(ŠESTI DAN) Ne le umetnic, ki kot da dojijo pse. Že zdaj je zadelo vse umetnike, ki da se dojijo pri državi

Enajstega maja bo na referendumskih lističih vprašanje, ali nasprotujete zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti. Če bo vsaj 340.000 ljudi glasovalo proti, dodatki k pokojninam ne bodo ukinjeni, temveč se bodo še naprej podeljevali po zakonu iz leta 1974. Po tem zakonu izjemni umetniki vsak mesec prejmejo razliko med svojo pokojnino in najvišjo pokojnino za polno delovno dobo. Najvišja pokojnina je bila lani 3055 evrov. Zdaj krožijo po medijih različni seznami. Najbolj mahajo s tistim, na katerem je 313 prejemnikov posebnih pokojnin od leta 1990 do danes. Na njem so živi in mrtvi prejemniki dodatka za področje kulture, športa in celo še dobitniki družinskih pokojnin za zasluge v NOB. Nekatera imena se na seznamu pojavijo večkrat. Ko se prebijemo skozenj, ugotovimo, da je na njem nekaj čez 40 živih umetnikov. Dobitnikov Prešernove nagrade za življenjsko delo je slaba polovica, nekaj je tudi umetnikov brez nagradnih in strokovnih referenc, kvečjemu s slavo v ljubiteljskih in lokalnih kontekstih. 

To govori v prid argumentu, da je bil novi zakon potreben, ker stari zakon ni določal kriterijev za izjemnost. Novi zakon določa, da so izjemni umetniki tisti s Prešernovo nagrado za življenjsko delo ali umetniki z "malo" Prešernovo, se pravi nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, v kombinaciji s še kakšno drugo nagrado. Za dobitnike Prešernove nagrade velja dosedanja računica, za male prešernovce pa zakon omogoča dodatek do polovice najvišje pokojnine, se pravi do 1500 evrov. Na seznamu drugih nagrad, ki je priložen zakonu, so slovenske nagrade za življenjsko delo za posamezna področja umetnosti, nekatere mednarodne nagrade in precej slovenskih nagrad za enkratne umetniške dosežke. Uvrstitev nekaterih nagrad in izločitve drugih ne zdrži resne kritike, vendar je v zakonu tudi klavzula, da se lahko ta seznam na petletje spremeni.

Predlagatelji zakona so izračunali, da naj bi za dodatke po tem zakonu na leto porabili okoli 60.000 evrov. Toliko bi v povprečju stalo, če bi se seznamu pridružila dva velika in dva mala Prešernova nagrajenca. Ne povedo, da je to novih 60.000 vsako leto. A res je tudi, če smo realisti, da jih bo toliko s seznama na leto verjetno umrlo. In poleg tega novi zakon ukinja dedovanje pokojnin. Pomeni, da vdove, vdovci in šolajoči se potomci do teh dodatkov ne bodo upravičeni. Na seznamu 313-ih je bilo dednih pokojnin četrtina. Ob vseh teh odbitkih se vseeno zdi, da bo možnost dodatkov zaradi "malih" nagrad bistveno razširila obseg dobitnikov izjemnih pokojnin. Ker je na seznamu referenčnih nagrad tudi naša večernica, nagrada za najboljše literarno delo za otroke ali mladino, smo verjetnostni račun naredili kar na njej. Doslej smo podelili 28 nagrad. Ampak dodatek k pokojnini bi seveda lahko dobili samo tisti, ki imajo tudi nagrado Prešernovega sklada. To so, se jim opravičujem, ker jih tako izpostavljam, Feri Lainšček, Vinko Möderndorfer, Anja Štefan, Andrej E. Skubic in Andrej Rozman Roza. Večina med njimi ima še druge nagrade, kresnika, Grumovo, Sovretovo ...  Ne samo to, precej verjetno je, da bodo ti avtorji in avtorica prej ali slej tudi kandidati za Prešernovo nagrado, če je niso, kot Lainšček, že dobili. Umetniki, ki bodo do dodatka upravičeni po novem zakonu, bi torej lahko zanj zaprosili tudi po starem. Vseeno je zelo verjetno, da bodo vsaj na začetku nekateri med že upokojenimi umetniki ugotovili, da so dobili dovolj pravih nagrad, in bo naval na dodatke večji. 

Ampak a kdo verjame, da gre za to, koliko bo izvajanje zakona stalo? Ali da gre za to, kako je zakon pripravljen? Tudi če bi izvajanje zahtevalo, dobesedno, desetkrat več sredstev, kot so predvideli, bi bilo to, spet dobesedno, še vedno desetkrat manj, kot bo stal referendum. Stal bo več kot sedem milijonov evrov. Zakon, ki se izkaže za slabega, je mogoče vedno ustaviti, linč pa je, ko se enkrat razdivja, neustavljiv.

Umetnica Maja Smrekar, ki nagovarja ključne teme našega časa in je za svoje delo dobila tudi mednarodna priznanja, ni postala obraz oziroma telo SDS-ove kampanje šele ob novem zakonu, inkvizicijsko naslajanje nad žensko goloto se je s tviti predsednika stranke začelo v trenutku, ko je dobila nagrado Prešernovega sklada. V pozivu k linču se je povsem razločno vzpostavil diskurz o sprevrženi umetnosti. Vemo, kakšne politične tvorbe so pustile za sabo muzeje degenerirane umetnosti. Ampak ne bo zadelo samo umetnic, ki kot da dojijo pse. Zadelo bo vso umetnost in vse umetnike, vse parazite, ki da se dojijo pri slovenski državi. Ko v teh dneh objavljajo sezname privilegirancev, ne mahajo samo s Svetlano z rdečo zvezdo. Že zdaj je kamen zadel vse umetnike, družbenokritične in izolirane, elitne in profane, leve in desne, tiste, ki so jih izbrali Upravni odbori Prešernovega sklada pod levimi in desnimi vladami. Zadel je tiste, ki imajo dodatek že po starem zakonu, ne šele po novem. 

Tisti, ki bodo žolčno glasovali proti zakonu, verjamejo, da bodo s svojim glasom ukinili vse dodatke k pokojninam za vse umetnike. Popolnoma enako bi bilo, če bi jih vprašali, ali nasprotujejo Prešernovim nagradam. In tudi, če bi jih vprašali, ali nasprotujejo državni podpori umetnosti in umetnikom, plačevanju subvencij za programe in prispevkov za samozaposlene. Ali sploh javnemu sektorju v kulturi. To ne bo glasovanje o enem zakonu, to je splošni linč proti umetnosti.