(ŠESTI DAN) Končne krivulje ni in je ne bo, konca epidemije ne bo prenašala nobena televizija

Težko je poiskati opravičilo za skoraj popolno nepripravljenost vseh, tudi razvitih držav, na epidemijo virusa, ki sploh ni bil neznan, virusi iz te skupine so že terjali življenja. Poleg sarsa še mers, da o virusih živalskih grip ne govorimo. Še več, v prejšnjih epizodah skorajepidemij se je prepogosto slišalo, da Svetovna zdravstvena organizacija pretirava v odzivu. Pred dvema letoma ni pretiraval nihče, pravzaprav so bili odzivi na dogajanje prej preveč previdni in premalo odločni kot pa resni in odgovorni. Čeprav je danes precej jasno, da bi lahko virus SARS-CoV-2 zadržali v provinci Wuhan le zelo težko, najverjetneje bi bilo to nemogoče, bi lahko pričakali virus z vsaj nekaj znanja o epidemiologiji in nalezljivih boleznih, morda celo z maskami in razkužili. Zadev s strogo epidemiološkega vidika najverjetneje ne bi bistveno spremenili, bi pa prihranili stres množicam, ki že dve leti poslušajo alarmantna sporočila, pa so še vedno v gosti godlji krize, ki ji ni videti konca. Še huje, krivulje vsake toliko presahnejo in mi vdihnemo malo globlje. A žal, dokler se ne bodo na osi x sploščile vse krivulje vseh držav na svetu, je sproščeno dihanje zgolj utvara. Če narastejo primeri v Indiji ali Južni Afriki, je ob kužnosti, ki jo ima ta virus (in jo še povečuje), nemogoče upati na izhod iz pandemije. To je prvi paradoks krivulj.

In še nekaj: končne krivulje ni in je ne bo. Konca epidemije ne bo prenašala nobena televizija, ne bo udarnih naslovov bogatega izrazoslovja o zmagi. Tukaj je na mestu edina udarna resnica - ne moremo zmagati, lahko se le prilagodimo, in to s čim manj žrtvami, vedno bodo nekje bazeni z virusom. Epidemiologija pač nima jasnih koncev in zaključkov, pa lahko despoti vseh vlad sveta razglasijo konec epidemije ničkolikokrat. Četudi krivulje v grafih drsijo proti dnu in se število žrtev zmanjša na nič, lahko slavimo le družbene pojave, denimo prekinitev ukrepov, ponovno normalno delovanje bolnišnic.

Pandemija covida-19 je tudi prva epidemija moderne dobe, ki smo jo spremljali v živo, v realnem času je imel čisto vsak dostop do preobilja dnevno ažuriranih podatkov, celo dvakrat na dan. V tem trenutku vemo za vsako bolnišnico, koliko bolnikov leži na katerem covid oddelku, kar je seveda dobro. Za ukrepanje v epidemiji so podatki ključna reč, kakopak. Ampak ima čisto vsak državljan sposobnost interpretacije teh podatkov? Za primer - vesoljni svet in z njim Slovenija se ukvarja z različico omikron, za katero smo prav tako v realnem času, skoraj brez zamika, dobili serviran podatek, da je 70-krat bolj nalezljiva od delte. Primerov v Sloveniji je malo, kar je dobro. A pri vseh svetih krivuljah, še vedno je tu delta, ki se širi čisto dovolj uspešno, da so zapolnjene slovenske bolnišnice, pa da so zdravniki in sestre na robu izgorelosti, necovidni zdravstveni sistem pa v mirovanju. Krivulje se res upogibajo navzdol, a interpretacija, da smo na poti okrevanja, je zelo zmotna. Poleg tega neskončne statistike in podatki napajajo politiko in odločevalce s preštevilnimi možnostmi interpretacij, in če smo iskreni, je enako z medijsko pozornostjo. Neprekinjeno zvonjenje alarmov je dvignilo prag občutljivosti na nivo, kjer se je težko prisiliti do reakcije. Koliko vrhov epidemije smo že dosegli? Veliko. (In vmes absolutno prevečkrat slišali, da smo zanje krivi državljani.)

Veliko bolj od iskanja novih presežnikov bi bilo sedaj na mestu umirjeno razlaganje o koristi cepljenja, v tem trenutku predvsem pojasnjevanje tretjega odmerka. Omikron verjetno res pomeni še eno epizodo pandemije, a kot pravi prvi ameriški imunolog Anthony Fauci, novih cepiv zanj ne bo, zatorej je naše orožje pravzaprav enako kot doslej. Cepljenje in preventivni ukrepi. Samo tako se bomo lahko odločili za konec epidemije.