Spomenik Antonu Martinu Slomšku v Mariboru: "Rodoljubu tolikih zaslug dostojin spominek postaviti"

Franc Kosar je v Slomškovi biografiji leta 1863 zapisal: "Res, človek /…/, ki tako veliko dela za blagor svojega naroda in toliko žrtvuje kakor on: tak človek si zasluži, da njegovo ime ovekoveči kakšen domoljuben spomenik; in ne dvomimo, da mu ga bo hvaležni narod tudi postavil." Kosar omenja, da so se rodoljubi že odločili za Slomškov spomenik, niso se pa še dogovorili, kakšen bo. Uradno pobudo za Slomškov spomenik je leta 1865 dala mariborska čitalnica, ki je bila ustanovljena leta 1861. Čitalnica, katere član je bil tudi Slomšek, je za tretjo obletnico Slomškove smrti organizirala veliko slavnost. Udeležili so se je tudi predstavniki Koroške in Kranjske, zato jo je Franjo Baš označil za "prvo vseslovensko politično manifestacijo". Odbor čitalnice je 23. aprila 1865 sklenil, da bodo čisti dohodki slavnosti v Slomškovo čast tvorili zametek glavnice, iz katere bi postavili Slomšku spomenik v Mariboru. Na Slomškovi slavnosti (bésedi) 24. septembra 1865 v dvorani Kartinove gostilne so zbrali 178 kron in 24 krajcarjev. Po uvodnih besedah predsednika čitalnice dr. Janka Serneca (1834-1909) so nastopili sokoli s telovadnimi vajami. Sledile so deklamacije in pevske točke. Slavnostni govornik je bil štajerski deželni poslanec dr. Radoslav Razlag.

Bésede se je udeležilo več kot 50 članov Južnega Sokola iz Ljubljane. Ob prihodu na mariborski kolodvor 24. septembra z jutranjim vlakom jih je pričakala množica na čelu z dr. Sernecem. Sokole je ob prihodu pozdravil tudi predsednik mariborskega nemškega društva. "Pobrateni z Nemci in poljubljeni od naših vrlih štajarskih Slovencev, korakajo Sokolci skozi mesto v čitavnico. Tukaj jih čaka obilo obilo obložena miza s sladko kapljico vinca in z jedili. Na vse jutro se je popevalo in napivalo, da je bilo veselje." Ob 9. uri so sokoli odšli na mašo v cerkev svete Barbare. Na mestnem pokopališču so Slomšku zapeli pogrebno pesem. Po maši so se razšli po mestu in posebej občudovali poslopje Kazine. "Ko bi pač Slovenci tak narodni dom v Ljubljani imeli!" Pri kosilu ob 13. uri na Mohorjevem vrtu se je sokolom pridružilo mnogo domačinov in hrvaških gostov. "... in tukaj so se vrstile navdušene napitnice z govori in pesmami, tako da je bilo kakor v rajskem veselji." Ob 17. uri so bile skupne telovadne vaje Sokola in nemških telovadcev. "Glejte dragi! da prijateljstvo Nemcev s Slovenci ni nemogoča stvar. V Ljubljani pa se celó nekterim slovenskim rojakom ni zdelo mogoče, s Slovenci združenim telovaditi, - ločili so se."

Odbor čitalnice je na seji 27. septembra 1865 sklenil osnovati poseben odbor, ki bo vodil priprave na postavitev Slomškovega spomenika. Odbor naj bi imel šest članov (zastopnika mariborske čitalnice, zastopnika lavantinske škofije, zastopnika mariborske mestne občine). Predsedoval naj bi mu vsakokratni predsednik čitalnice. Lavantinski ordinariat je v odbor imenoval dva predstavnika (zastopnik dekanov kanonik Lovro Vogrin, zastopnik konzistorija, konzistorialni svetnik Jožef Ulaga). Nemško-liberalno usmerjena mariborska občinska uprava se je zahvalila za povabilo za sodelovanje pri postavitvi Slomškovega spomenika, ki pa je nima za občinsko zadevo. Župan Andreas Tappeiner je čitalnici 3. novembra 1865 poslal odgovor, v katerem je sodelovanje mesta Maribor "kratko in nekako zabavljivo odrekel". Ožji odbor, v katerem so bili predsednik čitalnice Matija Prelog, Vogrin, Ulaga, Janko Sernec in Josip Jedlička, se je prvič sestal 12. novembra 1865. Sklenil je oblikovati tudi razširjeni odbor, v katerem so bili vsi dekani lavantinske, ljubljanske, tržaške, goriške škofije in slovenskega dela koroške škofije, predsedniki vseh slovenskih čitalnic, uredniki slovenskih listov in posebej vabljeni zaslužni rodoljubi.

