Slovenske stranke: Sezona hurikanov od Pozitivne Slovenije naprej

Poleg dilem pri zavzemanju lastne ideološke pozicije in oblikovanju programa imajo stranke opravka z nezainteresiranimi volivci. Stalno upadanje volilne udeležbe in nastanek novih strank sta dva trenda, ki sta najbolj zaznamovala strankarski sistem in s tem posledično politični boj v državi v zadnjih desetih letih.

V najnovejši študiji o strankarskih sistemih v srednji Evropi je britansko-ameriška politološka naveza Tim Haughton in Kevin Deegan-Krause, ugotovila, da je preživetje strank v državah srednje Evrope danes primarno odvisno od dobre organizacije terena, jasnega ideološkega profila in vztrajanja pri izbranih javnih politikah in od strankarske sposobnosti za zamenjavo svojega vodstva. Avtorja prav tako ugotavljata, da nove stranke, nastajajoče kot konkurenca etabliranim strankam - in svojo pozicijo v političnem prostoru vežejo na antikorupcijo in prepoznaven obraz predsednika -, relativno hitro "umrejo" oziroma propadejo. Nadomestijo jih nove nove oziroma novejše stranke.

"Novo" pomeni upanje

Takšni cikli v nastajanju in izginjanju novih strank vpeljujejo novo dinamiko v politični boj. Gre za spremembe na ravni podsistema. Najnovejša stranka s svojim nastankom pogojuje propad nekaj let starejše stranke, ki jo volivci zapuščajo in namesto etabliranim svoj glas zaupajo ponovno novejši stranki. Da bi lažje razumeli, zakaj se to dogaja, je ključnega pomena razumeti, da v tem primeru "novo" vedno pomeni upanje. Ne gre za drugačna stališča okrog tradicionalnih ideoloških delitev in/ali vrednot, ampak izključno za pozivanje k drugačnosti, kar volivci vedno znova prepoznajo kot upanje. Razočaranje nad obstoječimi strankami in politiki ter nad njihovo nemočjo, da se zoperstavijo korupciji, v sistemu, v katerem je stopnja zaupanja v politiko nizka, predstavlja plodno okolje za nastanek in uspeh novih strank.

Če pogledamo Slovenijo, se je tako imenovana sezona hurikanov oziroma neviht, ki so odpihnile nekatere stranke in s tem predrugačile strankarsko areno, začela leta 2011 z nastankom Pozitivne Slovenije (PS) Zorana Jankovića. Stranka je nastala nekaj mesecev pred predčasnimi volitvami v državni zbor (DZ) in je takoj odnesla relativno zmago na teh volitvah. Propad stranke PS se je začel vsega tri leta kasneje. Nesporazumi med Zoranom Jankovićem in takratno predsednico vlade Alenko Bratušek so botrovali temu, da je stranka razpadla in na naslednjih predčasnih volitvah leta 2014 izpadla iz DZ.

Po čem sta se razlikovali PS in SMC?

Prazen prostor po izpadu PS iz parlamenta sta zasedli dve novi stranki, Stranka Alenke Bratušek (SAB) in Stranka Mira Cerarja (SMC), ki je leta 2014, tako kot PS tri leta prej, nastala nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami in v istem slogu kot PS leta 2011 takoj odnesla relativno zmago. Slovenski volivci verjetno nikoli ne bodo dobili odgovora na vprašanje, po čem sta se razlikovali stranki PS in SMC.

Obe stranki sta nastali okrog prepoznavnih obrazov. Nobena pa ni imela razdelane organizacijske strukture, niti jasnih ideoloških stališč, niti konkretnih programov. Kar je evidentno, in po mnenju Haughtona in Deegan-Krauseja ključno, je, da sta stranki v določenem trenutku predstavljali upanje. Z drugimi besedami, izginotje ene in pojav druge stranke ni nič drugega kot sprememba v časovni dimenziji strukture strankarskega sistema.

