Zakaj mora Muzej norosti Trate ostati v gradu Cmurek

Zadnji teden januarja je bila na RTV Slovenija v večernih poročilih objavljena vest, da je socialnovarstveni zavod Hrastovec (SVZH) enostransko prekinil soglasje zavodu Muzej norosti Trate o uporabi prostorov v gradu Cmurek. Navedli so dva razloga, ki sta popolnoma iz konteksta poslanstva, ki ga opravljata oba zavoda, tako SVZH kot zavod Muzej norosti Trate.

Prvi razlog je bil, da so po potresu na Hrvaškem opazili na gradu novo razpoko in da grad ne zagotavlja več varnosti. Ogled je opravil vzdrževalec SVZH, njegova ocena je bila osnova za ukrep, ki drastično posega v izvajanje dejavnosti drugega zavoda, enostransko prekinitev soglasja o uporabi prostorov in obvestilo za medije. Pri tako radikalnih ukrepih in posledicah bi bilo nujno, da bi za končno oceno varnosti zaprosili službo, ki ima ustrezna znanja in tudi pooblastila, da lahko poda verodostojno oceno. Po potresu v Petrinji je imelo več gradov v Sloveniji razpoke, več je tudi gradov, ki so bližje Hrvaški kot Cmurek. Posebej velja izpostaviti grad Hrastovec, kjer so varovani oddelki natrpani z ljudmi. Za noben grad pa nismo slišali, da bi razpoke povzročale nevarnost za stanovalce ali zaposlene. Če pa bi držala ugotovitev, da Cmurek ni varen za izvajanje dejavnosti, bi vsak, ki nosi tudi formalno odgovornost, takoj obvestil ljudi, ki bi lahko bili ogroženi, to pomeni uporabnike gradu, zaposlene, da svojo dejavnost organizirajo tako, da zavarujejo človeška življenja. Za to ni treba najeti odvetnice, ki je dopis poslala 26 dni po potresu.

Drugi razlog, ki ga je navedla direktorica SVZH, je bil, da je uporabnik gradu, zavod Muzej norosti, v grajskem poslopju izvedel poseg, zanj pa bi bil moral pridobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. V tem primeru je treba obvestiti uporabnike, da je treba o posegu obvestiti pristojno službo, ki se ukvarja s kulturno dediščino, da izvedejo postopek, ki je v njihovi pristojnosti.

Do tod bi bila dejanja dobrega gospodarja, naprej so pristojnosti drugih služb.

Največ pozornosti in dela

Če dobro spremljamo vsebine in dejavnosti, ki jih izvajajo uporabniki gradu, ni težko prepoznati, da uporabniki gradu področju varovanja kulturne dediščine, pomena dediščine za skupnost in za bližnje lokalno prebivalstvo posvečajo in namenjajo največ pozornosti in dela. Zavod Muzej norosti je med prebivalstvom v vseh letih delovanja spodbudil premislek in zavest o odnosu do kulturne dediščine.

To so več kot očitno udejanjali z vsemi dogodki, ki so jih izvajali (predvsem) za ljudi, ki živijo v bližini gradu na obeh straneh meje. Tem je postalo bližje razmišljanje, kaj pomeni življenje v neposredni bližini gradu, kulturne dediščine, da to niso zgolj zidovi, ki se rušijo, propadajo in samo čakajo, da se bodo dokončno porušili, ampak da ohranjamo odnos do življenja in ljudi skozi večstoletno zgodovino. Pomemben del zgodovinskega spomina je dediščina zadnjih 50 let, dediščina delovanja totalne institucije.

Z ozaveščanjem, informiranjem, izobraževanjem, s tematskimi dogodki so sprožili celoten zgodovinski premislek za prebivalstvo, ki živi v neposredni bližini gradu in tudi v širši regiji, tako na slovenski kot na avstrijski strani; za ljudi, ki so imeli sami izkušnjo živeti v instituciji krajši ali daljši čas. Zato je dejansko neverjetno, da bi izvedli namerni poseg v kulturno dediščino z namenom povzročanja škode ali malomarnega ravnanja do kulturne dediščine.

Desetletje odprtosti

Zakaj mora Muzej norosti Trate ostati v gradu Cmurek? Zakaj ga za izvajanje poslanstva nujno potrebujeta SVZH in celotno socialno varstvo v Sloveniji?