Na seji so sprejeli načrt za zbiranje denarja. Odbor je prosil Slomškovega prijatelja, kanonika Franca Kosarja (1823-1894), naj sestavi primeren poziv. Kosarjev poziv so sprejeli na drugi seji 20. novembra 1865. Poziv so objavili Novice, Zgodnja Danica in Slovenski prijatel. Separatni natis poziva so razposlali po vsej Sloveniji.

"Slovenci! Navzoči poziv trka na vaše rodoljubno srce in vas budi k slavnemu činu sijajnega domoljubja. Komaj so knez in vladika Anton Martin Slomšek v Gospodu zaspali, so enoglasno vsi slovenski časniki željo in tirjatvo izrekli, da je dolžnost slovenskega naroda, možu tako plemenitega značaja, rodoljubu tolikih zaslug in škofu tako visokih čednost dostojin spominek postaviti. Duhovski spominek so jim postavile slovenske čitavnice v navdušenih besedah in posamni rodoljubi v knjigah, pesmih in slikah; al javen spominek se še dandanašnji pogreša, kter bi nam vtelesil Slomšekove čednosti in zasluge. Vsi izobraženi národi nekdanji kakor sedanji so postavili javne in dragocene spominke možé, kteri so bili národa svojega dika in ponos; za njimi ne sme nikakor zaostati slovenska omika. /.../ Vse svoje dušne in telesne moči so tebi posvetili národ slovenski! Tebi so bile posvečene vse njih misli, tebi vsak udarec njih očetovskega srca. Odbor v ta namen sestavljen iz poročnikov visoke časti vrednega konzistorija labodske biškupije in mariborske čitavnice, ktere ud so bili, ktere zbore so tolikokrat s svojo pričujočnostjo in besedo razveseljevali, vabi s tem vse Slovence, naj pripomorejo, da se postavi vladiku Slomšeku javen in krasen spominek v mariborskem mestu, kamor so v blagor Slovencev sedež lavantinskega škofijstva prenesli in kjer njih košice počivajo. Zatoraj prosi odbor za milodare po vseh krajih, kodarkoli se govori slovenski jezik in se ljubi in spoštuje spomin Slomšekov, ter k žrtveniku domoljubja vse Slovence kliče. /.../ Pokažimo svetu, da smo vredni in sposobni, da kakor národ živimo, kakor narod se čutimo in kakor národ v kolo ravnopravnih národov stopimo. Živila na veke slava in spomin Slomšekov!

V Mariboru 1. decembra 1865, Opravilni odbor."

Dr. Janez Bleiweis je k objavi poziva v Novicah pripisal, da bodo prispevke sprejemali tudi na uredništvu Novic in poročali o darovalcih. Blagajnik odbora Matija Prelog (1813-1872) je kratka poročila in sezname darovalcev leta 1866 objavljal v Zgodnji Danici in Novicah. Lavantinski ordinariat je 25. novembra 1865 razposlal župnijskim uradom priporočilo, naj sodelujejo pri zbiranju prispevkov. S prošnjo za prispevke se je obrnil tudi na druge škofije. Nabiralna akcija je imela vseslovenski značaj. Prispevki so prihajali iz raznih krajev, zlasti iz škofij, dekanij in far. Več mariborskih rodoljubov je plačevalo mesečne prispevke v višini dveh goldinarjev. Prelog je denar naložil v Mariborsko hranilnico. Julija 1872 je bilo na računu okrog 4693 goldinarjev. Odbor je za zbiranje denarja novembra 1866 pridobil mariborsko katoliško žensko društvo, ki ga je ustanovil Slomšek. Društvo je pod vodstvom grofice Brandis zbiralo prispevke tudi med Nemci.

Inženir J. (morda Albert Jäger) iz Gradca je odboru priskrbel spomeniške načrte. Odbor je na seji 16. januarja 1867 razpravljal o primernem načrtu in o prostoru za spomenik. Za predlog zastopnika konzistorija Ulage, naj spomenik stoji pred cerkvijo svetega Alojzija, tj. med semeniščem in gimnazijo, so glasovali trije duhovniki Vogrin, Ulaga in Jurij Matjašič (zastopnik čitalnice), za javni spomenik pa Josip Šuman in Jožef Jedlička. Po tej seji je delo odbora zastalo. V letih 1868, 1870, 1871 in 1873 ni bilo nobene seje. Franjo Baš ugotavlja, da je hotel Ulaga na ta način združiti mesto spomenika z mestom Slomškovega cerkvenega in narodnega delovanja, za kar je bilo najbolj primerno mariborsko bogoslovje s cerkvijo svetega Alojzija. Poleg tega v Mariboru ni bilo javnega trga ali prostora, kamor bi lahko postavili spomenik. Takšnega spomenika slovenskemu in cerkvenemu velmožu najbrž niti ne bi dovolila mariborska liberalna in nemška mestna občina.

