememb, se pravi, kako zmanjšati emisije toplogrednih plinov, in sem tudi ambasadorka podnebnega pakta. V zadnjih letih je v Sloveniji prvo in neslavno mesto po količini emisij zavzel sektor prometa in v službi se tako ukvarjamo tudi s temami, kako zmanjšati emisije prometa, kar vključuje tudi zamenjavo osebnega avtomobila za javni potniški promet ter spodbujanje kolesarjenja in pešačenja. Ob omembi javnega potniškega prometa vedno naletimo na odziv, da je slab, prepočasen in da nikakor ni konkurenčen avtomobilu, da ga je treba najprej urediti, šele nato da ga bodo ljudje začeli jemati kot dobro alternativo. Tudi sama se, priznam, v službo večino časa vozim z avtomobilom, in to še dizlom povrhu. A nekako se spodobi, da sem prihod v službo na trajnostni način, sedaj ko sem se preselila, morala poskusiti v praksi. Sicer sva z Boštjanom zagrizena kolesarja (on je še veliko bolj kot jaz privrženec zlasti športnega kolesarjenja). Ko sem živela v Ljubljani in nemškem Bremnu, mi je kolo služilo kot glavno prevozno sredstvo, še danes se velikokrat k staršem na Dravsko polje na nedeljsko kosilo odpraviva s kolesom. Prav tako sva med potovanji preizkusila javne potniške sisteme številnih držav, od Gane, Madagaskarja, Kirgizije, domala celotne Evrope, Indonezije in Indije, ki me zmeraj prevzame s svojim sistemom vlakov (preko aplikacije lahko spremljaš, kje je “tvoj” vlak, točno veš tudi, na katerem delu perona bo ustavil tvoj vagon).Katarina: do minute točen vlakA vrnimo se na Pohorje, natančneje na Bukovec. Večer pred izzivom sem najino namero objavila na facebooku in priznam, bila deležna večjega odziva, kot sem pričakovala. Prijatelje in znance je najin načrt več kot očitno zabaval. Za večjo dramatičnost sva se odločila, da bova ves čas puščala GPS-sled, da bodo lahko v živo spremljali najino premikanje. Skupinski start izpred najine hiše je bil predviden ob 6.15, z nekaj rezerve, da ne bi zamudila vlaka. Prav tako že veliko let nisem bila na železniški postaji na Pragerskem. Tadej je iz Maribora do naju prikolesaril in si tako že ogrel noge, Vid se je priključil ob vznožju. Skupaj smo spili kavo, naredili skupinsko sliko in se odpravili v hladen dan, ki se je ravno prebujal. Navzdol je letelo kot raketa, začutila sem mraz in pomislila sem, da sem premalo oblečena. Ob zame dokaj zgodnji uri je bilo na lokalnih cestah že veliko avtomobilov, ki so skoraj brez izjeme vozili vse prej kot po omejitvah. Pravi mali jutranji dirkači. Kolesarja, kljub idiličnemu sončnemu vzhodu, na poti do Pragerskega nisem srečala. Do Pragerskega je vse teklo gladko, potem pa, priznam, s kolesom nisem našla vhoda na železniško postajo, ki jo prenavljajo. Vendarle zagledam glavno stavbo in s kolesom privijugam do tirov. Ker je postaja v prenovi, tudi ni tabel, kateri vlak pride na kateri tir, ter časa prihoda in odhoda. Tako poiščem zaposleno v (skritem) kontejnerju, jo povprašam, na kateri tir pride moj vlak in ali drži, da za kolo doplačam na vlaku (vozovnico sem kupila preko spleta, kar so SŽ sicer vzpostavile precej pozno). Nova železniška postaja, a, kot kaže, so pozabili na “profile” za kolesa. Improvizirano so sredi stopnic nastavljene deske, po katerih odpeljem svoje kolo. Na peronu so bili poleg mene še dva starejša para s kolesi, dva nemška turista in dva domačina na poti na morje. Izmenjamo nekaj besed, in ko povem, da se odpravljam v službo v Ljubljano in da povrhu še