V tožilske vode je Mariborčan stopil takoj po opravljenem pravosodnem izpitu. Najprej je bil okrožni tožilec, nato višji in od leta 2003 vrhovni državni tožilec. "Nekdanji generalni sekretar mednarodne tožilske organizacije, Nizozemec Henk Marquart Scholtz, je, se spomnim, dejal, da bi, če bi se še enkrat rodil, bil še enkrat tožilec. Sam ne bi postavil tako določne trditve, a zdaj, po končanem delu, odločitve o tem, da sem postal tožilec, ne obžalujem. Tožilci na eni strani rijemo po neki temni plati življenja, po drugi strani pa mora tožilec skrbeti za pravično, zakonito sodbo. Tožilec ima na eni strani oškodovanca, na drugi pa škodljive družbene pojave, proti katerim se je treba boriti. Sam sem se specializiral za področje gospodarskega kriminala,“ razlaga Ferlinc.
Pokončen in neodvisen mora biti tožilec
Razlika je, pojasnjuje, v tožilskem delu na vseh stopnjah. Na prvi stopnji je okrožni tožilec operativni tožilec. Ko je bil imenovan za višjega tožilca - vodil je mariborsko višje tožilstvo, ko je to še obstajalo, pa je vseeno dokončal nekatere procese, ki jih je vodil še kot okrožni. "Za seboj nisem želel pustiti kaj nerešenega," pravi in izpostavi primer Zdenex, eno največjih afer s finančnimi inženiringi pri nas. "Nato sem kandidiral za vrhovnega tožilca. In bil sprejet. Brez nekih, to bi rad poudaril, omrežij ali zvez." Na vrhovnem tožilstvu je delo drugačno. "Vrhovno državno tožilstvo se bolj ukvarja z edinim pravnim sredstvom, ki mu je še ostalo, z zahtevo za varstvo zakonitosti. In seveda je v največji meri varuh zakonitosti. Sodeluje pa tudi pri drugih pomembnih zadevah, kot so na primer nadzorstvene pritožbe, ukvarja se z zakonodajnimi problemi, sodeluje pri zakonodajnih procesih, zlasti tistih, ki se nanašajo na kazensko pravo," razlaga Ferlinc. Izpostavi še eno pomembno nalogo vrhovnega sodišča - da skrbi za razširjanje pomembnih pravnih stališč, ki jih je sprejelo bodisi vrhovno državno tožilstvo samo ali na podlagi sodb vrhovnega sodišča.
Samostojnost tožilca ni sama sebi namen, takšen mora biti, ne sme pustiti drugim vplivati nanj
Njegovi kolegi na vrhovnem sodišču so nam zaupali, da bodo pogrešali predvsem njegove umirjene razprave, s katerimi je znal razelektriti napete situacije. "Vsekakor sem se zmeraj trudil, da vsako svoje stališče argumentiram. Nisem zasledoval končnega cilja, ampak samo argumente, ne glede na to, kdo je bil storilec kaznivega dejanja," odgovarja na to Ferlinc. In izpostavlja, da se tožilec mora zavedati, da ne sme biti ubogljivo kolesce v sistemu, ki ga zunanji dejavniki, zlasti politika, usmerjajo k temu, kar naj bi tožil in česa ne sme. "Zavzemam se za pokončno držo pokončnega tožilca. Neodvisnega. A mora se zavedati, da samostojnost tožilca ni sama sebi namen, takšen mora biti, ne sme pustiti drugim vplivati nanj. Tožilci se po mojem ne bi smeli ukvarjati toliko sami s seboj in z nenehno spreminjajočo se zakonodajo. Zavedati bi se morali, da so v službi pregona storilcev in da je njihov cilj edino - tukaj se ne smejo razlikovati od sodnikov ne glede na različnost njihovih položajev v postopku – pravilna in zakonita sodba." Ferlinc doda, da se zavzema, da bi bili tožilci kot organ pravosodja enakovredni sodnikom, kar je bilo ob nastanku Slovenije pogoj za vstop v Evropo in je v mednarodnih dokumentih še danes zapisano. "Pred osamosvojitvijo Slovenije smo se zelo angažirali, da smo oblikovali steber pravosodja kot samostojen in neodvisen, kar je bil pogoj za vstop v Evropsko unijo. Takrat sem stokrat bil deležen vprašanja, ali smo v Sloveniji tožilci samostojni in ali imamo trajni mandat. Zlahka smo rekli, da imamo oboje. Zdaj pa želijo nekateri omajati te pridobitve, to napadati in uničiti."
