"Popolnoma se mu je zmešalo," je ameriški predsednik Donald Trump v ponedeljek zapisal na družbenem omrežju. Govoril je o predsedniku Ruske federacije Vladimirju Putinu, ki nadaljuje neusmiljeno obstreljevanje civilnih območij v ukrajinskih mestih. Čeprav gre za zapis, ki po vsebini in stilu ne odstopa od prejšnjih Trumpovih objav, pa je iz njega vseeno izhajala neka zlovešča slutnja. Zapis je namreč še eden od znakov, da bi lahko novo ameriško vodstvo obupalo nad prizadevanji za dosego hitrega miru v Ukrajini. Čeprav se ZDA za zdaj še niso pridružile evropskim napovedim sankcij zoper Rusijo ali s kakršnokoli konkretno potezo pokazale, da mislijo resno, čeprav to zahteva tudi del republikancev, pa se evropske države morajo pripraviti na možnost, da se bo to dejansko zgodilo. V zraku je torej verjetnost nadaljevanja izčrpavajoče vojne. Ta možnost ne bi bila naporna samo za neposredno vpleteni državi, temveč za vse evropske države. Posledice vojne v Ukrajini posredno čutimo že tri leta, a pritisk na nacionalne proračune je vedno večji.
Glede na nekaj preteklih desetletij se namreč danes zadeve na področju oboroževanja v Evropi odvijajo z vrtoglavo hitrostjo. Slovenija je do zdaj znotraj Severnoatlantskega zavezništva vedno predstavljala pacienta, saj za obrambo ni namenjala niti dogovorjenih sredstev v višini dveh odstotkov BDP. A danes več ne govorimo o tem, saj je jasno, da bodo novi cilji precej višji. Predlog nove resolucije o dolgoročnem razvoju Slovenske vojske, ki ga je pripravila vlada Roberta Goloba, predvideva obrambne izdatke v višini treh odstotkov BDP do leta 2030. A obstaja velika verjetnost, da po junijskem vrhu Nata v Haagu niti to ne bo več dovolj. Neuradno se govori o 3,5 odstotka BDP za direktne obrambne investicije in 1,5 odstotka BDP o drugih investicijah, povezanih z obrambo, s čimer želi vodstvo Nata preprečiti namere držav članic, tudi Slovenije, da bi pod obrambne izdatke oziroma projekte dvojne rabe zamaskirale naložbe, ki so bile v vsakem primeru že načrtovane. Če oboje seštejemo, smo na petih odstotkih BDP, torej na višini sredstev za obrambo, ki jih od evropskih članic zavezništva zahteva Trump.
Na tej točki je seveda mogoče pričakovati različna mnenja o tem, v katero smer naj se Slovenija obrne. Na nek način gre za prelomne dogodke, zato je seveda treba resno obravnavati tudi vse pomisleke in opozorila glede omenjene spremembe odnosa Evrope do obrambnih vprašanj, ki prihaja res hitro. Gre tudi za teren, na katerem bodo predvsem v levem delu političnega prostora nekateri skušali unovčiti politični kapital, od Vladimirja Prebiliča, ki zavzema vedno bolj protivojno stališče in ga marsikdo že vidi v vlogi liderja levice, do igralcev, ki so bolj na margini, kot so Kordiševi socialisti ali Resnica. Zato je mogoče pričakovati, da se bo razprava še bolj spolitizirala. A je malo verjetno, da bo vsakokratna slovenska vlada ravnala drugače, kot narekujejo v Bruslju. Tudi aktualna vlada, del katere je stranka, ki izrazito nasprotuje obrambnim izdatkom - Levica, je s predlogom nove obrambne resolucije pokazala, da je eno predstava za volivce, drugo pa izpolnjevanje zavez v mednarodnih povezavah, kjer se Slovenija mora pokazati kot kredibilna partnerica. Dejstvo je, da se evropske države oborožujejo, vključno s sosednjimi državami, kar je okoliščina, ki jo je že samo po sebi treba upoštevati pri snovanju lastne obrambno-varnostne politike. Prav tako je dejstvo, da bo v skladu z novo politiko Evropske komisije v ta namen na voljo veliko denarja, za katerega nobena država članica EU ne bo želela zamuditi priložnosti, da ga dobi. Po nakupu dodatnega transportnega vojaškega letala, helikopterjev in raketnega sistema je tako ministrstvo za obrambo že kupilo nove puške in pištole za vojsko, nova resolucija predvideva še dodatno modernizacijo oboroženih sil.
Čeprav ima vlada smele načrte na področju obrambe in da gre za rekordne naložbe, pa je treba upoštevati tudi to, da je Slovenija še vedno v zaostanku. Še vedno ni vzpostavljena osrednja zmogljivost Slovenske vojske - srednja bojna bataljonska skupina, saj pogodba s finsko Patrio za nakup oklepnikov še vedno ni podpisana, kaj šele, da bi se začela dobava vozil. Pri tem ni odveč spomniti, da je vlada septembra 2022, torej nekaj mesecev po začetku mandata, sprejela odločitev za odstop od nakupa oklepnikov Boxer, dokončni izstop iz programa pa ji je uspel šele februarja letos. Podpis pogodbe s Patrio je Golob napovedal že do konca lanskega leta, pa se to skoraj na polovici letošnjega leta še ni zgodilo. Če predvidevamo, da bo trajalo še nekaj časa, da bo dogovor dosežen, in še dlje, da bodo dostavljena prva vozila, je danes že mogoče trditi, da je Slovenija spet zapravila štiri leta, da bi se približala enemu osrednjih ciljev glede zmogljivosti Slovenske vojske.
Obrambne investicije bo narekoval tudi razvoj vojaške tehnologije in izkušnje vojne iz Ukrajine, ki nakazujejo obliko prihodnjih spopadov, pri čemer bodo predvsem droni in druge sodobne tehnološke rešitve preoblikovale način bojevanja. Čeprav smo v Evropi obremenjeni predvsem z vojno v Ukrajini, pa velike sile pozorno spremljajo tudi druge konflikte, ki služijo kot poligoni za preizkus bojne tehnologije in razmerij moči. Tako so na primer v nedavnem kratkem obračunu Indije in Pakistana vojaški analitiki analizirali predvsem, kako so se indijski (francoski) rafali v zraku kosali s kitajskimi lovci J-10C pakistanske vojske. Pri tem gre za pomembne informacije o tem, ali se kitajska obrambna proizvodnja že lahko kosa z domnevno superiorno zahodno vojaško opremo. Padec Rafala je bil za marsikoga zelo poveden.
Kakorkoli že, aprilsko sporočilo Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave ne pušča nobenega dvoma, na kateri točki smo trenutno. Globalni vojaški izdatki so lani znašali več kot 2700 milijard dolarjev, kar je 9,4-odstotno povečanje glede na leto prej in najstrmejša medletna rast po hladni vojni. Lani je obrambne izdatke povečalo več kot sto držav, med njimi vse evropske - razen Malte. Svet se vrača k orožju, preostane Sloveniji kaj drugega? V vsakem primeru se lahko o tem pogovarjamo. Moramo se.