tekmujem, se iskreno nasmejijo. S Pragerskega krenemo točno. Uf, prva ovira za mano. Še vedno sem trdno prepričana, da fantje nimajo šans, da me premagajo. Do mene pristopi prijazen sprevodnik, da bi skeniral vozovnico. Nikakor nama ne gre. Spreminjam osvetlitev na telefonu, obračam telefon stran od sonca, obračam gor in dol … enostavno ne prime. Sprevodnik odmahne z roko in zaračuna dodatek za kolo (1,5 evra). Potem se spomni, da prestopim, in ročno vnese številko vozovnice in mi izda listek za prestop v Zidanem Mostu. Prispemo v Celje, vrne se signal, in pogledam, kje so fantje. Hudiča, v Celju so! Ta bo mogoče res tesna, me prvič spreleti. Sledi umirjena pot do Zidanega Mosta. Za prestop imam le nekaj minut in začne me skrbeti, da bom zamudila povezavo, medtem ko bom iskala pravi tir. Podatkov, na katerem tiru stoji vlak, namreč nimam, le številko vlaka in uro odhoda. Dobro zbujena v Zidanem Mostu po zvočniku slišim isti hreščeč glas kot pred mnogimi leti. Sporoča, s katerega tira odhaja moj vlak proti Ljubljani in Lazam. Uf, si oddahnem, ko vlak takoj najdem, prav tako vagon za kolesa, in vstopim.Boštjan: od Bukovca do TrojanOkej, zdaj pa akcija. Sam si si zadal izziv, zdaj ga pa izpelji. S Tadejem se spustiva v hladno jutro. Od adrenalina in živcev, kaj prinaša tekma, niti ne čutim mraza. Vid naju z velikim bidonom pričaka na bencinski črpalki. Ni časa za to, dirka se je že pričela, gremo dalje.Začetek je bil obupen. Ker sem najšibkejši člen odprave in prav tako precej težji od sotrpinov, mi začetni strmi klanci niso dišali. Ker so moje noge bolj dizelski motor kot bencinski, potrebujejo bistveno več časa, da se segrejejo. Navajen sem dolgih tras, vendar po navadi začenjam v svojem, počasnem ritmu. Zdaj pa gremo na polno, še preden smo dosegli delovno temperaturo. V prvi strmi klanec po Zgornji Polskavi sem še poskusil tempirati v normalnem ritmu, vendar ko sem videl s kakšno lahkoto vozita Vid in Tadej, sem se v drugega, pred Slovensko Bistrico, bolj zagnal. Gremo na polno, Katarina je zagotovo že na železniški postaji, so bile moje tolažilne misli, medtem ko so noge že krepko pekle. Spomnil sem se, da se moram vmes posneti. Vzamem telefon in spoznam, da bo video izkupiček danes slab. Tempo je prehud in ne pridem do sape, da bi lahko še kaj povedal, vmes pa izgubljam sekunde. Nekako pridem do vrha, kjer se ponovno sestavimo in hitimo v Slovensko Bistrico. Tam nas pričaka jutranji promet in seveda nepogrešljivi semaforji. Prebijemo se skozi mesto in na spustu končno pridem v ospredje in lahko izkoristim svoje dodatne kilograme (živela gravitacija). Pred Konjicami sledita še dva vzpona. Noge so že zakrčene od nenehnega dirkanja. Mogoče pa bi moral žrtvovati nekaj spanca in zjutraj opraviti ogrevalno vožnjo. Glavni razlog, da se izziva nisem lotil sam, je vožnja v zavetrju. Prvi v vlakcu orje skozi zrak. Kolesar za njim ima tako precej lažjo nalogo. Tudi 20 do 25 odstotkov manj upora. Seveda sem poklical dva kolesarja, ki sta boljša od mene. Nisem pa razmišljal, da ju ne bom mogel dohajati. Po Slovenskih Konjicah pridem ponovno v ospredje, da opravim svoje.. Ko sta bila v ospredju Tadej in Vid, je hitrost dosegla tudi 36 km/h. Gonil sem na vso moč, noge so pekle. Pogledam na uro. Hitrost le 33 km/h, jaz pa vozim na polno. To ni okej, pred mano je še 90 kilometrov, jaz pa že po 25 kilometrih ne morem več. Vem, da kolo ni v optimalnem stanju in mi