Izvršilni odbor je pridobil načrt postavitve spomenika, ki predvideva, da bo spomenik stal v osi glavnega vhoda v cerkev svetega Alojzija. Prostor je bil last verskega sklada, zato je odbor aprila 1868 zaprosil za dovoljenje za postavitev spomenika c.-kr. deželno namestništvo v Gradcu. Leta 1872 je ponovno postal aktualen predlog župnika Davorina Trstenjaka (1817-1890), ta je po Slomškovi smrti predlagal spominsko ploščo na Slomškovem domu na Slomu pri Ponikvi. Na Trstenjakov predlog se je še v letu 1862 oprl odbor za pripravo praznovanja tisoče obletnice prihoda svetega Cirila in Metoda na Moravsko in prve obletnice Slomškove smrti.

Trije občinski zastopniki s Ponikve so namreč leta 1872 v Slovenskem gospodarju predlagali, naj se spomenik postavi pred Slomškovo domačijo na Slomu. Spomenik naj bi imel obliko kapele v bizantinskem slogu, ki bo posvečena svetemu Antonu Puščavniku, zavetniku škofa Slomška. V kapeli Žalostne matere božje na mariborskem pokopališču, v kateri je bil pokopan Slomšek, naj se napravi marmorna napisna plošča. Preostanek glavnice naj bo osnova Slomškove fundacije za natis Slomškovih spisov in nagrade slovenskim pisateljem za najboljše vzgojno-izobraževalne knjige za slovensko ljudstvo.

Leta 1873 je bil imenovan nov izvršilni odbor za Slomškov spomenik (predsednik čitalnice Josip Viktor Ribič, Janko Sernec, Ferdinand Dominkuš, Franc Radej, Marko Glazer). Delovanje mariborske čitalnice je znova oživelo z novim predsednikom Jankom Pajkom. V prenovljenem izvršnem odboru so bili konec leta 1874 Pajk, dr. Sernec, Glazer in Šink. Slednjega je leta 1875 nadomestil dr. Gregorec, tako da so bili v odboru Pajk, Glazer, dr. Sernec, prof. Davorin Valenčak in dr. Gregorec.

Na seji 4. novembra 1874 so sklenili, da ostane denar (5271 goldinarjev, 80 kr., 3 cesarski zlatniki, 1 petfrank) v Mariborski hranilnici. Sprejeli so predlog kanonika in nabožnega pisatelja Marka Glazerja (1806-1889), da postavijo novo ploščo nad Slomškovim grobom, ploščo na njegovem domu na Slomu in ploščo v cerkvi njegove rojstne župnije Ponikve, morebiten preostanek denarja (1000 goldinarjev) pa naj bi namenili za izdajanje Slomškovih spisov. Spomenik naj bi postavili v stolnico, nasproti škofovemu sedežu, to je na mesto, kjer je Slomšek prvič blagoslovil ljudstvo kot mariborski škof. Glazer je bil zadolžen, da pridobi načrt spomenika. V letu 1875 je priskrbel načrte za vse tri plošče.

Odbor je na seji 3. septembra 1875 sprejel odločitev o naročilu nagrobne plošče z latinskim napisom za pokopališko kapelo, plošče s Slomškovo sliko za cerkev na Ponikvi in črne marmornate plošče s slovenskim napisom za Slomškovo rojstno hišo na Slomu. Slednjega je sestavil kanonik Franc Kosar. Janko Pajk je pripravil napis za ploščo v pokopališki kapeli, ki pa ga niso mogli sprejeti, ker je sestavo latinskega napisa na plošči svojega predhodnika zase pridržal škof Stepišnik.

Dunajski arhitekt Georg Hartl (Härtl) je poslal načrt, ki ga odbor na seji 3. septembra 1875 zaradi velikih stroškov ni mogel sprejeti. Slovenski gospodar piše, da je bil Hartl večletni prijatelj in častilec pokojnega Slomška.

Januarja 1876 so v pokopališko kapelo Žalostne matere božje v Mariboru vzidali ploščo, ki jo je izdelal F. J. Schulz v Gradcu. Jeseni je župnik Trstenjak na Ponikvi prejel Slomškovo podobo na kovinski plošči. Ploščo so svečano odkrili ob binkoštih 1877. Sliko (Slomškov portret na cinkovi plošči) je daroval kanonik Glazer. "Slomšek so na njej, kakor da bi bili živi," je zapisal Slovenski gospodar.