Nekdo se mora motiti
Na vprašanje, ali bi katerega od procesov posebej izpostavil – zato ker je najbolj ponosen nanj ali ker mu je največji trn v peti, Ferlinc odgovarja: "Iz vprašanja razberem, da me sprašujete o zadevi Patria. To je res en specifičen primer," začne razlago. Gre za proces, v katerem se je odločalo, ali je bil nakup finskih oklepnikov za potrebe Slovenske vojske res koruptiven. V Sloveniji so na zatožno klop sedli aktualni premier Janez Janša, Ivan Crnkovič, zastopnik podjetja Rotis, ki je bilo izbrano na razpisu za dobavo oklepnikov, in Tone Krkovič, upokojeni brigadir in nekdanji poveljnik specialne brigade Moris. Bili so obsojeni, sodbo je potrdilo tudi višje sodišče, nato še vrhovno, a je ustavno zadevo razveljavilo, vrnilo v ponovno sojenje na prvo stopnjo, nato pa je primer zastaral.
"Veliko ljudi me sprašuje, ali bom o tem primeru zdaj, ko bom upokojen, napisal knjigo. Verjetno sem tisti, ki poleg sodišča pozna vse podrobnosti primera. No, ob meni je bil na vseh treh stopnjah prizadeven tudi kolega Boštjan Lameršič, ki je zdaj v Eurojustu. A seveda velja v tem primeru domneva nedolžnosti in to nameravam tudi po upokojitvi spoštovati. Tako kot je odločilo ustavno sodišče in je nato zadeva zastarala. Vseeno pa je dejstvo, da se tu mora nekdo motiti. Ali je to avstrijsko vrhovno sodišče ali pa nekdo pri nas. Kajti odločitvi avstrijskega vrhovnega sodišča in našega ustavnega sta popolnoma različni. Vrhovno sodišče Republike Avstrije je reklo, da je korupcija podana in da je nekdo, vemo, o kom govorimo (o že pokojnem Jožetu Zagožnu, osebnem prijatelju Janeza Janše, op. p.), sprejel obljubo in ponudbo nagrade in je nagrado tudi sprejel, za stranko, ne zase. Tako je zapisano v sodbi in je to bilo tudi pravnomočno obsojeno. Pri korupciji je vedno tako, da če je na eni strani pravnomočno obsojen nekdo, ki daje, mora biti na drugi strani tudi tisti, ki sprejema. Za korupcijo sta zmeraj potrebna dva." Ferlinc pravi, da se v oceno dveh tako različnih odločitev ne bo spuščal, hkrati pa doda, da gre za proces, ki človeka zelo zaznamuje. "Zaskrbljujoče je, če so v nekem takem procesu udeležene državne inštitucije. A tudi v Avstriji so se tožilci lotili ljudi na visokih položajih, tudi ministrov, pa ni bil zaradi tega nobeden od tožilcev ali sodnikov izpostavljen. Pri nas pa sem bil, to moram povedati, deležen poskusov vseh mogočih diskreditacij. Nič nimam proti, če nekdo neka dejstva različno razlaga, vendar morajo biti dejstva resnična, ne pa potvorjena ali ponarejena, česar sem bil jaz deležen – od slikanja do trditev, da sem pripadnik Udbe." Je bil še v katerem od primerov v svoji karieri na tak način osebno izpostavljen? Ferlinc pravi, da ne, tak je bil le primer Patria. Četudi, se spominja, je v svojih tožilskih začetkih preganjal tudi partijskega funkcionarja, ki je najprej sam napisal pravilnik, nato pa po njem sebi dodelil stanovanje. "Pa me zaradi tega nihče ni klical na odgovornost, še najmanj pa, da bi me kdo osebno diskreditiral. Danes pa imamo toliko pritiskov na tožilce, ne samo name, tudi na druge, kjer se ne iščejo argumenti zoper neko odločbo, ampak se prvenstveno skuša diskreditirati tožilca. Ali sodnika. In zaradi Patrie tudi sedaj potekajo pravde za odškodnino, češ da je bilo vse politično motivirano. Vem, da ta proces lahko ima politične posledice, lahko bi jih imel, a proces poznam in nihče ni delal z nekimi političnimi nameni, ampak vsi strokovno."