zadnje kolo malo zavira, mogoče je veter v prsi, mogoče vozim v tako imenovani fals flat klanec (klanec, kjer se ti zdi, da voziš po ravnem, vendar je eno- ali dvoodstotni naklon. Našel sem številne izgovore. (Za tolažbo sem doma ugotovil, da je le bil majhen, 1- do 1,5-odstotni klanec). Razmišljal sem o odstopu, mogoče je edina možnost, da premagamo Katarino, ta, da pustim Vida in Tadeja, da sama odpeljeta naprej, jaz pa priznam poraz. Spet je sledil vzpon. Vedel sem, da je to zadnji večji vzpon pred dolgim spustom v Celje in da ga je še treba pregurati, potem pa bom malo zadihal in prišel k sebi. Na spustu je Vid stopil na plin in prvič smo dobili upanje, da imamo realno možnost zmagati. V Celju se je tempo hitro ustavil. Semaforji, iskanje prave ceste, vijugaste, nelogične kolesarske poti. Po mestu se je tempo spet dvignil. Končno sem prišel k sebi, noge so se segrele in bil sem bolj koristen. Motivacija je bila zelo visoka, tempo je bil odličen. V Žalcu pa slišim ‘’avto, avto’’. Ker sem bil zadnji v skupini, sem ga le bežno videl. Začnemo zavirati. Prepozno. Vid pristane na tleh, Tadej, pred mano, se ustavi, jaz tresnem vanj in tudi pristanem na tleh. Starejša voznica nam je odvzela prednost. Avto se ustavi in k nam pristopi prestrašena ženska. Hitro vstanemo, poberemo kolesa in vse drobnarije, ki so se raztresle po cesti. “To je to. Konec je,” si mislim. Še preden sem pregledal škodo, sem bil najbolj razočaran, da bo Katarina zmagala. Presenečeni ugotovimo, da je vse v redu. Praska na kolenu, odrgnina na roki, nekaj čutim na hrbtu in boku, ampak ni panike, bo jutri bolelo. Vid je imel zvito balanco, kar je hitro popravil. Tadej pa je imel najtežjo nalogo - pomiriti voznico. Ko je adrenalin popustil in so se misli zbrale, smo že drveli naprej. Vmesni časi pred nesrečo na pet kilometrov so bili okrog 8:30 min. (povprečje 35km/h,), v tistem odseku smo imeli čas 23:40 min., kar pomeni, da smo skupno izgubili okrog 15 minut.Ker nam je do tistega trenutka šlo tako dobro, je bila motivacija še vedno visoka in smo verjeli v zmago. Katarina: zamuda do LazPonovno udoben, Stadlerjev vlak. Pogledam na uro. Čez dve minuti bi se morali premakniti in tudi tokrat smo točni. “Yes, yes!” že vriska zmagovalni glasek v moji glavi. Začnemo se premikati in po nekaj metrih in ovinkih moje kolo zgrmi po tleh. “Gospa, pas imate, da kolo privežete,” me opozori sprevodnica, in ker poznam vijugasto progo ob Savi, jo brez pomisleka ubogam. Čeprav sem na poti že slabi dve uri, mi vožnja hitro mineva in sila udobna je. Nobenega stresa, nobenega zaviranja in stanja v koloni, nobenega živčnega voznika, prilepljenega na “mojo rit” brez metra varnostne razdalje. Spomnim udobnih potovanj z vlakom po severni Nemčiji in tudi domov v Slovenijo sem se iz Bremna najraje odpravila z njim (no, vlak je bil le do Münchna). Čeprav zaradi slabosti ne morem brati na vlaku, mi vožnja hitro mine ob poslušanju glasbe in opazovanju okolice in posledic poplav. A zaradi del na poti se nabira zamuda … Od postaje do postaje narašča in v Lazah je znašala okrog 19 minut. “Ojoj, treba bo nekoliko pohiteti,” si rečem in že razmišljam, da bi skupaj s kolesom skočila z nasipa na drugi tir in potem preko na cesto. A ker se gremo ferplej, poiščem uradni izhod in z očmi iščem cesto proti Brinju. Otoplilo se je, ura je vendar že več kot devet. Ko se ravno namestim na kolo, pridem do spuščene zapornice, ki