Lavantinska škofija je dala 30. junija 1875 uradno dovoljenje za spomenik v prezbiteriju stolnice. Ponudba ljubljanskega kiparja slovenskega rodu Franca Ksaverja Zajca je bila nižja od ponudb štirih dunajskih kiparjev. Zajec je do konca leta 1875 odboru poslal 24 palcev visok model za Slomškov kip. Slovenski gospodar, Novice in Slovenski narod so bralcem opisali Zajčev osnutek Slomškovega kipa: "Umetnik nam Slomšeka v snežno-beli podobi ne misli pred oči postaviti kot škofa v pontifikalnem oblačilu, ampak kot ljubeznivega učnika in gorečega buditelja slovenskega ljudstva v zgovorni besedi in s spretnim peresom. Zato je podobi podal obleko škofovskega govornika; levica lahko na knjigah sloni, desnica pa je položena na srce, v znak premile ljubezni, katera je za nas Slovence in za naš blagor toliko skrbela, delovala in žrtvovala. Vse to hoče umetnik ogledalcu podobe na misli privabiti in privoditi. Moramo reči, da je to srečno izumljena misel ali ideja, vredna umetniške izpeljave. Pogrešano sličnost obraza s Slomšekovim portretom bo slavni umetnik podobi gotovo in kmalu dodal!"

Širši spomeniški odbor se je sestal na občnem zboru 11. januarja 1876 v na novo najetih prostorih čitalnice v Šrameljevi hiši, ki so jih okrasili s Slomškovim portretom in slovenskimi barvami. Na zborovanje širšega spomeniškega odbora so bili vabljeni vsi dekani na Slovenskem, predsedniki čitalnic, uredniki slovenskih časnikov in ugledni rodoljubi (D. Trstenjak, M. Glazer, I. Orožen, dr. Vošnjak, Čolnik, Šnirh, korvikar Pirc v Gorici, Simončič pri svetem Lovrencu, Slovanska beseda na Dunaju).

Na računu je bilo do tedaj zbranih že 5682 goldinarjev. Širši spomeniški odbor je potrdil odločitev za spominski plošči Slomšku v kapeli na mariborskem pokopališču in na Slomškovi rojstni hiši ter odobril načrt za Slomškov spomenik, ki ga je pripravil dunajski arhitekt Georg Hartl, in sklenil, da bo naročilo za izdelavo kipa prejel Franc Zajec, vendar šele potem, ko bo dosegel večjo podobnost s Slomškovim portretom. Spomenik bo iz viniškega kamna za 1200 goldinarjev izdelal Schulz. Sprejeta sta bila tudi predlog kanonika Matije Modrinjaka, da spomenik dopolnijo z znamenji škofovske časti (kapa in palica), in predlog Janka Serneca za napise v latinskem, slovenskem in nemškem jeziku.

Franc Zajec je prvič oblikoval Slomškov kipec konec šestdesetih let 19. stoletja, ko se je odločil, da slovenskim rodoljubom ponudi v nakup kipce znamenitih slovenskih in drugih mož. Kipci so bili iz mavca, prevlečenega z bronso, stearinom (snov iz stearinove kisline, osnovna sestavina trdnih maščob, uporablja se za sveče in drugo) ali rumeno barvo.

Cena kipcev je bila tri goldinarje, s podstavkom štiri goldinarje. Slomškov kipec (1869, višina 53 centimetrov) je Zajec v omenjeni seriji celopostavnih kipcev izdelal med prvimi, najbrž hkrati s kipcem Valentina Vodnika. Približno v istem času je nastal tudi kipec Friderika I. Barage, morda tudi kipec dr. Franceta Prešerna. "Umetnik gosp. Zajic, Slovenec v Ljubljani je odmenil iz steariziranega malca ali gipsa napravljati podobe naših slovečih rojakov, kar ima biti posebno lepo in znamenito delo," je leta 1869 Zajčeve kipce priporočal Slovenski narod.

Zajec je na podlagi treh različnih slik (portretov škofa Slomška) izdelal tudi tri portrete (glave), ki jih je izročil v presojo spomeniškemu odboru. Odbor je 30. septembra 1876 zaupal Zajcu naročilo za izdelavo Slomškovega kipa. Zajec naj bi za kip iz kararskega marmorja prejel 2000 goldinarjev. Posredovanje med odborom in Zajcem je prevzel dr. Janez Bleiweis.

Schulz je spomenik v gotskem slogu izdelal iz kamna iz Grožnjana v Istri. Za svoje delo in kamen je prejel 2500 goldinarjev. Po pogodbi je moral Schulz spomenik izdelati in postaviti v prezbiteriju do 31. julija 1877. Schulzev glavni pomočnik je bil neki koroški Slovenec, ki je tri mesece izdeloval gotski baldahin nad nišo.

