(ŠESTI DAN) Bitka za Tivoli ali fosili proti poganjkom

Andreja Kutin Andreja Kutin
08.06.2024 06:15

Mariboru je uspelo najti ravnotežje med prireditvami in preživetjem tistega, za kar parki pač so - kos narave v mestnem okolju, ki je praviloma pod velikim stresom, ker narava po sebi ni nekaj, kar bi se rado borilo z betonom.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinsek

Ob priznanju Palestine, evropskih volitvah, Trumpu, vojnah, soočenjih in referendumih je te dni pozornost javnosti pritegnila še bitka za Tivoli. Na videz dovolj obrobna tema, da se je o njej lahko izjasnil vsak in dialog je tekel po znani matrici - kaj pa lahko en koncert spremeni, do sedaj so bili v parku dogodki, parki so za ljudi. Hm, dragi center Slovenije, morda bi veljalo kdaj pogledati tudi v Maribor? Tukaj smo čisto enako etapo bitke za park, park za ljudi in/ali dogodke že sprocesirali. Prešteli smo drevesa v parku, tista, ki rastejo v robnih pogojih, in tista, ki ne, ter se pogovarjali o tem, kako nemogoči so ti zavodi, ki kratijo pravico do našega parka ljudem. In seveda, tako kot sedaj v Ljubljani, so bili najbolj glasni tisti, ki so park obiskali le v času Festivala Lent, koncertov in žura. Upokojencev ali malčkov, ki jim park predstavlja zeleni pobeg iz dvosobnega stanovanja, ni kaj dosti vprašal nihče. Imeli smo celo župana, ki je v park postavljal rezbarije, ljubkovalno imenovane neokanglerizmi, in sedaj imamo kontražupana, ki za razliko od ljubljanskega kolega razume park kot kulturno in naravno dediščino. In je poiskal dialog med zavodi in, da, imamo tudi upravljavski načrt parka.

Mariboru je uspelo najti ravnotežje med prireditvami in preživetjem tistega, za kar parki pač so - kos narave v mestnem okolju, ki je praviloma pod velikim stresom, ker narava po sami svoji danosti ni nekaj, kar bi se rado borilo z betonom, ozvočenjem, light šovi in pasjim urinom. Praviloma narava tudi nima kam oditi, lahko le odmre. Če kar takoj opravimo z argumentom, doslej smo to počeli vedno - da, smo, bili so lepi časi, ampak če je kdo zaznal lansko poletje, letošnjo pomlad in sušni stres le dve leti nazaj, mu je jasno, da nič ni več, kot je bilo nekoč. In spet - v tako spremenjenih podnebnih razmerah so v permanentnem stresu tudi parki. Sploh parki. Dobrodošli v novo realnost, dan po jutrišnjem.

Zato je škoda, da je Magnifico (verjetno nehote) postal zastavonoša preživetega dinozavrsko fosilnega koncepta - narava je naša, še bolj pa parki, saj smo jih vendar zasadili za ljudstvo. Izjemen glasbenik, pionir nekega obdobja in ostromiselni zajebant seveda želi fenom ponuditi kvaliteten koncert. Bog ve, da jih ljudstvo potrebuje. Ampak njegovi odvetniki pred javnostjo so pa strašni. Kot da bi jih nekje v kredi vrgli v jezero, kjer so uspešno fosilizirali v kos lignita, in so sedaj preveč otrdeli, da bi prebrali, pogledali, razumeli današnji čas. In ker lep lignit lepo zagori, je najbolje na ogenj vreči razumnike - naravovarstvenike, mlade, ki se borijo za zelenje, zavode, ki so menda sami sebi namen. Pa še kar civilne iniciative in cel zeleni prehod dajmo na grmado. Aja, pa ste vedeli, da so ptiči tako neumni, da se zaletavajo v elise vetrnic? Spisek nebuloznih argumentov je neskončen in odvetniki fosiliziranega razmišljanja jih trosijo malo tukaj in malo tam. Seveda je razumeti, da je težko razumeti selitvene poti in fiziologijo z razlogom temeljito zavarovanih orlov, ki letijo čez snežniški sestav, ampak kar tako preslikati na celo naravovarstvo pa zadeve tudi ne gre, zato je kdaj bolje ostati tiho. Biologija, kaj šele populacijska ekologija (veda o razporeditvi vrst na planetu, naj bo jasno), je trda znanost, ki nastaja z resnimi številkami, ne pa z opletajočimi besedami. Saj vemo, mnenja so dragocena, dejstva so pa sveta. Tudi, ko gre za hroščke, netopirčke in koreninske sisteme.

Okej, znanost na stran. Žalostno in tudi malce sramotno je, da morajo v letu 2024 mladi razlagati spremenjeno podnebje in razmere na planetu, ker zavoda, ki ga ima prav zato ustanovljenega država, nihče ne posluša oziroma ga želi vsak povoziti. Žalostno je tudi, da mora Greta Thunberg dopovedovati svetu, da potrebujemo planet v kolikor toliko gostoljubnem stanju, če želimo preživeti kot vrsta, ker znanstvenikov nihče ne posluša. Še bolj žalostno je, da te mlade potem fosilni zanesenjaki, ki so: a) mastno zaslužili z uničevanjem narave, b) živeli udobno življenje, kot ga mladi ne bodo; zgolj zavoljo udobja zmerjajo, žalijo in zaničujejo.

 

P. S. Ko pa gre za park, poglejte v Maribor, ni daleč.

 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta