"To ljudstvo je eno"

Prekmurje praznuje sto let od priključitve matičnemu narodu. Vstop v leto praznovanja smo zaznamovali z že kar nekaj dogodki. Toda vse, kar je bilo povedano ali predstavljeno, je posvečeno gotovemu dejstvu – priključitvi oziroma Trianonski pogodbi. Na stranski tir je odrinjena družbena klima in to, kako se je nacionalno zavedna intelektualna srenja na levem in desnem bregu Mure odzivala na takratno družbeno dogajanje – predvsem na vse močnejšo prevlado fundamentalnega liberalizma in madžarskega nacionalizma.
V okviru liberalizma je bilo vse podrejeno nacionalnim in kapitalskim interesom velike nacije Madžarov, ki je ob zaščiti svojega kapitalskega interesa sistematično uveljavljala raznarodovalno politiko do nacionalnih skupnosti ali delov teh, ki so živele pod madžarskim okriljem. Temu se je podredil tudi ekonomsko močnejši del prekmurskih Slovencev, ki se je odpovedal jeziku in se prilagodil tako daleč, da je celo pomadžaril svoja imena in priimke.
Brez prebujanja nacionalne zavesti na prelomu stoletja in boja za izboljšanje socialno-ekonomskega položaja prekmurskih Slovencev priključitve prekmurskih Slovencev k matici ne bi bilo. Za jasnejšo osvetlitev takratnih razmer v Prekmurju je treba osvetliti širši globalni kontekst. Teorija Karla Marxa o pravični družbi in njegov boj proti prevladi kapitala sta se dotaknila tudi tega prostora, vendar brez omembe vrednega odziva. Ključni posameznik, ki je spodbudil socialno in nacionalno gibanje "na robu", pa je bil papež Leon XIII., ki je začel svoj pontifikat leta 1878 in ga končal leta 1903. V svojih enciklikah je poskušal obnoviti in približati Cerkev moderni kulturi. Znotraj teh naporov za obnovo Cerkve in ob njenem vključevanju v aktivno reševanje socialnih vprašanj je enciklika Rerum novarom (Nenasiten pohlep, 1891), ki so jo razumeli kot Veliko listino svoboščin (magno karto) katoliške socialne misli, v kateri opozori, da je pohlep v družbi povzročil razslojevanje v maloštevilne mogočneže in bogataše, na drugi strani pa vsilil suženjski jarem brezštevilni množici delavcev brez kakršnega koli imetja. Če na kratko povzamemo značilnost takratnega razvoja, je bilo rastoče poveličevanje in poudarjanje svobode posameznika, ki po papežu Leonu spodbuja tehnično oziroma industrijsko civilizacijo, obenem pa odpira pot neomejenemu izkoriščanju in teptanju pravic posameznikov in družbenih skupin.