Zaradi ilegalnega statusa poročne priče Miloša Zidanška je dogodek potekal šele nekaj minut pred 19. uro, da bi svatovalce ženina, mariborskega komponista in komunista Leona Novaka, opazilo čim manj ljudi. Zidanšek je zamujal skoraj pol ure, nato pa je prihitel z neobičajno polhovko na glavi. Po kratkem obredu je podpisal poročno listino in že tekel v neznano. Na poledenelem pločniku pred cerkvijo je svate čakala delegacija mladih članov Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) s Slavo Klavoro na čelu, ki je zbranim razdelila rdeče nageljne. Osupla nevesta Zdenka Lušin je bila takoj za tem ob poročni sprehod na Rožni grič v mestnem parku, ker je moral njen novopečeni soprog na partijski sestanek: "Jaz sem pa potem rekla, kaj bo pa z menoj. Meni pa reče, naj grem kar domov, pa me počakaj. Potem sem ga vprašala, kdaj pride, pa mi je odgovoril – ne vem."
Tri mesece za tem je Kraljevina Jugoslavija postala naslednja tarča Hitlerjevega vojaškega pohoda. Zaradi zgodovinskih obrisov štajerskega prostora se je bilo težko znebiti vtisa, da bo Maribor odigral vlogo češnje na nemški osvajalski torti. Ko sta se v mestu na velikonočni ponedeljek, 14. aprila 1941, nastanila šef civilne uprave na Štajerskem Siegfried Uberreither in vodja Gestapa Otto Lurker, oba sta prišla iz Gradca, so se začele množične aretacije Mariborčanov. Ljudje so bežali iz mesta, nekateri so se zatekli k sorodnikom na deželo ali v Ljubljano. Uporaba slovenščine na javnih mestih je bila prepovedana.
Komunistični aktivisti, ki so ostali v Mariboru, so se morali soočiti z upadom podpornikov, ki so si jih v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja pridobili z mirovniškimi in protihitlerjanskimi akcijami ter med demonstracijami proti vladi, zlasti proti notranjemu ministru Antonu Korošcu, ki se je radikalno loteval zatiranja komunizma. Upanje o boljšem socialnem položaju pod nemškim gospodarjem je v začetku okupacije pasiviziralo tiste Mariborčane, ki so se v zadnjem desetletju navduševali nad Hitlerjem. A pretresljiva podoba z nacističnimi simboli okrašenega mesta spomladi 1941 je nagnala strah v kosti tudi nasprotnikom nacističnega režima. Ne vsem. Med tistimi, ki so že aprila intenzivno razmišljali o organiziranem odporu, so bili aktivisti komunističnega gibanja in tekstilni delavci, ki so se leta 1936 kalili v okoliščinah velike stavke, ki je pretresala Maribor kot pomembno središče tekstilne industrije v prvi Jugoslaviji. Nikogar tako ne bi smelo čuditi, da so postali nekdanji udeleženci in organizatorji tekstilne stavke ter člani komunistično usmerjene mariborske Zveze mladih intelektualcev tedaj člani Pokrajinskega komiteja Komunistične partije za severno Slovenijo. Slavko Šlander, Miloš Zidanšek, Leon Novak in dvajsetletna Slava Klavora so v mesecih po nemški zasedbi Maribora vlagali vse napore v organizacijo partizanske čete na Pohorju.
Delovali so tako rekoč v levjem žrelu, saj je bil Maribor sedež nacistične oblasti za Štajersko; v mestu so bile poleg redne nemške vojske še različne vojaške formacije in tajna policija (Gestapo). V nočnih urah je bil zastražen vsak mostiček, prehod ali potencialni strateški objekt. Vsaka ulica je imela zellenführerja, po troje hiš pa blockführerja, ki je imel v vsaki hiši zaupnika. S ciljem oblikovanja Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za severno Slovenijo so se zainteresirani iz več štajerskih krajev 22. maja 1941 zbrali na Kojzici pri Rimskih Toplicah. Govorila sta Miloš Zidanšek in Leon Novak. Ne glede na opisan obupen položaj mesta ob Dravi je bil pred njihovim razhodom za sedež uspešno oblikovanega pokrajinskega odbora določen prav Maribor.
V začetku junija 1941 je bila iz mesta izseljena prva večja skupina ljudi. Izselitev je potekala brez preiskave po seznamih, ki jih je pred vojno pripravil Südostinstitut iz Gradca na podlagi stopnje izobrazbe, politične aktivnosti in časa naselitve na Štajersko. Izseljeni so bili vsi, priseljeni po 1. januarju 1914, v vrhu seznama so bili izobraženci in po prvi svetovni vojni priseljeni primorski begunci – ene in druge je bistveno opredeljevala privrženost slovenstvu.
Nacistični načrt je predvideval izselitev 260.000 ljudi iz nekdanje Spodnje Štajerske in Gorenjske. Maribor je postajal z vsakim novim transportom Slovencev v Bosno in Srbijo bolj nemško mesto, saj so se v izpraznjena stanovanja vseljevali nemški uradniki in učiteljstvo.