Direktorica SVZH, ki je prekinila soglasje ali dogovor o uporabi prostorov in uporabi gradu Cmurek na Tratah, je direktorica največjega socialnovarstvenega zavoda v Sloveniji. Od časov po drugi svetovni vojni pa vse do leta 2004 je v gradu delovala enota zavoda Hrastovec, celoten javni zavod se je imenoval Socialnovarstveni zavod Hrastovec - Trate, skoraj 50 let.

Leta 2004 so enoto v gradu Cmurek slovesno zaprli. To je bilo desetletje intenzivnega dela in razvoja SVHZ v smeri razvijanja in vzpostavljanja služb v skupnosti.

Bilo je desetletje odprtosti, povezovanja, soustvarjalnega dela, uvajanja novih metod dela v službe socialnega varstva, močne povezave med teorijo in prakso socialnega dela. Skupaj smo delali katalog nalog centrov za socialno delo, kongrese socialnega dela, uvajali nove metode socialnega dela, izvajali pilotni projekt individualnega financiranja.

Z delom, ki ga je v prejšnjem desetletju izvajala ekipa ljudi, strokovnjakov, s podporo ministrstva za delo, družino in socialne zadeve s takratnim ministrom Vladom Dimovskim pa direktorjem SVZH Josipom Lukačem in strokovnim vodjem zavoda Vitom Flakerjem, so SVZH resnično umestili v regionalni in celotni evropski prostor dobrih praks zapiranja velikih institucij in predvsem preoblikovanja in kreiranja služb v skupnosti, vpeljavi metod dela z ljudmi, ki so bili prej najbolj izključeni iz družbe. Takrat so začeli razvijati manjše bivalne enote, različne oblike oskrbe ljudi na domu. Delavci v zavodu so se učili in predvsem v praksi preizkušali osebno načrtovanje, analizo tveganja, krepitev moči, uporabniško perspektivo.

Nova vsebina

Leta 2014 je skupina domačinov in ljudi iz lokalnega okolja ustanovila Muzej norosti in z dogodki v skupnosti z obeh strani meje dala gradu novo vsebino. Že od začetka so z menoj prihajali v muzej tudi redni in nepogrešljivi obiskovalci, uporabniki, ki so imeli izkušnjo življenja v instituciji, marsikateri že od zgodnjega otroštva. Ne bi mogli prešteti, koliko ljudi je redno ali občasno prihajalo v muzej. Muzej norosti je postal prostor srečevanja, druženja, človeških odnosov - za Tino, Nika, Marka, Frenka, Davorina, Mileno, Gorana, Aljaža, Marinko, Milana, Natalijo, Tončka, Aleša, Snežano, Alenko, Milana, Boruta, Jurija, Simono, Petro, Andrejo, Miša, Barbaro in še številne druge. Številni so bili in so še v SVZH. Vedno so radi prišli, vedno so odšli z željo, da se vrnejo.

Če prevedemo udeležbo vseh ljudi na dogodkih Muzeja norosti v koncepte, metode in jezik socialnega dela, oskrbe ljudi z dolgotrajnimi stiskami, je muzej prostor normalizacije in antistigmatizacije. Je prostor običajnih srečevanj, druženj z dobro pripravljenimi tematskimi vsebinami, ki nas vse zanimajo in so del življenja vseh nas. Je prostor pogovora in spominov o kulturni dediščini in prostor za gradnjo človeških odnosov in humanih, etičnih odnosov v družbi.

Dejavnost in poslanstvo Muzeja norosti izrazito potrebujemo v sedanjih razmerah v družbi, ko lažje in hitreje marsikaj poteptamo, kot da bi (z)gradili.

O zadovoljstvu in želji, da tudi stanovalci Hrastovca prihajajo na Trate, so vedeli tudi v Hrastovcu, socialne delavke, strokovna vodja, delavci na oddelkih. Dobra sporočila morajo priti tudi do direktorice. S skupnim branjem knjig smo govorili o odnosih v družbi in med ljudmi. Znano je, da je branje dobre literature in pogovor lahko celo boljša oblika reševanja stisk, razbremenitve kot terapija ali svetovanje. Da skupno branje spodbuja in poveča človeško empatijo.

