Slovenska tiskovna agencija (STA) v času, ko smo polni zagotovil o viziji, sposobnostih in zavez zakorakali v predsedovanje Svetu Evropske unije, deluje le še s pomočjo zbranih donacij javnosti in na profesionalni in etični pogon zaposlenih, ki so še do včeraj upali, da si bodo z (vero)dostojnim delom končno prislužili plačilo za javno službo iz državnega proračuna. 198. dan mineva danes, odkar skuša vlada oziroma Ukom kot njen pooblaščenec tiskovno agencijo sestradati in spraviti vodstvo in zlasti novinarske kolege na kolena. Medtem ko je premier Janez Janša ob famoznem uvodu v predsedovanje v nagovarjanjih domače in mednarodne javnosti in predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen na Brdu sistematično in načrtno uničevanje ene najpomembnejših medijskih ustanov v državi označil zgolj kot manjši in nepotreben zaplet, ki da ga s pogodbo že rešujejo in je tako tudi povsem po nepotrebnem postavljen na agendo, pa je resničnost vse prej kot manjši in nepotreben zaplet. Realno stanje je namreč zdaj že alarmantno.
Zaposleni na STA so se po usklajevanjih z Ukomom prek svojih organov v tem tednu na javnost obrnili s pismom, v katerem pojasnjujejo nevzdržne razmere, v katerih se možnost za delovanje agencije brez plačila 845 tisoč evrov predujma izteka, s tem pa so vse bolj ogrožena izplačila plač oziroma delovna mesta in obstoj STA. Ukom še naprej zavlačuje in dela vse, ne le da bi izčrpal nasprotnika, temveč da bi ga popolnoma nadvladal in obvladal. Odnos vlade do osrednjega medijskega stebra glede na napadalen odnos do medijev nasploh seveda ne more biti drugačen kot zastraševalen in podcenjevalen hkrati, postaja pa tudi vse bolj zaničevalen in zasmehovalen.
Še najbolj bujna domišljija onemogoča, da bi si v državi, zlasti v času, ko predseduje Svetu EU, lahko zamislil, da je tiskovna agencija, najbolj celovit in vsestranski poročevalec o dogajanju, lahko talec Ukoma. Pritisk na agencijo je resda posledica tudi zelo osebnih napetosti, kar se večkrat skuša izpostaviti kot edini razlog za sedanje stanje. Direktor Uroš Urbanija še naprej dela vse, kar je v njegovi moči, da bi se otresel direktorja Bojana Veselinoviča. A preozko in prepoceni bi bilo nadaljnje zaostrovanje namesto zagotavljanega reševanja razumeti le v luči osebnih antipatij in nepremostljivih zamer. To, kar si zdaj privošči Ukom - ne dvomimo, da ima za to "blagoslov" (predsednika) vlade - ni nič drugega od prilaščanja, s tem pa tudi uničevanja medija. Panika mora biti očitno vse večja - čeprav gre vsem za eksistenco, je silovitost pritiska - četudi so zaposleni v stiski primeža - dejansko večja na vladni strani, ki ji prek svojih trobil brez pravega dosega kar ne uspe prodajati svoje resnice. Če se ji izkrivljanje in manipuliranje do neke mere še izideta doma, zlasti pri domači volilni bazi (ki pa se je pri vodnem referendumu porazgubila), pa ji ne uspe pretentati mednarodne javnosti.
Dejstva so namreč zgovorna. Zadnja pogojevanja za izplačilo STA - bodisi s pogodbo, začasnim sporazumom ali s čimerkoli že (na zakonodajo, četudi nesporno velja, se kratkomalo požvižgajo še naprej in za nameček uveljavijo še sporno uredbo) - so zgolj izsiljevanje. Ukom bi namreč prešteval članke in določal, ali opravičujejo plačilo, rezal tržni del (čeprav so tega v preteklosti morali krepiti) in določal tudi, kaj mora biti prosto dostopno na trgu. Ob nadzoru in upravljanju bi prevzel še urednikovanje. Da bi bil povsem do skrajnosti zaničevalen, STA-ju navrže še, naj tržni del okrepi s fotografiranjem porok.
Škandalozno bi bilo, če bi dopustili propad STA kar sredi predsedovanja Svetu EU
STAnje je resno!, smo v Društvu novinarjev Slovenije izpostavili ob donacijski kampanji, v kateri je javnost prepoznala pomen in podprla tudi neodvisno in kakovostno novinarstvo. A zbranih 274 tisoč evrov ne more biti dovolj in tudi ne odveza za državno obvezo. Če je bilo stanje spomladi resno, je zdaj več kot resno - pismo kolegov je zadnji poziv k presekanju izsiljevanja. Sodna pot je sicer ena od možnosti, a tudi hiter sodni epilog ni verjeten. Vzvodi posredovanj ali ukrepov, naloženih z evropskega parketa, so omejeni, a hkrati bržkone še nikoli niso bilo tako nujni. Naravnost škandalozno bi bilo, če bi dopustili propasti STA, in to kar sredi predsedovanja. Bolj očitne demonstracije, da Slovenija neženirano sledi madžarskemu (medijskemu) modelu, si ne bi mogli zamisliti. EU bi neslavno pogrnila še pri eni državi, pri še enem varovanju demokratičnih standardov, na katerih je utemeljena. Pa si to res lahko dovoli?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
