Ukradeni otroci: Za nas ni bilo ne sočutja ne pomoči

Minuto čez polnoč 9. maja 1945 je bilo v Evropi uradno konec druge svetovne vojne. Dva dneva prej je Janez Žmavc dopolnil 13 let in je bil na dolgi, nekaj mesecev trajajoči poti iz nemškega prevzgojnega taborišča Kastl domov v Gornji Grad. Nič več Banditenkind, ampak eden tistih, ki jih imenujemo ukradeni otroci. Šeststo štiriinpetdeset jih je evidentiranih. Gradbeni inženir in upokojeni redni profesor Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, dolgoletni predsednik Društva taboriščnikov - ukradenih otrok, je isker 88-letnik, še zmeraj aktiven smučar in športni plesalec, predvsem pa pronicljiv pričevalec časa in dogajanja, ki danes doživlja toliko nasprotujočih si interpretacij.
Pošiljanje otrok na območje tretjega rajha leta 1942 je bilo utemeljeno z odlokom Heinricha Himmlerja, prvega esesovca, glavnega organizatorja holokavsta, v katerem je pisalo, naj se prebivalstvo, ki nudi ali podpira odpor, "naredi neškodljivo". "Zato je treba moške iz teh družin, v številnih primerih tudi sorodnike, postreliti, ženske zapreti in jih poslati v koncentracijska taborišča, otroke oddaljiti od njihove domovine ter jih namestiti v pokrajinah starega rajha. Pričakujem posebno poročilo o številu otrok in njihovi rasni vrednosti. Vse premoženje teh družin bo zaseženo."

​Otroci smo ga tekli gledat

Da je oče imel majhno trgovino z mešanim blagom, ki je omogočala skromno preživetje štiričlanske družine, pripoveduje Janez Žmavc. "Ob napovedi vojne je bil mobiliziran v enoti, ki je bila kmalu razpuščena, vojaki pa so bili napoteni domov. Na velikonočno soboto, ko so ljudje nosili košare k žegnu, je prišel v Gornji Grad prvi Nemec. Na motorju s prikolico se je ustavil pred posojilnico, kot smo rekli največji krajevni stavbi, in otroci smo ga seveda tekli gledat. Takrat me je oče zadnjič pošteno nabil in nagnal domov. Drugih Nemcev, ki so sledili motoristu, tako nisem več videl."

Wie geht es dir? Mir geht es gut

Ko se je odpor krepil, se je stopnjeval tudi nemški teror. Uničiti je bilo treba družine, iz katerih so izhajali partizani, družine ustreljenih talcev, družine, ki so simpatizirale z "banditi".
"V Gornjem Gradu je bila peščica nemčurjev, ki je ovadila čisto vse sokrajane, ki so bili vsaj malo napredni, in tako se je v zaporu znašel tudi očetov sokrajan, ki so ga hudo mučili in slednjič tudi ustrelili. Oče je slutil, da utegne med mučenjem kloniti - v resnici je povedal, da hrani oče orožje in municijo - zato se je odločil, da odide v Srbijo, kjer je imel sorodnike. Uradno pojasnilo, ki ga je mama povedala oblastem, ki so ga iskale, je bilo, da je šel na Dunaj, kjer se izpopolnjuje v aranžerski stroki. Spremenil je identiteto, postal je Franjo Krajnčič, in tudi videz - pustil si je rasti brado in brke.
Četrtega avgusta 1942 so Nemci aretirali mamo, sestro, mene in staro teto, pri kateri smo živeli." Teta je bila zelo bolna, zato so jo kmalu izpustili, razkriva naš sogovornik, družino pa so odpeljali v tako imenovano vlovitveno taborišče v Celju, ki je bilo v takratni okoliški šoli, danes I. osnovni šoli Celje.

Krajec, prosim ...