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo konec junija 1941 je na obrežju Drave posedala skupina navidezno brezskrbnih kopalcev. Med njimi so bili Slavko Šlander, Miloš Zidanšek in Slava Klavora. Bili so člani Mestnega komiteja Komunistične partije Slovenije in Pokrajinskega komiteja Komunistične partije za severno Slovenijo, ki so sprejeli sklep o začetku sabotažnih akcij proti okupatorju z določitvijo štaba za njihovo organizacijo in vodstvo. Zbiranje obleke, žlic, loncev, sanitetnega materiala ipd. jim je šlo že dotlej dobro od rok, težje je bilo z zbiranjem orožja, čemur je bila sedaj namenjena njihova prva skrb. V mestu, prepredenem z nacističnimi civilnimi in vojaškimi strukturami, je bila naloga izjemno težko izvedljiva.
Vendar je bila ob koncu julija 1941 na Pohorju že oblikovana partizanska četa z okrog 25 borci. Mnogi med njimi so se večkrat vračali v Maribor po material, ljudi in nove smernice za delovanje. Med stalnimi kurirji, ki so četi zagotavljali komunikacijo z mestom, je bil nekdanji tekstilni delavec Ivo Polančič. Po aretaciji Slavka Šlandra 7. avgusta 1941 pred stanovanjem Mare Čepič, ko je skušal iz rok gestapovcev rešiti sodelavko in svojo simpatijo Slavo Klavoro, so sledili dnevi in tedni izmeničnih zasliševanj in mučenj, ki so iz lepotice naredili simbol neuklonljivega upora. Ko je avgusta 1941 odhajala na strelišče, se ni onesvestila ona, temveč zaporniška paznica.
Mara Čepič se je pred vojno preživljala kot učiteljica nemščine in francoščine ter zasebna učiteljica klavirja, ki je nastopala tudi kot koncertna pevka mezzosopranistka. Po ločitvi od moža je skrbela za tri sinove. Od leta 1937 je bila članica prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, njeno stanovanje v mariborski Kolodvorski ulici 4, ki ga je med drugo svetovno vojno od sedeža Gestapa v Kersnikovi ulici ločil le Kidričev trg (tedaj Zrinjski trg), pa je bilo v prvih mesecih nemške okupacije eno osrednjih shajališč komunističnih aktivistov in drugih, ki so se trudili organizirati odpor. Večina jih je bila do konca leta 1941 mrtvih. Mara Čepič je bila avgusta 1941 aretirana in v začetku novembra poslana v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca vojne.
Sekretar Pokrajinskega komiteja Komunistične partije za severno Slovenijo je za usmrčenim Šlandrom postal Marin brat Leon Novak. Že 19. septembra 1941 pa je Gestapo, ki je s telesnimi mučenji aretiranih sodelavcev odpora pridobil nekaj ključnih posameznikov in informacij, prišel na sled tudi Novaku. Ujeli so ga s polno aktovko dokumentov o organizaciji odpora, dokumenti so predstavljali večji del arhiva Pokrajinskega komiteja Komunistične partije za severno Slovenijo.
Nemška tajna policija je od oktobra, ko je bil po hudem mučenju ustreljen tudi Novak, do konca decembra 1941 v Mariboru aretirala 73 sodelavcev odporniškega gibanja, med njimi je bilo 24 ustreljenih, ostali so bili večinoma poslani v koncentracijska taborišča; v omenjenih treh mesecih so bila v Mariboru štiri streljanja talcev, v katerih je umrlo 111 ljudi.
≈
Kako torej danes pogledati v oči narodni herojinji Slavi Klavori in njenim nepredstavljivo drznim sopotnikom ter jim razložiti interpretacijo, da so se slovenski komunisti v tistih nasilja polnih in kompleksnih razmerah ob razplamtenju svetovnega vojaškega spopada "polastili" odporniškega osvobodilnega gibanja? Če bo Klavori ob stoti obletnici rojstva kdo odnesel rdeč nagelj, ji bo moral osramočeno priznati, da ob "spravnih" poskusih slovenskih akademikov natanko tako sugerira dikcija njihove nedavne odmevne izjave. Prinašalec cvetja bo moral dodati še, da vzvišeno moralizatorstvo izjave SAZU pri tem namerno zamolčuje, da so komunisti narodnoosvobodilno gibanje ključno organizirali, saj so imeli po dveh desetletjih ilegalnega političnega boja (stranka komunistov je bila od leta 1920 prepovedana) edini tovrstne izkušnje, medtem ko je etablirana politika tedaj zavračala uporniške akcije, češ da povzročajo nepotrebne žrtve med civilnim prebivalstvom.
Še več: slovenska oz. jugoslovanska etablirana politika, ki je v tridesetih letih 20. stoletja podobno kot drugod v Evropi neprestano padala v krize parlamentarne demokracije, si je vse od konca prve svetovne vojne vneto zatiskala oči pred naraščajočimi družbenimi napetostmi in zlasti pred veliko socialno neenakostjo. Ob tem ni želela niti slišati o socialnih artikulacijah komunističnega gibanja, pač pa je komuniste z izrazito represivnimi metodami zatirala. Tako ji ob začetku vojne kajpak ni preostalo drugega kot sodelovalna in koristoljubna predaja skupnosti okupatorjem. Vse to je kljub rosni mladosti dobro razumela tudi Slava Klavora, zato bo morda kot opravičilo generacij, ki drvijo v nove družbene zlome, zadostoval poetičen stik današnjosti z nekdanjostjo, ki pravi, da brezbarvne lepe duše, ki si nerade mažejo roke in zato do konca vztrajajo v varni negibnosti, v zaostrenih razmerah vselej zacvetijo v izrazitih barvnih tonih.
