(ŠESTI DAN) Rezi financ na področju kulture. V Ljubljani se bo živelo, v Mariboru ne

V povojnem, porušenem in uničenem Mariboru so socialne in kulturne storitve dejansko vzbrstele iz potrebe prebivalstva. Ne iz kaprice ne iz razvajenosti. Iz nuje! Zaradi razdejanja, ki ga je povzročilo bombardiranje, smo v mestu potrebovali ljudske kuhinje in socialne programe, obenem pa je iz travme druge vojne v mestu vzniknila unikatna kulturna krajina. Nastala je na ruševinah in se tako tudi razvijala, zavedajoč se, da gradi sredico Maribora. Grebla se je in vztrajala. Iz nuje.

In smo prešli v neko novo obdobje, ko srčika izgublja veljavo. Rezi financ na področju kulture in sociale nastajajo - pa naj županstvo krivi bogsigavedi katero vojno in epidemijo - zaradi nekega drugega razloga: prevelikih obetov, želje po neskončnem glancanju, ki se ne ozira na dejanske zmožnosti, in želje po samodokazovanju. Iz kaprice in razvajenosti, bi lahko rekli. Prevladal je ego, ki je odločno zameglil ne samo simbolnega, temveč predvsem finančni pomen kulture za mesto in njegov gospodarski razvoj. Očitno je, da se županstvo (pa ne samo zdajšnje!) ne zaveda zelo odločilne zadeve. Dovolite mi, da nanjo opozorim: podatki kažejo, da obstaja povezanost med razvitostjo občin in financiranjem PROGRAMOV v kulturi. Da, prav teh programov, ki se zdaj soočajo s finančnimi rezi.