Odbor je junija 1877 sprejel odločitev o napisih: nemški naj kaže na Slomškove zasluge za mariborsko mesto, latinski za Katoliško cerkev in slovenski za domovino. Dunajski arhitekt Georg Hartl je spomenik prilagodil gotski notranjščini mariborske stolnice. Schulz je izpolnil pogodbo. Spomenik je 28. julija 1877 stal v prezbiteriju. Med postavljanjem spomenika so se pojavili nezadovoljni glasovi mariborskih Nemcev. Mariborski župan in notar dr. Matthäus Reiser je hotel spomenik prepovedati, a je njegova prepoved prišla prepozno.

Zajec je v tem času šele začel z izdelavo kipa. Glede na dogovor bi moral biti kip končan v šestih mesecih po dobavi marmorja. Zajcu nekaj mesecev ni uspelo nabaviti kamna v Italiji. Dr. Bleiweis je 29. decembra 1876 obvestil odbor, da je Zajec našel primeren kamen v Pietrasanti pri Massi, za katerega bi bilo treba plačati 700 goldinarjev, polovico takoj, polovico pa, ko bi kamen prispel v Ljubljano. Odbor je na seji 3. januarja 1877 sprejel predlog kanonika Glazerja, da kot posrednika pošljejo v Toskano furlanskega slikarja Tomaža Fantonija, ki je od leta 1857 deloval na Štajerskem. Fantoni je kupil marmor v Pietrasanti s 1200 lirami. Marmor je prispel v Ljubljano 3. aprila 1877. Zajec je med aprilom 1877 in junijem 1878 izdelal celopostavno figuro škofa Slomška (višina 225 centimetrov). 13. junija je kip z vlakom odposlal v Maribor. 17. in 18. junija so ga namestili v nišo spomenika.

Preden so kip odpeljali v Maribor, si ga je bilo nekaj časa mogoče ogledati v Zajčevem ateljeju na Karlovški cesti. Po mnenju pisca v Slovenskem narodu je Zajcu kip Slomška izvrstno uspel. "Obraz je pokojnemu vladiki popolnem podoben, ravno tako umetno jo izdelana tudi oprava ali oblačilo, posebno zelo umetne so čipice na škofovej obleki."

Zajec je Slomška predstavil v rahlem kontrapostu. Roko ima položeno na prsi. "Na srcé ima položeno svojo desno roko, kazajé s tem, da v svojem srcu je nosil narod svoj ves čas svojega življenja," je ob odkritju spomenika zapisal dr. Janez Bleiweis. Ob Slomšku je opora - polica s knjigami. Zajec je Slomška najbrž upodobil po litografiji, ki je bila izdelana in natisnjena v avstrijski tiskarni Lloyd v Trstu. Litografija je bila leta 1863 objavljena v Slomškovi biografiji, ki jo je napisal Franc Kosar, in Drobtinicah ter leta 1876 v prvi knjigi Slomškovih zbranih spisov. Morda se je Zajec zgledoval tudi po drugih Slomškovih upodobitvah (oljni portret Josefa Tunnerja iz okoli leta 1860).

Spomenik so slovesno odkrili 24. junija 1878, na god župnijskega zavetnika svetega Janeza Krstnika. Stolna cerkev je bila lepo okrašena. Pred zakritim kipom je bil položen lovorov venec. Kanonik Franc Kosar je v pridigi v slovenščini in nemščini pojasnil pomen svečanosti. Po Kosarjevem uvodu sta deklici v spremstvu 38 tovarišic iz sirotišnice šolskih sester v Mariboru odstrli rdeče svileno zagrinjalo, s katerim je bil zastrt Slomškov kip. "… in prikazala se je začudenim vernikom krasna, bela ko sneg, marmorska 5 ½ čevlja visoka podoba škofa Slomšeka."

Kosar je po odkritju podrobno razložil pomen treh napisov na spomeniku. Po pridigi in odkritju spomenika je bila slovesna peta maša. Maševal je stolni prošt Franc Sorčič ob asistenci Fleka, Hirtija, Majcna in bogoslovcev. Lavantinskega škofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika na odkritju spomenika ni bilo. Slovenci so škofu Stepišniku marsikdaj očitali nacionalno mlačnost. Združeni pevci so zapeli Molitorjevo koralno mašo. Poseben vtis je napravila pesem, ki jo je Slomšku v čast zložila šolska sestra Frančiška Grizoldova (1847-1913) in jo je dal kanonik Marko Glazer natisniti in razdeliti med goste. Po maši so pevci zapeli "Te Deum". Bleiweis, ki naj bi bil slavnostni govornik, na odkritje ni mogel priti zaradi bolezni oči. Udeležence slavnosti je nagovoril s pismom, ki ga je objavil Slovenski gospodar.

