V dobrem filmu Pot domov o Juretu Zdovcu se v enem od zadnjih kadrov pojavi tudi nek pubec, star 24 let. Z diktafonom, ki jih ne delajo več, skuša posneti, kaj pravi košarkarski šampion ob koncu kariere. Z modro majico OI 2004 v Atenah. Lovil je zgodbo, reportažo o legendi. Da bi ljudi informiral, raportiral. Poln zanosa, idealov, entuziazma, ljubezni do poklica, ki toliko da, a marsikaj vzame. Ki ne prinaša bajnih vsot, palm in bazenov, ampak zavest o odgovornosti, poslanstvu … O veliki, neprecenljivi vlogi v družbi. Pomembnosti. Vau? Vau! Blabla? Blabla. Blabla?
So zmage. Pridejo porazi. Trenutno je v medijih izjemno težko, najtežje. Kar pomnim. Poklic opravljam 20 let. Novinarstvo so bile moje sanje, moja izbira, zaveza. Moj študij. Življenje. Odgovorni urednik Večera sem postal pri 36 letih. Dileme so zdaj hude. Kriza za krizo, vsaka zadnja nas po svoje "ubija". I did it my way? Ker tisti pubec s posnetka je verjel in šel za sanjami. Danes so popačene. Mračne. (Pre)mnogim ni jasno, kaj je in bo, ko se proti Večeru znoči. Tema. Demokracija zgnije in umre v temi. Vse se spreminja. Halo, Maribor, se slišimo? Pojedine zastonjkarstva bo enkrat konec. Maček bo hud. Ostal bo klik-bajt čudežni svet. In bolšji sejem ničevosti. Bebavosti. Neoliberalni kapitalizem je valute, kaj je vredno, pomembno, spremenil v napačno smer. Novinarstvo je, tudi po lastni krivdi, postalo najprej samoumevno, nato pogrešljivo. Veliko stvari smo sami naredili narobe. Ker.
A državi je ob tem malo mar. Desna vlada je novinarstvo namerno uničevala, prepričana, da je njen sovražnik. Leva ima polna usta obljub, kako je drugačna, in bo "zrihtala" stvari. Le to. V hrupu boja za STA in RTV - vsi smo bili zraven, mar smo kolege bolj razumeli kot zdaj oni nas!? - umira tisk, a vladajoči imajo menda čas, da premislijo, kaj, če kaj ukreniti. Resne demokratične države medijem, ko klecajo zaradi zgodovinsko neprimerljivih okoliščin, ponudijo bergle. Hrbtenica demokracije se ne sme zlomiti. Vedo. Ker pravica vedeti ne sme biti vredna manj od najbolj bednega hamburgerja. Pri nas? Mesečno naročnino na digitalno izdajo nekoč velikega časnika zapijemo v pol ure v prvem pubu. Žremo lastne zablode. In vpijamo ne-umnost. Ljudi, ki sem jim verjel, ni več, mnogih. Mnogi ne verjamejo meni. Ker Janša pravi, da sem komunist. Jaz, letnik '81, rojen, ko je on kot mlad maoist vandral po poteh bratstva in enotnosti. Nima zveze? Ima. Načrtno diskreditiran poklic bo pogrešan, ko ga ne bo več. Žrtev "osamosvojiteljev". "Demokratov". In lažnih aktivistov, podpornikov in prerokov, da bo jutri vse ok. Lastništvo medijev v Sloveniji je prekletstvo. Neštetokrat posiljeni v igri drugih kapitalsko-političnih interesov nis(m)o to, kar bi morali biti. Javni mediji so bili/so peskovnik za "naše". Inflacija, nesluten dvig cen energentov in surovin so zadnji (ne)milostni udarci izčrpani panogi, s (pre)malo vizije in strategov. Kobilice, kot so nas pribile na hakl, so požrle zaloge, že osiromašene od pivovarjev in drugih mešetarjev. Sokriv/-i/? Da! Odložena agonija? Lastniki želijo dobiček. Logično. Itak. Zato vmes padajo delovna mesta. Ker vsaka "vojna" ima žrtve? Tako je danes tu. In pri New York Timesu in marsikje. Tako.
Boste kanape iz tovarne propagande in manipulacij?
Tu smo. Ne brez napak in krivde za slabe razvoje dogodkov. Le podpora javnosti, bralstva lahko preseka spiralo in pot navzdol. Ne domov. V "podn". Nov dogovor? Nova zavest? Država, ne vonjaš smradu kletnih trolov, napovedovalcev medijske prihodnosti? Razraščajo se v prostoru, od koder izginja kakovostno novinarstvo. Kjer ugašajo luči redakcij, dopisništev. Tja gremo? Mrtve črke naj ostanejo na papirju? Bedaki, manipulanti in politikanti, preoblečeni v ljudi iz medijev, naj pišejo prihodnost/za arhive/? Od požarjev požgana medijska zemlja? Pa ljudje, mi kot družba? Razumevanja, vemo, je vedno manj. Netflix je kakopak življenjsko pomembnejši za mnoge. Res? Ja, pa telefončki, bonbončki, zlakirani nohti in masaža za podplate. Brainwashing. Šov mora naprej.
Iskrena prošnja za podporo ni bila nikoli nič slabega. Tistega pubeca, 24 let starega, ni več. Takšnega. Slečen mnogih iluzij in pobruhan od kompromisov neke nujnosti, da saj potem bo bolje. Obupan? Kdaj tudi. Naveličan. Valda. Prepričan, naj si narod sodbo spiše sam? Ja. Imam prijatelje, ki poznajo, kje smo in kam gremo, a jih boli k…. Ker imajo valda vse, kar potrebujejo, "džabe". Zastonj. Junak tega časa, pojdi v trgovino in reci, če ti dajo zastonj žemljo. Če se da še kje državo pri dajatvah nategnit, "majka"! Naš nacionalni šport. Zatorej. Boste kanape iz tovarne propagande in manipulacij? Evo. Ni problema. Cenik pride kasneje.
Težki dnevi in tedni so in bodo. Petra Lesjak Tušek nam je večkrat rekla, da "nismo mi na fronti za predajo". Zatorej. Pravica vedeti, razmišljati, se odločati, debatirati, (v)stopati v javni prostor. Biti informiran, svoboden človek. Odlazek? Hakl? Petan? Petrič? In drugi? "Igra" je neskončno večja od njih. O nas (se) (po)govorimo.
Srečno!
