Vendar kljub dejstvu, da se je Marx sem in tja res spogledoval z naivno idejo o "absolutnem obubožanju" delavskega razreda, njegova bolj slavna dela, kot je Kapital, predvidevajo, da se bo materialni položaj navadnega človeka v kapitalizmu čez čas najverjetneje izboljševal. Razmere, za katere pa je dejansko predvideval, da se bodo le slabšale in slabšale skozi čas, zadevajo ekonomsko neenakost. Takole denimo izpeljuje iz svojega "splošnega zakona kapitalistične akumulacije" v 25. poglavju Kapitala: "Enakomerno z akumuliranjem kapitala se mora položaj delavcev – najsibo njihova plača visoka ali nizka – poslabšati." Govori o tem, da se položaj kapitalista v razmerju do položaja delavca izboljšuje, kar pomeni, da čeprav oba postajata materialno bogatejša, bogastvo kapitalista narašča hitreje in tako povzroča asimetrijo oziroma neenakost med obema. Ne revščina, marveč neenakost po Marxu stalno narašča v kapitalističnih družbah.
To je njegova teoretska napoved. Se je izkazala za resnično? Videli bomo, da kot splošna zakonitost kapitalizma ta napoved preprosto ne drži. Kapitalizem ima obdobja naraščajoče, padajoče in stagnirajoče neenakosti. Težko je govoriti o splošni ali dolgoročni, še manj linearni dinamiki. Kolikor nam podatki dopuščajo sklepanje glede preteklih 200 let, je svet videti precej drugače, kot je napovedoval Marx. Če se ozremo samo k rojstnemu kraju kapitalizma, Združenemu kraljestvu, vidimo, da sta danes tako dohodkovna kot premoženjska neenakost nižji kot v Marxovem 19. stoletju – premoženjska je celo izrazito nižja. To seveda ne pomeni, da neenakosti niso visoke – previsoke – ali da vsaj v prvem delu notoričnega neoliberalnega obdobja po letu 1980 niso močno naraščale. Pomeni pa, da je kapitalizem, vsaj dejansko obstoječi, z državo zamejeni kapitalizem bolj niansirana reč, kot je menil Marx.
Preden se poglobimo v zapleteno dejansko dinamiko ekonomske neenakosti po svetu, moramo ugotoviti, zakaj bi nam bilo za ta pojav sploh mar. Kot že rečeno, to ni revščina, katere nevarnost in zato pomembnost je samoumevna vsakomur. Neenakost pomeni le, da tudi če se materialna dobrobit vseh v družbi povečuje, se nekaterim izboljšuje hitreje kot drugim. Je to res družbeni problem? Libertarna ekonomistka Deirdre McCloskey odgovarja, da ne. V svoji kritični recenziji knjige Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja, ki jo je spisala za ameriški prostotržni inštitut Cato, ugotavlja, da bi nas morala skrbeti le ena reč: kako izboljšati absolutni položaj revnih in jim dati dostojanstvenost. Ali bogati ob tem bogatijo hitreje kot revni, ni pomembno. Kot pravi: "Opaziti morate, da v Pikettyjevi pripovedi množice capljajo za požrešnimi kapitalisti le v relativnem smislu. Osredotočenje na relativno premoženje ali dohodek ali potrošnjo je resen problem, ki se pojavi v knjigi. Pikettyjeva apokaliptična vizija dopušča, da se množicam godi dobro – dokaj neapokaliptično dobro –, kot se tudi jim od leta 1800. Pikettyja skrbi, da bi bogati postali še bogatejši, čeprav revni prav tako postajajo vse bogatejši. Njegova skrb zadeva le razliko, nekakšen meglen občutek zavisti, ki ga Piketty preoblikuje v teoretsko in etično postavko."