"V Frohnleitnu smo bili do septembra, ko so nas razporedili po abecedi v prevzgojna taborišča po vsem rajhu, midva s sestro sva prišla v Kastl na Bavarskem, druga taborišča so bila še Saldenburg, Neustift, Himmelberg, Eisenstein in Mainburg, v slednjem so zbrali dojenčke in otroke do tretjega leta. V Kastlu smo preživeli zimo, lačni in prezebli, ne da bi vedeli, kaj je z našimi starši. Še sreča, da nismo vedeli, pravim. Moja mama je po dveh mesecih Auschwitza umrla. Ko sem se spraševal, zakaj nama ne piše, je ni bilo več."
Maja naslednje leto so otroke vnovič razporedili - tokrat po starosti in spolu. Ostal je v Kastlu v skupini približno sto fantov od desetega do štirinajstega leta, starejši so morali v tovarne, kjer so delali v korist rajha. Do konca vojne sestre ni več videl. V Frohnleitnu je bilo tudi osem Šarhovih otrok, pripoveduje Janez Žmavc, ki pozna največ življenjskih usod ukradenih otrok. Trije najstarejši Šarhovi - Lojzek, Pepek in Vanček - so pobegnili čez ograjo taborišča, preplavali Muro in se vrnili v Ruše, se pridružili očetu v Ruški četi in slednjič skupaj z njim padli kot borci Pohorskega bataljona. Ločitev po spolu in starosti je za preostalih pet Šarhovih otrok pomenila, da so morali vsak v svoje taborišče; za smrt matere, ki je umrla v Auschwitzu, so izvedeli že v Kastlu, za smrt očeta in bratov šele ob vrnitvi domov.
"Mislim, da smo bili vsi nekako otopeli, niti enega svojega rojstnega dneva v taborišču se ne spomnim, niti enega kakršnegakoli praznovanja. Še zmeraj pa znam na pamet več kot deset nemških koračnic, ki smo jih morali nenehno prepevati. Še zmeraj slišim našo zahvalo 'Wir danken unserem Führer Adolf Hitler' po vsakem obroku, ki je bil obarvana voda z zeljem in z rezino kruha, tako tanko, da smo vsi prosili kuharico: 'Eck, bitte ... Eck, bitte ...' Krajec, prosim. Ker edino krajec ni bil tako tanek. Vseeno mislim, da je v nas tlelo prepričanje, da bo enkrat tega konec, da bomo spet doma. Pogovarjali med seboj se nismo nikoli o tem. Nismo si upali, za vsako slovensko besedo je sledila kazen. Komandant taborišča je bil krut esesovec, drugi prevzgojitelji so bili ali iz vrst SS ali vojni invalidi, ki jih niso mogli drugje uporabiti. Nekateri znosni, drugi vsi pasji, in samo enega se spomnim, ki je bil res človeški do nas, a je bil kmalu premeščen. Vsi pa so obvladali gumijevke - dobro namerjen udarec te je zagotovo položil na tla."
​Edini svetel dogodek v treh letih taborišča je bil obisk tete, pravi naš sogovornik. Bila je nemškega porekla, zato ji je bilo dovoljeno, da ga obišče. Kmalu po obisku je dobil zadolžitev, da popoldne pomaga v bolnišnici v bližini taborišča, kar je bila velika boniteta.

Bolje smo govorili nemško kot slovensko

"Dve leti sem vsako popoldne delal v tej mali bolnišnici, 25 do 30 postelj je imela, in tam sem bil fant za vse, za pomoč v kuhinji, za delo na vrtu, pozimi sem skrbel za kurjavo ... Osebje so sestavljale nune, a kljub temu, da je pogosto ostalo kaj hrane, v vsem tem času nisem smel vzeti niti koščka kruha ali krompirja. Spominjam se, da sem na poti iz bolnišnice v taborišče našel jabolko v travi. Mati prednica je skozi okno opazila, da sem ga pobral in takoj za menoj poslala nuno, ki je bila zadolžena za kuhinjo in odgovorna zame. S težavo je ukazala, naj jabolko pustim na tleh, nasprotovati prednici pa si ni upala. In Nemci so zelo dobro vedeli, da nam nune ne izkazujejo niti trohice usmiljenja, da nam ne bodo nikoli naredile nič dobrega. Četudi smo bili samo otroci, lačni, bolehni, zaostali v rasti, so dosledno uveljavljale voljo prednice, ki je ravnala po navodilih SS."

Taborišča tukaj ni bilo!

Leta 1962 so se - tedaj že odrasli - prvič srečali. "Drugič smo se ukradeni otroci srečali šele deset let kasneje in od takrat organiziramo vsakoletna srečanja zadnji teden v septembru - že leta se dobimo v osnovni šoli v Celju, ki je bila prva postaja na naši poti. Nekaj deset nas še živi.
Pred desetimi leti je nastal dokumentarni film režiserja Igorja Praha Ukradeno otroštvo. A to ni bil dokumentarec o ukradenih otrocih, bila je zgodba o njihovem psihološkem doživljanju prevzgoje, ne pa tudi dokument tistega časa."
Leta 2014 je režiserka Maja Weiss posnela dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki pripoveduje trpko zgodbo, skozi katero nas vodi pripovedovalec Janez Žmavc, tako na kolektivni ravni kot skozi primere posameznikov. "Skupaj sva večkrat obiskala vsa taborišča, v katerih smo bili slovenski otroci deležni ideološke prevzgoje, poskusa ponemčenja, prvič so se pred kamero srečali žrtve in Nemci iz krajev, kjer so bila taborišča.