Slovesnost je imela cerkveni značaj. Dopisnik Slovenskega naroda je 30. aprila 1878 predlagal tudi ljudsko veselico na prostem in koncert v večji dvorani, na katerih bi slavili narodnega buditelja Slomška. Peli naj bi pevci oziroma pevski zbori iz raznih slovenskih krajev in Hrvaške pod vodstvom pevovodje dr. Gustava Ipavca. Mirna slovesnost v cerkvi se dopisniku ni zdela primerna oziroma dostojna. "Spominek je res tu, ali podnožja, stafaže mu manjka, oživljenje namreč spomina na Slomšeka in izjavljanje, da slovenski narod spominek svojemu buditelju dobrotniku stavlja. To se ne zgodi mirnim potom. Ljudstvo spada zraven, ono ljudstvo, katero je Slomšek toliko ljubil, v masah spada zraven in ona ognjena ljubezen do slovenske domovine, ki je za časa Slomšekovega svoje valove poganjala, naj se kolikor toliko izjavlja, osvitljevajoča masi ljudstva naš zdajšnji, naš prejšnji stališ, budeča jo k budenju; vstrajanju pri domačej slovenskej zastavi!"

Franjo Baš v študiji o Slomškovem spomeniku podrobno obravnava tudi politične okoliščine, v katerih je nastajal Slomškov spomenik. "Slomšekov spomenik je eden izmed zgodnjih pojavov borbe, ki jo vodita zlasti v Podravju liberalno in nacijonalno nemštvo ter konservativno in rodoljubno, politično še neusmerjeno slovenstvo."

Na dan odkritja naj bi potekala tudi seja širšega odbora za Slomškov spomenik. Zato je predsednik čitalnice dr. Ivan Kačič 21. junija 1878 obvestil mariborski mestni urad. Na Kačičevo prijavo je mestni urad še isti dan odgovoril, da mu obstoj takega društva ni znan. Pri prevodu besede odbor v nemščino je namreč prišlo do napake (Verein - nem. društvo), kar je izkoristila nemško-liberalna občinska uprava. Mestni urad je pozval Kačiča, naj predloži overovljeni program društva, če pa je mišljeno ljudsko zborovanje, pa smoter in program zborovanja. Kačič je 22. junija 1878 javil postavo (najbrž sklep ožjega odbora z dne 15. novembra 1865, št. 135), na podlagi katere je sklical občni zbor odbora, in priložil vabilo k slovesnemu odkritju Slomškovega spomenika. Župan Matthäus Reiser je v nujnem odgovoru javil Kačiču prepoved občnega zbora, ker ima program vse znake posebnega društva za Slomškov spomenik, ki pa ni zakonito odobreno.

Kačič je 23. junija 1878 poskusil opravičiti napovedani občni zbor s tem, da je prenagljeno in napačno čitalnično sejo odbora označil kot občni zbor članov za Slomškov spomenik.

Župan Reiser je 24. junija 1878 zjutraj odgovoril na Kačičevo pismo. V odgovoru ugotavlja, da je mariborska čitalnica z razpošiljanjem vabil k odkritju Slomškovega spomenika in sklicanjem občnega zbora za zadeve, ki jih ne predvidevajo pravila čitalnice, prekoračila svoj delokrog. Zato je župan Reiser sklenil ustaviti vsako nadaljnje delovanje čitalnice in predlagati c.-kr. deželnemu namestništvu v Gradcu, naj zaradi tega čitalnico razpusti. Kačiču je naročil, naj obvesti o prenehanju delovanja čitalnice vse njene člane, in ga opozoril, da je za izvršitev tega naročila osebno odgovoren. Kačič je potrdil prejem županovega pisma ob 12. uri in 20 minut.

Župan Reiser je istega dne ob 15.40 naročil magistratnemu uradniku Antonu Pengovu, naj gre osebno nadzorovat, ali je prenehalo delovanje čitalnice. Pengov je moral opazovati vse dogodke v prostorih čitalnice in v teku 24 ur poročati o tujcih, ki so prišli na slovesno odkritje spomenika. Če bi v prostorih čitalnice ali kje drugje potekal občni zbor, mora storiti vse potrebno, da zborovanje onemogoči.

Mariborsko županstvo je takoj poslalo deželnemu namestništvu v Gradec poročilo o županovih ukrepih in predlog za razpustitev čitalnice, ki je v želji, da vzdrži nacionalno agitacijo kar mogoče živo, zbirala brez uradnega dovoljenja in tajno denar izven društva in postavila v sporazumu s škofijo, a brez predhodnega sporazuma z mestno občino spomenik v stolni cerkvi. Škofijski ordinariat na protest mestne občine ni odgovoril. Maribor kot mesto, ki je doslej stremelo, da ohrani nemški značaj, zaradi političnega pomena Slomškovega spomenika in načina njegove postavitve ne more ostati ravnodušen. Slomšek je bil lavantinski škof - katoliški cerkveni knez, ne pa slovenski narodni funkcionar. Slomšek je v resnici z mnogimi ukrepi podpiral slovenske težnje, sad tega pa je, da od Slomškove dobe dalje ni prenehal spor med štajerskimi Nemci in Slovenci, ki so dotlej živeli v najlepši bratski slogi. Že samo to upravičuje zahtevo mesta Maribor, da pretežno nemškega prebivalstva ne vznemirjajo posamezni agitatorji z brezobzirnostmi demonstrativno slovenskega značaja v cerkvi, ki so jo zgradili naši nemški predniki in jo še danes vzdržujejo nemški farani. Nedvomno delovanje čitalnice krši v temeljnih državnih zakonih zagotovljeno enakopravnost in povzroča globoke žalitve nemškega prebivalstva.

Župan je nastopil tudi proti stolni župniji. Stolnega župnika Matjašiča je v pismu, ki je bilo odposlano z magistrata ob 9. uri in 40 minut (20 minut pred začetkom slovesnosti), obvestil, da je iz Kačičeve vloge izvedel, da bo ob 10. uri z odkritjem spomenika v stolnici slovesno cerkveno opravilo. Zato vprašuje cerkveno oblast, ali je dovolila, da so prireditelji odkritja, čeprav o tem ni bilo županstvu ničesar javljenega, vnesli v slavnostni program tudi cerkveno opravilo. Ker hoče odbor dati slavnosti slovenski narodni značaj in ker mora kot predstojnik politične oblasti paziti, da ne postane cerkev "zum Trummelplatze politischer Demonstrationen", je župan prosil mestno župnijo, naj gleda, da ne bo prišlo v cerkvi do najmanjše politične demonstracije, naj omeji obred samo na mašo in naj izostane vsaka pridiga ali nagovor. Za izvršitev tega je odgovoren Matjašič osebno. Župan na koncu omenja, da bodo glede končne odobritve Slomškovega spomenika sledili sklepi mestnega sveta oziroma cerkvenega konkurenčnega odbora.

Pengov, ki je moral po županovem nalogu prisostvovati tudi cerkveni slovesnosti, je 25. junija poročal mestnemu svetu, da je bila pridiga kanonika Kosarja "geistlicher Natur". Osvetlil je Slomška kot škofa in narodnega prosvetitelja, slovenska polovica pridige je bila enaka nemški polovici. Ob 12. uri, tedaj je bila slovesnost končana, je Kačič prejel dopis, s katerim župan prepoveduje čitalnici nadaljnje zborovanje. Svečanost v čitalnici je zato morala odpasti. Gosti so odšli na kosilo v Šramlovo gostilno "Mehlgrube". Tu je odbor čitalnice organiziral večerni koncert, katerega uradni prireditelj je bil lastnik gostilne Ivan Nigl.

Na koncertu je godba igrala slovanske napeve, nastopili so pevci iz Ljubljane. "Ljubljana ima dobre pevce, in tu je menda najboljše poslala. To so glasovi in to je šola! Duet v Ipavčevej 'Domovini', tenor g. Meden in bariton g. Valenta, - celo noč bi jih človek poslušal! In basi, joj, ti so grmeli! Trije čveterospevi, in kak močan zbor! Bili smo prej otožni, videči, da smo Slovenci ... (tu smo morali nekaj vrstic konfiscirati, da jih ne bi državni pravdnik. Ur.) ali zginila je otožnost, ko so ljubo nas klicali ti slovenski pevci k veselju, k ponosu slovenskega domoljuba. Čitalnični odborniki so bili za ta večer kasirani, pa kaj je to dejalo. Podpredsednik čitalnice g. Ulrich je, rekši občinstvu, da je kasiranega podpredsednika slekel, kot svoboden državljan pozdravil čestilce Slomšekove, in potem je napitnica za napitnico se vršila, in o Slomšeku so govorili ter njegovemu spominu napivali! Prav živahno je pričelo biti. Pesen se je pesnijo gladko in lepo glasila, muzika je svirala, in pozabili smo celo, da je g. župan Slomšekovo slavljenje prepovedal." Prebrali so okrog 30 pozdravnih telegramov, ki jih je ponatisnil Slovenski narod.

Pengov je poročal tudi o veselici oziroma koncertu pri Šramlu. Gosti (ljubljanska čitalnica) so zapeli slovenske pesmi idilične vsebine, ki so jim prisotni živahno aplavdirali - ne toliko zaradi izvedbe kot zaradi vsebine. Napitnice so veljale cesarju, gostom, duhovščini in pokojnemu Slomšku. Napovedanega občnega zbora ni bilo. Gosti so ostali v gostilni in se zabavali na najdostojnejši način. Večerni koncert je bil nadaljevanje opoldanske zabave, potekal je mirno, brez vsakih demonstracij, govorov ni bilo. Veselo razpoloženi gosti so hoteli ostati v gostilni še preko policijske ure, kar pa je Pengov preprečil, tako da je bila gostilna ob četrt na eno zaprta. Po odhodu gostov je Pengov patruljiral po ulicah, a ni našel nikogar, ki bi se obnašal nespodobno in kalil nočni mir.

Odlok, ki ga je župan dr. Reiser poslal predstojništvu stolne cerkve: "Ker previdim, da se breztaktno daje slavnosti za Slomšekov spomenik le slovensko narodni značaj, ko čestitljivi Martin Slomšek, bivši knezoškof lavantinski nikakor nij bil naroden funkcijonar, in ker je moja naloga, kot predstojnik političnega mestnega urada na to gledati, da se cerkvenim opravilom posvečena hiša božja ne zlorabi kot torišče političnih demonstracij, zato naj sl. urad stolne in farne cerkve naredi, da se bode v slučaji, ako se bode omenjena slovesna maša le obhajala, vsakej političnoj demonstraciji v prostorih mestne farne cerkve izognilo, da naj se pri odkritji Slomšekovega spomenika jedino le opravila katoliške navade opravljajo, a se mora opustiti popolnem vsaka pridiga, vsak nagovor. V brezpogojno izpolnitev te previdnosti, ki jo vam dolžnost nalaga, oziroma v izvršitev moje določne prepovedi, izrekam vam, da je /.../ stolni in mestni župnik Jurij Matjašič osobno odgovoren. Oziroma definitivnega odobrenja za Slomšekov spomenik v mestnej farnej cerkvi sledili bodo že sklepi občinskega zastopa, oziroma odbora cerkvene konkurence."

Državni pravdnik je odredil zaplembo 145. številke Slovenskega naroda z dne 27. junija 1878 zaradi dopisa iz Maribora "Anton Slomšek in policija", dopisa iz Celja in še nekega štajerskega dopisa. Dopisnik Slovenskega naroda iz Celja je izrazil nestrinjanje s prepovedjo Slomškove slavnosti. "Slavnost, brez politične barve, slavnost, katere bi se bil narod udeležil, ker bi imela veljati možu, kateri je gojil milo nam materinščino. Zagrizenost, gledajoča iz te nemškutarske prepovedi prekoraka meje razuma, in nam daje nov dokaz o puhlem mišljenji naših protivnikov in o krivici, koja se nam." Prav v času, ko je bila nedolžna Slomškova slavnost prepovedana, je bilo dovoljeno dvema prusofilnima društvoma v Trbovljah širiti protiavstrijske in protidržavne ideje, je poročal dopisnik iz Celja.

Župan Reiser je predsedoval Komiteju za postavitev spomenika avstrijskemu mornariškemu admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu, ki bil ustanovljen leta 1871. Tegetthoffov spomenik (kipar Heinrich Fuss) so odkrili ob cesarjevem obisku leta 1883.

Lavantinski ordinariat je 26. junija odgovoril na pismo župana Reiserja župniku Matjašiču. Ordinariat je odklonil ingerenco mestnega županstva in opozoril na liturgične predpise, po katerih se slovesno praznuje god cerkvenega patrona, zaradi česar se je v zvezi z odkritjem Slomškovega spomenika vršilo slovesno cerkveno opravilo. Glede končne odobritve spomenika je ordinariat izjavil, da nima cerkveni konkurenčni odbor nobene ingerence, dokler ničesar ne prispeva za spomenik. Deželno namestništvo v Gradcu je odklonilo predlog mestnega županstva, da se čitalnica razpusti, in dovolilo izvršitev likvidacijske seje širšega odbora za Slomškov spomenik.

Kačič je sklical sejo širšega odbora 23. septembra z istim dnevnim redom kakor 24. junija. Širši odbor je sprejel poročilo ožjega odbora in izrekel zahvalo Glazerju, Hartlu, Davorinu Trstenjaku in dr. Bleiweisu. Zajec je dobil 50 goldinarjev nagrade, kaplanu in katehetu Mihaelu Lendovšku so odpisali dolg v višini 200 goldinarjev, 10 goldinarjev pa so dali stolni cerkvi za nakup muzikalij. Glede preostanka denarja (1763 goldinarjev, 46 kr., 3 cekini, 1/4 napoleondora) je širši odbor sklenil, da dobi tretjino stolna župnija, ki so ji izročili spomenik v last in varstvo, tretjino čitalnica in tretjino Mihael Lendovšek za nadaljnje izdajanje Slomškovih zbranih spisov. Ko bosta pregledovalca računov, dekan Rožanc in prof. Majciger, izpolnila svojo nalogo, se bo odbor razdružil.