McCloskey se hudo moti. Neenakosti nas ne skrbijo, ker smo zavistni, marveč zato, ker so povezane z resnimi družbenimi problemi, kot so denimo zdravstvene težave, nezaupanje, upad zadovoljstva z življenjem in celo nasilni kriminal. Drži, da nekateri levičarji pretiravajo z nevarnostjo. Marsikaj, kar v zvezi z neenakostjo in njenimi posledicami trdita Kate Pickett in Richard Wilkinson v knjigi The Spirit Level, ki je bila pred desetimi leti izrazito popularna na levici, se je izkazalo bodisi za neupravičeno bodisi za precej manj dokazno utemeljeno, kot sta trdila avtorja. Kot sklepa Kate Rowlingson v dolgem, pretanjenem in zavidljivo objektivnem poročilu za Fundacijo Josepha Rowntreeja, poznamo kar nekaj robustnih negativnih (pa tudi nevtralnih) korelacij med neenakostjo in družbenimi problemi, a pri tem pogosto ne moremo onkraj relativno šibkih korelacijskih dokazov, da bi se prebili do vzročnosti. Tudi teorija "statusne negotovosti", s katero sta Pickett in Wilkinson poskušala razložiti korelacije, v resnici ni tako trdna, kot namiguje knjiga.
Danes so razlike v dohodku med vsemi državljani sveta (seštetimi skupaj, kot da ne bi bilo državnih meja) manjše kot kadarkoli v zadnjih 120 letih
Toda nekatere povezave so vzročne narave, dodaja Rowlingson, in te bi nas morale zelo skrbeti. V svoji knjigi Capitalism for Realists povzemam široko znanstveno literaturo, ki namiguje, da predvsem po določenem pragu visoka neenakost vzročno zmanjšuje posplošeno zaupanje med ljudmi in njihovo srečo. Zdi se, da dohodkovna neenakost vzročno poveča tudi verjetnost kriminala, sploh umorov, v družbi. K sreči je v Evropi ta povezava neobstoječa oziroma zelo šibka (v zahodni in južni Evropi se ne pojavi, v vzhodni in severni pa, a tam neenakost razlaga zgolj 3 odstotke vseh razlik med stopnjami umorov), toda v ZDA in širših vzorcih jo zaznamo dokaj konsistentno.
Naraščajoča in predvsem visoka neenakost bi nas morala skrbeti tudi zato, ker potencialno spreminja strukturna razmerja moči v družbi. Če se asimetrija v resursih, ki jih imajo v svojih rokah bogati in revni, povečuje, bogati s tem pridobivajo disproporcionalno in vse večjo potencialno moč, da vplivajo na politiko in politike. Pri tem ne gre le za ustvarjanje ugodnejšega davčnega okolja, ki neenakosti še poveča v prihodnosti, marveč tudi za morebitno krhanje demokratičnih institucij, ki jih elite hitro lahko vidijo kot neprikladno oviro, ki bi jo bilo v določenih pogojih morebiti bolje odstraniti. Še več, neenakost lahko zmanjša mobilizacijski potencial navadnih ljudi, ki sicer s protesti, stavkami in gibanji pritisnejo na elite in iz njih izsilijo koncesije v obliki državljanskih in političnih pravic; z enako grožnjo mobilizacije civilne družbe se elitam tudi prepreči, da bi pravice sploh odvzele, ko so enkrat že pridobljene. V pogojih visoke neenakosti je vse to težje storiti kot sicer.
Zaradi vsega tega ne bi smelo presenečati, da se – kot kaže nova študija z reprezentativnim vzorcem – velika večina ameriških ekonomistov, ki v javnosti pogosto zmotno veljajo za brezobzirne neoliberalce, strinja s trditvijo: "Redistribucija dohodka ima legitimno vlogo v politiki ameriške oblast."