Veljavnost predstavljene teze potrjuje tudi volilni rezultat. Politična tekma med novimi in novejšimi strankami je vedno igra ničelne vsote (zero-sum-game), po kateri je prvi pogoj za zmago enega akterja poraz drugega. Visoka zmaga stranke SMC na volitvah 2014 je torej pogojevala poraz PS, ki je le tri leta po ustanovitvi postala zunajparlamentarna stranka in marginalna politična sila. Volivci so namesto etabliranih levih strank (Socialni demokrati, SD ali Demokratična stranka upokojencev Slovenije, Desus) raje izbrali novi stranki (SAB in SMC). Enak vzorec se je v Sloveniji ponovil leta 2018, ko je na državnozborskih volitvah prvič nastopila stranka Lista Marjana Šarca (LMŠ). Slednja je kot drugouvrščena na teh volitvah postala največja sredinska oziroma levo-liberalna stranka. Pogoj za to je slabši rezultat stranke SMC, ki je izgubila kar 71,2 odstotka glasov v primerjavi z volitvami pred temi. Absolutne številke pričajo o tem, da je SMC od volitev leta 2014 do volitev leta 2018 izgubila 215.000 volivcev. Za primerjavo, Slovenska demokratska stranka (SDS) je leta 2018 postala relativna zmagovalka volitev z dobrimi 222.000 volilnimi glasovi.

Zamenjave vodstev

Trenutno imamo v Sloveniji štiri stranke (SDS, SD, Desus in Novo Slovenijo/NSi), ki imajo dobro organizacijo na terenu in program, na katerem gradijo svojo politiko. Zamenjava vodstva je nekaj, po čemer se te stranke razlikujejo. Desus je z vratolomnim obratom v letu dni kar dvakrat zamenjal predsednika oziroma predsednico. Zamenjavo vodstva v NSi so izvedli pred slabimi tremi leti (aprila 2018), SD pa je novo predsednico dobila pred tremi meseci (oktobra 2020). SDS od samih začetkov vztraja pri brezpogojni zvestobi enemu samemu predsedniku. To je resen izziv za stranko, ki jo uteleša Janez Janša. Predsednik je organizacija, program in vrhovni odločevalec. Stranka SDS bi brez njega verjetno že zdavnaj razpadla in/ali propadla.

V Sloveniji imamo v tem sklicu še pet parlamentarnih strank. Ena od teh je uradno opozicijska Slovenska nacionalna Stranka (SNS), ki se je v DZ uvrstila predvsem zaradi nizke volilne udeležbe na volitvah leta 2018. Javnomnenjske ankete je ne zaznavajo več, predvsem zaradi dejstva, ker je na oblasti desnica, na čelu s populistično SDS, ki prisega na kolektivistično ideologijo nacionalizma. Z drugimi besedami, zakaj bi nekdo volil Jelinčiča, če Janez Janša veliko bolj zajema vse, kar zagovarja tudi SNS.

Napaka Mateja Tonina

V večstrankarskem sistemu se dogaja, da se na različnih polih (levo in desno) izoblikuje dominantna stranka, ki sčasoma latentno (ali namerno) uničuje druge stranke. V tem trenutku je na desnici to SDS, ki bo na naslednjih volitvah verjetno prevzela večino volivcev SNS in storila veliko škode desni stranki NSi, ki se te grožnje za zdaj še ne zaveda. Volivci v večstrankarskih sistemih vedno kalkulirajo, katera od strank na izbranem polu ima največ možnosti za zmago, in iz tega razloga glasujejo prav za to stranko. Manjše ko so razlike med njimi, večje možnosti za absolutno zmago ima dominantna stranka. Brezpogojno zvestobo Janezu Janši je leta 2008 pokojni dr. Andrej Bajuk plačal z izpadom NSi iz DZ. Isto napako danes dela Matej Tonin.

