Mir z vsemi vami, se je k vernikom in svetu v svojem prvem nagovoru obrnil novoizvoljeni papež Leon XIV., ko je v četrtek nagovoril zbrane na Trgu svetega Petra v Vatikanu. Sporočilo miru, te dobrine, ki je na svetu ni več v izobilju, je bilo nenaključno, ustrezno odmerjen poudarek uvoda v pontifikat, začet ravno v času obeleževanj 80-letnice konca druge svetovne vojne, zmage nad nacizmom in fašizmom. Ta velja za mersko enoto čistega zla, za dno človeštva. Mednarodni povojni red z Združenimi narodi, združeno Evropo, mednarodnim pravom, politično spodobnostjo in odgovornostjo, širjenjem demokracije, človekovih pravic in tako dalje, je bil oblikovan kot odgovor na ta civilizacijski bankrot, ki ga je v najčistejši obliki predstavljal paradigmatski genocid - holokavst. Danes politično vodstvo naroda, nad katerim so bili med drugo svetovno vojno storjeni neopisljivi zločini, s podobno genocidno logiko radira vse, kar je živega in človeškega v Gazi.
***
"Spomnim se: zgodilo se je včeraj ali pred večnostmi. Mladi judovski deček je odkril kraljestvo noči. Spominjam se njegove začudenosti, njegove tesnobe. Vse se je zgodilo tako hitro. Geto. Deportacija. Zapečaten živinski vagon. Ognjeni oltar, na katerem naj bi bila žrtvovana zgodovina našega naroda in prihodnost človeštva.
Spomnim se: očeta je vprašal: "Je to lahko res?" To je dvajseto stoletje, ne srednji vek. Kdo bi dovolil takšne zločine? Kako je lahko svet molčal?
In zdaj se fant obrne k meni: "Povej mi," me vpraša. "Kaj si naredil z mojo prihodnostjo? Kaj si naredil s svojim življenjem?"
In mu rečem, da sem poskusil. Da sem poskušal ohraniti spomin, da sem se poskušal boriti proti tistim, ki bi pozabili. Ker če pozabimo, smo krivi, smo sokrivci.
In potem sem mu razlagal, kako naivni smo bili, da je svet vedel in ostal tiho. In zato sem prisegel, da ne bom nikoli tiho, kadarkoli in kjerkoli ljudje prenašajo trpljenje in ponižanje. Vedno se moramo postaviti na stran. Nevtralnost pomaga zatiralcu, nikoli žrtvi. Molk spodbuja mučitelja, nikoli trpinčenega. Včasih se moramo vmešati."
***
Elie Wiesel, romunsko-ameriški pisatelj, profesor, nobelovec letnika 1986, je tako pisal v svojih prvoosebnih memoarjih z naslovom Noč. V Auschwitzu je nosil jetniško številko A-7713. Bil je obsojen na smrt. A je umrl 2. julija 2016 v New Yorku. Ko je dobil Nobelovo nagrado za mir, so ga proglasili za vest sveta. Leta 2015 je podprl Netanyahujev nastop v ameriškem kongresu, legitimiral njegove vedno bolj skrajne konfrontacijske politike in po ameriških časopisih plačeval oglase, s katerimi je svaril pred Iranom; tedaj so mnogi dejali, da še zadnji pričevalci iz taborišč popolnega razčlovečenja in uničenja niso varni pred političnimi instrumentalizacijami lastne moralne avtoritete. V svetu, ki se pogreza v kaos, so še priče genocida postale del političnega spektakla in relativizacij. V Gazi se je v palestinski krvi mednarodno pravo (z)lomilo, v nesrečnih krajih bo po Trumpu fantastična turistična riviera, s čimer je vsaj priznal, da tam ni oziroma ne bo ničesar več, k čemur bi se prebivalci lahko vrnili. V Ukrajini divja vojna, utemeljena na agresorjevem zanikanju obstoja nekega naroda. Svet se lomi. Ne gre le za Gazo in Ukrajino, v Afriki in še marsikje divjajo vojne brez prič, mimo kamer in pozornosti mednarodne javnosti. Blizu nas je bila Srebrenica, letos bo minilo 30 let od pokola, kjer je mednarodna skupnost (po)gledala vstran.
Osvoboditelji, ki so ljudi reševali iz jarma totalitarizmov, počasi odhajajo. Zgodovinske resnice o zmagi in kolaboraciji so postale poligon ciničnih (re)interpretacij in manipulacij. Vojne, ki so nekoč svet združile v boju proti uničevalnim strojem, so danes del ideološkega razkola. Smo v času nove normalizacije skrajnosti in retorike sile. Antifašizem je dobil status ideološke oznake, marsikje je postal zaničevan in utopljen v cinizmu revizionizma. Osvobodilni boj potiskajo v muzeje. Zeitgeist ima vonj po predvojnem obdobju. Nacionalizmi dvigajo glave, imperializmi so na pohodu. Skrajna desnica ni le nazaj, ampak (marsi)kje že vlada. Šef Bele hiše kar naprej ponavlja, da si bodo ZDA postregle z Grenlandijo. Vojne imajo danes vedno več pojavnih oblik, niso le vojaške, ampak tudi ekonomske, kulturne, tehnološke, hibridne.
Obletniški "nikoli več" v času, ko se zgodovina neprizanesljivo ponavlja
Obletnice druge svetovne vojne ne bi smele biti prazni protokol in obujanje slavne preteklosti. Smo na točki, ko bi nas morale res pretresti. Ko bi morali spet slišati tiste, ki nam še lahko povedo, da so bili "tam in videli popolno zlo, zrli so vanj iz oči v oči". Špansko-ameriški filozof in esejist George Santayana je zapisal, da so "tisti, ki se zgodovine ne spominjajo, obsojeni, da jo ponavljajo". Ko (z)bledi spomin na vojno, ki smo jo dolgo pakirali v embalažo "nikoli več", se odpre prostor za nove (anti)junake. Avtoritarni voditelji nam demokracijo servirajo kot sistem, ki ni (več) sposoben odgovarjati na izzive časa. Ni konkurenčen. So mojstri zlorab zgodovine, njene alibične uporabe v imenu poprave domnevnih krivic. Dezintegracija zgodovine je razpad prihodnosti. A je demokracija še sposobna braniti svoj lastni temelj? Ali se bo (samo)uničila v spirali polarizacije in lastnih stranpoti?
Sporočila o miru s Petrovega prestola so dobrodošla, a veliko premalo. Frančišek je odšel, ne da bi ga slišali. Še nekaj ur pred smrtjo je vseeno klical župnika v Gazo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