Vrnimo se k dinamiki neenakosti. Če se desničarji globoko motijo glede domnevne trivialnosti tega pojava, se levičarji žal motijo glede gibanja neenakosti, sploh v zadnjem času. "Še kar dobro (a ne dovolj dobro) poznano je dejstvo, da se tako dohodkovna kot premoženjska neenakost med državami že desetletja krčita." V novem zborniku The Neoliberal World Order in Crisis and Beyond sem denimo pokazal, da se revni svet že več kot tri desetletja približuje razvitemu, ne oddaljuje od njega, kar je sicer veljalo vse od 19. stoletja in do konca 20. Pri tem ne gre le za abstraktno rast bruto domačega proizvoda (BDP), marveč tudi za povsem konkretni, realni razpoložljivi dohodek, ki ga imajo v svojih rokah ljudje. Slednje v svojih raziskavah s kolegi ugotavlja Branko Milanović. Danes je globalna dohodkovna neenakost nižja, kot je bila kadarkoli v 20. stoletju. To pomeni, da so danes razlike v dohodku med vsemi državljani sveta (seštetimi skupaj, kot da ne bi bilo državnih meja) manjše kot kadarkoli v zadnjih 120 letih.
Javna zavest glede tega dogajanja počasi narašča. Še vedno pa je pogosto zmotno mišljenje, da vsaj neenakosti znotraj držav vendarle nezadržno rastejo iz leta v leto. V nedavni kolumni za Mladino je Marcel Štefančič opozarjal, kako sodobni neoliberalni kapitalizem bogastvo prerazporeja "le navzgor, k finančnim elitam," in ustvarja "čedalje hujšo ekonomsko neenakost". Res je, da se je po neoliberalni revoluciji leta 1980 gibanje neenakosti znotraj držav v primerjavi z njeno dinamiko v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni spremenilo. V neoliberalnem obdobju se je dohodkovna neenakost v državah žal povečala. Ali je to povečanje tudi povzročil neoliberalizem, je drugo vprašanje - in trenutno so dokazi še nekoliko mešani; sam sem v svoji še neobjavljeni študiji denimo našel pozitivno povezavo med neoliberalnimi reformami in neenakostjo po letu 2000 v nerazvitem svetu, ne pa tudi v razvitem svetu.
Toda kakršenkoli bo že končni odgovor glede vzročnosti, je dejstvo, da nam neoliberalno obdobje ne predstavlja tako enoznačne slike, kot trdijo Štefančič in drugi. Če vzamemo preprosto povprečje, je jasno, da je med letom 1980 in prvimi nekaj leti novega stoletja dohodkovna neenakost znotraj držav močno naraščala. Toda od prvih let novega stoletja naprej neenakost po večini mer bodisi pada bodisi stagnira, ne narašča. Delež celotnega družbena dohodka, ki je v rokah zgornjega odstotka, se je skromno skrčil z nekaj nad 20 odstotkov na okoli 19 odstotkov. Ginijev koeficient, ki meri stopnjo neenakost na lestvici od 0 do 100 (0 je popolna enakost med prebivalci, 100 je popolna neenakost, tako da ima en prebivalec v rokah ves dohodek), se je znižal s približno 40 na 36, če v vzorec zajamemo vse države, za katere imamo podatke (tudi tiste, za katere nimamo popolne pokritosti po letih), oziroma z nekaj nad 39 na 38, če se omejimo zgolj na države s popolno pokritostjo po letu 2000. Na nekoliko drugačen način isto ugotavlja Milanovićev kolega Christoph Lakner v predstavitvi za Svetovno banko iz leta 2019. Izpostavlja, da je Ginijev koeficient med letoma 1990 in 2000 porasel v več kot polovici držav. V zgodnjih letih novega stoletja pa se je trend obrnil. Po letu 2000 se je neenakost zmanjšala za eno točko Ginijevega koeficienta v dvakrat toliko državah, kjer se je povečala za eno točko.