napoveduje nov vlak, dolga tovorna kača se vije pred mano in mi zagotovo odškrne novih pet minut. Nimam pojma, kje so fantje, nisem jim več sledila, a sem prepričana, da sem še v prednosti. Tako se poženem proti Brinju. Čez nekaj metrov me sodelavec Marko Kovač (mimogrede, v sredini oktobra izide njegova knjiga Pospeševanje skozi zgodovino: Avtomobili med stereotipi in statistiko – vsekakor priporočam), ki se tudi trudi streti slovenski prometni oreh, pričaka z doma narejenim električnim kolesom, da skupaj prikolesariva do Brinja. Res prelepo torkovo dopoldne za kolesarjenje po ljubljanskem podeželju, cesta mi postaja znana, saj sem jo neštetokrat prevozila z električnim skuterjem, ko sem še stanovala v Ljubljani. Še zadnji semafor, mimo varnostnika in parkiram pred vhodom inštituta. Pogledam po stojalih, Boštjanovega kolesa ne opazim. Jeeee, zmaga! Ustavim uro, pogledam na telefon in ugotovim, da so fantje zelo blizu. Do njihovega prihoda mi je ostalo ravno toliko časa, da sem odšla v pisarno, se nekoliko osvežila in prinesla ohlajene izotonične napitke. Približno 16 minut za mano so fantje prečkali ciljno črto.Boštjan: Trojane-ReaktorSledil je vzpon do Trojan. Žal za krofe ni bilo časa. Misel, da je to zadnji današnji vzpon, je odtehtala razočaranje ob nedosegljivem krofu. Vzpon sem opravil presenetljivo solidno. Končno sem se prebudil in začel uživati v vožnji, dlje smo kolesarili, boljše sem se počutil in na čelu opravljal daljše izmene. Po Trojanah sta sledila dolg spust in končna ravnina. Kakšno minuto sta nam odščipnila navigiranje in kakšna zgrešena ulica. Ta čas bi lahko bil odločilen, če ne bi bilo padca. V daljavi smo zagledali visok stolp, kar je pomenilo cilj. Noge so pekle, ampak počutil sem se odlično. Tadej je tarnal zaradi krčev. Mogoče pa je bil kriv sendvič s poli, ki mu ga je uspelo pojesti med potjo.Prišli smo do vratarjev, ki so nas zmedeno gledali, in razočarani ugotovili, da nas je Katarina premagala. Spoznali smo, da bi bil brez padca rezultat precej bolj negotov. Bili smo veliko hitrejši, kot smo predvidevali. Večino časa je bilo brezvetrje, proti koncu pa se je veter okrepil v našo korist. Naša končna povprečna hitrost je bila več kot 33 km/h, kar bi bilo zame samega neizvedljivo.Po poležavanju na travi, ko smo se končno nekoliko umirili, smo bili kljub porazu zadovoljni z rezultatom. Prvotna Tadejeva ideja je bila, da odkolesarimo domov. Doma se je ta ideja zdela izvedljiva, po tej vožnji pa sem bil zelo vesel, da je pravočasno vskočil Vid in zamisel zatrl. Odpravili smo se proti našemu nasprotniku - vlaku. Na železniški postaji pa sem moral zmedenemu avstrijskemu paru razložiti, da njun vlak zamuja 30 minut.Utapljamo se v pločevini in zastojihČe potegnem črto, sem za pot od doma (Bukovec na Pohorju) do službe - Reaktor Brinje, potrebovala dobre 3 ure in 25 minut. Startali smo skupaj, okrog 6.15, v službo sem prišla ob 9.41. Vlak je imel okrog 20 minut zamude. Razdalja, ki sem jo premagala s kolesom in vlakom, je merila nekaj več kot 105 kilometrov. Za primerjavo, običajno to pot z avtomobilom, če izključim prometne zastoje, opravim v uri povsem normalne vožnje. Boštjan, Tadej in Vid, so na Brinje prišli ob 9.57. Za 115 km in 800 m višincev so potrebovali 3 ure in 42 minut. Ob tem so izgubili vsaj deset minut zaradi padca pri Žalcu. Za las sta vlak in kolo prehitela povprečne rekreativne kolesarje, kar je slaba reklama