Dodatna dilema se odpira na tako imenovanem levo-liberalnem polu. Tukaj so tri stranke, ki se bodo na naslednjih volitvah borile za glasove istih volivcev (LMŠ, SMC in SAB). Poleg dejstva, da je SMC politično truplo, ker je izdala lastne volivce, se postavlja vprašanje, kdo bo na naslednjih volitvah pobral njihove volivce. Kot rešitev se ponujata LMŠ in SAB. Stranki imata dve skupni značilnosti: šibko organizacijsko strukturo in prepoznaven obraz predsednika/predsednice. Med seboj ju loči dejstvo, da je LMŠ štiri leta mlajša od SAB. Na prvi pogled bi to moralo biti prednost, po drugi strani pa obe stranki bremeni dejstvo, da sta predsednik LMŠ in predsednica SAB opravljala funkcijo predsednika oziroma predsednice vlade. S tem sta si obe stranki nadeli politični nahrbtnik, ki zna imeti posledice pri javnem mnenju.

Bodo preživeli?

Postavlja se vprašanje, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Ali bo obstoječim strankam uspelo preživeti ali pa se bo odprl prostor za nastanek kakšne nove stranke? Desni del političnega prostora je v Sloveniji glede na absolutno število glasov nekoliko ožji kot levi del. Prav tako imamo na desnici močno SDS s prepoznavnim predsednikom in plitkim bazenom potencialnih Janševih konkurentov. Zato je logično, da nove stranke v glavnem nastajajo na levem oziroma levo-sredinskem političnem polu. Če za trenutek zanemarimo stranko Levica, ki zagovarja drugačno ideološko pozicijo kot preostale levo-liberalne stranke, je za prihodnost mogoče identificirati dva možna scenarija.

Prvi vključuje nastanek nove stranke, ki bi predvsem dodatno zamajala povezave med obstoječimi strankami in volivci. Javnomnenjski potencial morebitne nove stranke bi bil odvisen predvsem od novega obraza. Če bi novi obraz predstavljal novo upanje in mobiliziral volivce, ki ne bi volili nobene od strank iz sedanje ponudbe, bi se v Sloveniji še enkrat ponovil scenarij iz leta 2011 oziroma 2014. To bi seveda pogojevalo poraz (ali morda celo izginotje) katere od sedanjih relativno mladih strank. Te so pred resnim izzivom organizacije terena in pozicioniranja na levo-liberalnem polu. Dodaten plen predstavljajo volivci Desusa, saj je ta pred resnim vprašanjem, ali bo preživel naslednje volitve ali pa bo pristal med neparlamentarnimi strankami kot politično nepomemben subjekt. Ker je bazen potencialnih novih obrazov na levici relativno izpraznjen, je tak scenarij manj možen.

Kdo bo glavni?

Drugi scenarij predpostavlja, da se do naslednjih državnozborskih volitev ne bo pojavila nova stranka na levo-liberalnem polu. V tem primeru so aproksimativno blizke LMŠ, SD, Desus in SAB, v koaliciji z Levico, pred izzivom, katera od strank se bo profilirala kot glavna opozicijska stranka v odnosu do populistične SDS. Glede na zadnje javnomnenjske raziskave imajo tri stranke (SD, LMŠ in Levica) približno enak delež podpore. To pomeni, da bodo te tri stranke ključna os levo-sredinskega bloka na naslednjih volitvah. Prva ima razvejeno strukturo in nov obraz predsednice, druga izkušnjo vodenja vlade in trdno prepričanje o liberalnih vrednotah, tretja pa predstavlja socialni korektiv v sistemu.

Slovenski strankarski sistem ostaja nestabilen. Poleg stare politične ponudbe je treba upoštevati, da se vedno manj ljudi zanima za politiko. Nizka volilna udeležba je problem, ki ga imajo pred seboj vse levo-liberalne stranke, saj so po izkušnjah desni volivci bolj redni obiskovalci volišč. Tveganje nizke volilne udeležbe dodatno otežuje dejstvo, da smo zasičeni s škandali in aferami, ki se kažejo v izgubi zaupanja, krepitvi cinizma ter v vsesplošnem občutku nemoči. Temu v največji meri prispeva aktualna vlada na čelu s predsednikom Janezom Janšo, ki po naslednjih parlamentarnih volitvah ne bo več imel koalicijskih partnerjev, ki bi ga še enkrat ustoličili za predsednika vlade.

Naslednje državnozborske volitve bodo zato izjemno pomembne za Slovenijo, ki se enkrat za vselej mora znebiti avtoritarne politike.