To niso edine mere dohodkovne neenakosti, ki jih je vredno upoštevati. Ozremo se lahko tudi k razmerju v dohodku med zgornjimi 10 odstotki in spodnjimi 50 odstotki. Ta mera kaže naraščanje od leta 1980 pa vse do okoli leta 2008. Od takrat tovrstna neenakost stagnira – niti ne raste niti ne pada. Podatke za posamezne države lahko tudi obtežimo s številom prebivalcev, tako da dogajanje na Kitajskem veliko bolj vpliva na naše svetovno povprečje kot dogajanje v Sloveniji. Če storimo to, se neenakost med letoma 1995 in 2016 ni premaknila niti navzgor niti navzdol. Poleg teh standardnih in enostavno razumljivih mer neenakosti (to je dohodkovni deleži in Gini) obstaja tudi Theilov indeks, ki meri entropijo in ga je vsebinsko težje interpretirati. Nekoliko manj uporabljan je tudi zato, ker je močno občutljiv na spremembe v distribuciji, neodvisno od tega, ali se zgodijo na vrhu ali na dnu distribucije. Izdelani podatki, s katerimi bi lahko izrisali njegovo premikanje v zadnjih desetletjih, niso javno dostopni, a Milanović v svojih študijah opozarja, da se je ta za razliko od vseh ostalih mer povečal po letu 2000. Tudi to moramo imeti v mislih, ko razmišljamo o zapletenostih dohodkovne neenakosti danes.
Toliko glede neenakosti v dohodkih. Kaj pa premoženje? Zgornji odstotek po bogastvu je imel pred letom 2000 v svojih rokah skoraj 38 odstotkov vsega bogastva. Leta 2021 ga je imel 37,4 odstotka, torej praktično nobene spremembe v zadnjih treh desetletjih. A obenem se je delež zgornjega 0,01 odstotka prebivalstva po premoženju v tem istem obdobju povečal z okoli 8 odstotkov na 11. Podoba torej zopet ni enoznačna. Pred tem obdobjem žal nimamo zanesljivih mer za večino držav po svetu. Vseeno pa je dinamika v redkih državah z dolgoročno pokritostjo zelo zanimiva. Rekli bi lahko, da je imel Marx na dolgi rok v primeru ZDA približno prav – razmerje v bogastvu med elito in navadnim človekom se je (z vmesno izboljšavo tekom 20. stoletja) od leta 1820 do danes poslabšalo, vsaj kolikor lahko to razmerje merimo z Ginijevim koeficientom. Toda zelo drugače je v ostalih, evropskih družbah, kjer je premoženjska neenakost skozi 20. stoletje močno padala, nato pa se je okoli leta 2000 ustavila. Enako dinamiko kot Ginijev koeficient kažejo tudi zgodovinski podatki za delež družbenega bogastva po zgornjem odstotku v vseh teh državah.
Neenakosti po svetu so previsoke, zato jih moramo zmanjšati. K sreči (oziroma zaradi politične volje) se je v zadnjih desetletjih njihova rast zaenkrat končala. Nobenega zagotovila nimamo, da se ne bo trend zopet obrnil navzgor v prihodnjih desetletjih. Če bi se, bi bilo to – v nasprotju z razmišljanjem ekonomistke McCloskey – nevarno in problematično. Kapitalizem ima težavo z neenakostmi, če ni primerno zamejen z mehanizmi državne redistribucije in živahne civilne sfere. Vse to drži in nič od tega nam ni treba braniti z lažnim (ali vsaj zmotnim) sklicevanjem na "katastrofalno" ali "astronomsko" visoke neenakosti, še manj sklicevanjem na "neprenehno naraščanje neenakosti" iz leta v leto ali desetletja v desetletje. Zatrjevanje ali namigovanje, da v kapitalizmu neenakosti tako ali tako samo naraščajo, saj sistem inherentno, nezadržno preprečuje kakršenkoli resen poskus zaustavitve ali zmanjšanja, lahko nenačrtno postane apologija in izgovor za visoke neenakosti. Ne zakrivimo te napake.