za javni prevoz oziroma vlak, saj čas vse bolj cenimo in je tudi pomemben pri izbiri prevoza. Zdi se naravnost absurdno, da bi vsakodnevno le za pot v Ljubljano in nazaj porabila dobrih šest ur in pol. Izkušnja se ponuja kot odlična iztočnica za bentenje čez Slovenske železnice in kot dokaz, da pri nas javni potniški promet pač ne more delovati, zaradi česar smo obsojeni na vožnjo z avtomobilom. A Slovenci se utapljamo v avtomobilskem prometu, kar vsakodnevno kažejo jutranje rdeče barve okrog večjih mest, predvsem Ljubljane in je zato domala loterija uloviti sestanek v centru prestolnice ob 9. uri. Emisije od prometa rastejo, konec leta 2022 je bilo registriranih približno 1,2 milijona osebnih avtomobilov (dva odstotka več kot leto prej). Če ob tej številki odštejemo vse, ki so še brez vozniškega dovoljenja, pa starejše, ki ne vozijo več, pridemo skoraj do ugotovitve, da ima vsak prebivalec svoj avto. Ob tem pa se stopnja obnove voznega parka znižuje, kar z okoljskega vidika nikakor ni dobro. Slovenija je tudi država EU, katere gospodinjstva namenijo največ dohodkov za prevoz, in sicer skoraj 17 odstotkov (večina izdatkov je namenjena nakupu avtomobila in njegovemu vzdrževanju). Kot je na začetku šolskega leta opozarjal Inštitut za politike prostora (IPOP), je pred 30 leti 90 odstotkov otrok v šolo hodilo peš, danes jih 50 odstotkov pripeljejo z avtomobilom, kljub temu da živijo blizu šole. Slabša se tudi statistika zasedenosti avtomobilov in narašča število opravljenih poti na krajše razdalje z avtomobilom, ki bi jih zmogli peš ali s kolesom. Zgolj zamenjava vozil na motor z notranjim izgorevanjem z električnimi avtomobili, razen zmanjšanja emisij in izboljšanja kakovosti zraka, drugih težav (zastojev, porabe prostora) ne bo odpravila, zato so nujne učinkovite alternative.Čeprav so v zadnjem času na voljo številne spodbude za javni potniški promet, je število potnikov v primerjavi z letom 2013 upadlo tako v mestnem prevozu (za 21 odstotkov), v notranjem železniškem prevozu (za 13 odstotkov). A kljub predolgemu potovanju je bila moja vožnja prijetna, zaposleni na SŽ pa zelo prijazni. Vožnja z vlakom mi je tudi prihranila precejšen stres od vožnje po avtocesti, ki je postala tudi zaradi številnih tovornjakov, ki zasedajo praktično ves desni pas, zelo naporna. Glede na ukrepe, ki se pripravljajo v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, pa bomo morali emisije iz prometa precej znižati.Če v promocijskem videu kampanje IPOP-a Manj kot 2 je avto doma deček sanja o poti v šolo s skirojem (medtem ko sedi na zadnjem sedežu avtomobila zraven nervozne mame), jaz v zastoju pri Lukovici v avtomobilu sanjam o hitrem vlaku, ki bi relacijo Maribor-Ljubljana zmogel v dobri uri in poleg mene sprejme tudi kolo (vedno več vlakov to že omogoča). Želim si, da bi raje kot udrihali po zaposlenih na SŽ od vodstva SŽ in od politikov zahtevali hitre vlake, vzpostavitev nove infrastrukture za boljši železniški prevoz, boljše linije javnega potniškega prometa in da ne bi sprejeli argumentov, hja, se ne da, ah, zaspali smo in ne moremo se primerjati na primer z Nemčijo, Nizozemsko. Tudi tam ni železniško omrežje zraslo samo. Za las sta vlak in kolo prehitela povprečne rekreativne kolesarje, kar je slaba reklama za javni prevoz oziroma vlak

(REPORTAŽA) Napeta tekma: Vlak proti kolesu s Pohorja do Ljubljane

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano