Najbrž ni naključje, da je prostor poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer je 8. januarja 1943 v premoči napadalčevega ognja padlo 69 bork in borcev, kmalu postal kraj, kamor je s spominom na padle soborce že isto leto praviloma zelo previdno in spoštljivo zašla kakšna partizanska patrulja. Kot piše France Filipič (1919–2009), se je še globoko v petdeseta leta dalo na tleh najti ožgaline brun zemljank, jedilni pribor, izstreljene naboje, opazovati razcefrana drevesa in tudi koščke tkanine po vejah smrek. Ti so z delci teles tam pristali po eksplozijah minometnih min, kar je v trojnem obroču, sestavljenem iz okoli 2000 mož napadalnih oddelkov nacistične oborožene sile, dokončno strlo odpor branilcev. Od konca vojne svojci in tovariši vsako leto obiskujejo bojišče in Srečko Šarh st. (1930–2016), ki je tam izgubil očeta in tri brate, je leta 2007 povedal: "Samo eno leto po 1945 me ni bilo sem gor …"
Kmalu se porodi ideja, da bi prostor označili s spomenikom. To se je na pobudo Okrajnega odbora Zveze borcev narodnoosvobodilne vojne okraja Maribor – okolica zgodilo v nedeljo, 16. januarja 1949, ko so na kraju, kjer je padel Pohorski bataljon, odkrili spominsko ploščo. Ob vabilu na slovesnost so še zapisal, da bo ob 5. uri odpeljal iz Maribor poseben vlak do Ruš, od tam pa bodo skupaj odšli do Treh žebljev. Slovesnost je bila ob enajsti uri. Napis na plošči, ki so jo izdelali oplotniški kamnoseki, se je glasil: "Na tem kosu naše zemlje je dne 7. januarja 1943 v najusodnejših trenutkih človeštva hkrati s sovjetskimi tovariši, ki so pri daljnem Stalingradu na Volgi padali, a ustavili nemške horde, do zadnjega vojaka v boju padel ves Pohorski bataljon za svobodo, za zmago pravice, za bratstvo vseh narodov." Plošča je bila pritrjena na tri velike izklesane granitne kamne, okrašena z vencem in prekrita s trobojnico. Po nagovoru jo je odkril Franc Zalaznik - Leon (1907-1973), tudi sam pohorski partizan in v tistem času predsednik Zveze borcev Maribor – okolica.
Tisto, kar z današnjega zornega kota vzbuja zanimanje, je najprej sam datum – arhivski dokumenti govorijo o 8. januarju kot o dnevu tragičnega dogodka, drugo pa sta ideološki pridih in vzporednica z žrtvami, ki jih je terjala sovjetska obrambo Stalingrada, kjer se je zadnje dni januarja 1943 Rdeči armadi dokončno vdalo okoli 110 tisoč vojakov in častnikov nemške in drugih podpornih armad.
Tedaj po tleh zažarijo padle vertikale - osupljivi ozki trakovi svetlobe, menda od nekdaj značilni za posebne kraje na tem svetu
Razumljivo je, da podaja revolucionarno vsebino v napredni vznemirljivi obliki