Ustvarja se vzdušje, kjer je vse dovoljeno
V zadnjem času se je Ferlinc ukvarjal predvsem s sovražnim govorom. "Sovražni govor je ena od prioritet generalnega državnega tožilca. Sam vidim sovražni govor predvsem kot problem osebne kulture in kulture nasploh. Ustvarja se vzdušje, kjer je dovoljeno, da vsak o drugem govori vse, ga diskreditira. To lahko posega v odškodninsko odgovornost pa tudi v skupino kaznivih dejanj, ki se preganjajo na predlog, če gre za deprivilegirane skupine. Seveda pa se pri sovražnem govoru mora predvideti tudi posledica - ogrozitev javnega reda in miru. Kar je potrebno zato, da ne bi čisto vsak govor postal kaznivo dejanje, kar bi bila druga skrajnost. Vedno sem se zavzemal tudi za to, da bi se ta problematika učinkovito urejala še poleg teh kaznivih dejanj s prekrškovnim pravom. A nobena represija, kakršnakoli že, ne more zamenjati nekega družbenega vzdušja, kjer se sovražni govor tolerira in postaja nekaj običajnega. Če postane karkoli običajno, je zgolj pošteno ravnanje deviacija, obstaja velika nevarnost, da ne pride do reagiranja, ki bi bilo ustrezno. Ker se potem proti takim pojavom več ne moreš boriti, nekaj postane prevladujoče."
Nekdo se mora motiti. Ali je to avstrijsko vrhovno sodišče ali pa nekdo pri nas
Ferlinc doda, da se to lahko odraža in pozna tudi na področju gospodarskega kriminala. Če na primer korupcija v družbi postane sistem, način življenja, potem nastopi trenutek, ko se zoper korupcijo ni mogoče več boriti tako, kot če je koruptivno dejanje zgolj deviacija, posamičen primer, nekaj nezaželenega v družbi. "A ne sme se dopustiti, da bi prišlo do takega družbenega vzdušja, da se take stvari tolerirajo."
Spomladi je Ferlinc izdal monografijo Motivi za kazniva dejanja. "Presenetljivo je, kako dolgo je prav vprašanje motiva pri kaznivih dejanjih čakalo na resno strokovno in zaokroženo obdelavo v slovenskem prostoru. In vendar, dobilo jo je, dobro, obsežno in dovolj izzivalno, da se bo ob njej nemara oglasil še kdo," so besede, ki vabijo k branju te knjige. "S to knjigo čutim neko zaokroženost mojega dela, počutim se izpolnjenega kot tožilec. Več kot dvajset let sem se ukvarjal s problematiko motivov, skušal sem ugotoviti, ali imam možnost vsaj na generalnem nivoju ugotoviti, kateri so motivi, ki privedejo storilca do kaznivega dejanja. Zakaj se ne odloči za pošten način. To me je vseskozi zanimalo, zato sem skušal zbrati vse motive in jih nato primerjati s strukturo splošnega pojma kaznivega dejanja. Kakšen je na generalnem nivoju pomen motivov za kazensko pravo. Ravno motivi namreč po mojem mnenju izražajo tisto, kar omogoči sodišču očitek ali grajo. Ni namreč vseeno, ali storilec stori kaznivo dejanje v silobranski situaciji ali v skrajni sili ali pa iz koristoljubja na primer. Gre za velike razlike in očitek ali graja sodišča postaneta legitimna samo tedaj, če je motiv tudi kriminalni."
Nobena represija ne more zamenjati nekega družbenega vzdušja, kjer se sovražni govor tolerira in postaja nekaj običajnega
Želel je biti pomorščak
Mariborčan zdaj odhaja v pokoj. Maribor bo tako na vrhovnem državnem tožilstvu zastopan le še na samem čelu – Mariborčan je namreč generalni državni tožilec Drago Šketa. A Ferlinc v pokoju ne bo počival. "Najprej moram, ker imam že določen rok, napisati članek o motivih za gospodarska kazniva dejanja. Seveda se bom posvetil še posameznim pravnim vprašanjem, za katera bom imel več časa. Imam pa veliko interesov na področju glasbe. Sem ljubitelj klasične glasbe, aktivno sem nekoč sodeloval v opernem ansamblu v Mariboru, v začetku študija kot violinist v orkestru. Zanima me narava, morje zlasti. Včasih sem si želel biti pomorščak, pa sem potem bil leto dni (v času vojaščine) v vojni mornarici v Istri." Ferlinc pravi, da se Slovenija premalo zaveda, da je tudi sama pomorska država, in premalo stori za to zavest. Nekoliko hudomušno doda, da ima tudi Maribor dosti pomorščakov. Ne nazadnje je v njem po drugi svetovni vojni do smrti živel heroj, častnik in kapitan bojne ladje Mirko Pleiweiss. Pa v Mariboru rojeni Wilhelm Tegetthoff, viceadmiral, pomorščak, ki je imel odločilno vlogo pri priključitvi Dalmacije, zaradi katere imamo danes Slovenci pot do odprtega morja.
Tudi zato so Ferlincu sodelavci, ko je odhajal, zaželeli, naj mu bo morje odslej za spoznanje mirnejše.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