V živo smo se srečali in pogovarjali s pesniki in pisatelji, z Urošem Prahom, Ferijem Lainščkom, Bojanom Tomažičem, Božidarjem Rozmanom Pogačnikom in številnimi drugimi. Obstoj Muzeja norosti, dejavnosti in dogodki so pomembni za skupnost ljudi, predvsem za poslanstvo SVZH in za izvajanje socialnega varstva v letu 2021.

Živeti skupaj

Civilizacijski dosežek zaprtja gradu Cmurek kot totalne ustanove in vzpostavitev Muzeja norosti, ki ohranja pomembno zgodovinsko vsebino tudi dediščino institucije, zapiranja, izločenosti, izključevanja, odrivanja na rob družbe, na rob države, nas mora vse zavezati k temu, da znamo v istem prostoru razvijati, ustvarjati, kreirati nove vsebine.

Da ljudje z izkušnjo institucije postanejo umetniki, ki lahko prodajajo svoj izdelek, postanejo vrtnarji, ki skrbijo za park ob gradu, postanejo vodiči po muzeju kot ljudje z izkušnjo, postanejo pesniki, pisatelji, ki na bralnem krožku predstavijo svojo knjigo, postanejo pomočniki, oskrbovalci in zagovorniki, postanejo do drugih ljudi solidarni, strpni, človeški. S tem tudi v drugih ljudeh sprožijo premislek, pogovor o etičnih, človeških normah in dajo izkušnjo vsem, da znamo in zmoremo živeti skupaj.

Za socialno varstvo, za pristojno ministrstvo, za SVZH je zato nujno in pomembno, da po zaprtju in opustitvi dejavnosti, ki je tolikim ljudem povzročala bolečino, ne samo ljudem, ki so bili zaprti, ampak tudi številnim svojcem (o tem nam pričajo živi spomini svojcev, ki so sami napisali svoja pisma podpore), da na istem mestu nastanejo nove vsebine.

Predvsem pa mora nastati odprt prostor dialoga in demokratičnih odnosov med ljudmi. Ko so v Trstu zaprli cel kompleks zgradb na hribu Sveti Ivan, ki so služile totalni psihiatrični instituciji, ti prostori niso bili prepuščeni propadanju, zapiranju, ampak živijo in so napolnjenimi z novimi vsebinami, ki so opomnik zgodovini in izvajanju novih vsebin. So prostor kreativnosti (gledališče), prostor izobraževanja za cel svet (WHO center), prostor informiranja (radio), prostor druženja (klub, bar), nikakor pa ne zapuščen, razpadajoč prostor.

Zaveza institucijam

Ministrstvo bi moralo zavezati institucije, kjer so ljudje v vseh sferah življenja izključeni iz družbe, da vzpostavljajo partnerska sodelovanja s službami, ki lahko uporabnikom uresničijo temeljne človekove pravice. Zavzeti se morajo za kvaliteto življenja ljudi, ki živijo v predelu Slovenije, ki je na robu države. Po drugi svetovni vojni je politika v severovzhodnem delu Slovenije vzpostavila večje število velikih institucij, kjer so številni dobili delo. Zdaj pa je nuja, da ministrstvo podpre razvoj novih delovnih mest različnih profilov, izvajalcev, ki ljudem zagotavljajo podporo in oskrbo v njihovem domačem okolju, v skupnosti. Muzej norosti je prostor in simbol skupnostnega socialnega dela in skupnostne oskrbe. Je dopolnitev formalnega izvajanja storitev, tisti del, ki nam prikaže, kaj je skupnost in kaj smo ljudje v skupnosti.

Kaj je v dejanju odgovorne osebe SVZH največja nevarnost za področje socialnega varstva?

Vse bolj se razrašča sprejemanje odločitev, ki so v škodo ljudem, stroki. Vse bolj se krepijo načini dela, ki so daleč od človeškega, daleč od dialoga med ljudmi, reševanja neurejenih vprašanj s sporazumom, s ciljem priti do skupnih rešitev za ljudi, ki temelji na človeški empatiji, zavezništvu, prijateljstvu, razvoju, viziji.

Če odgovorni v javni službi najame odvetnika, mora biti cilj, da pridejo do sporazumne rešitve problema, da pridemo do rešitve skupnega dobrega. Reševanja problemov s sporazumom mora biti lastno vsakemu zaposlenemu v socialnem varstvu, k temu bi jih moralo zavezati pristojno ministrstvo.

Če to znamo, zmoremo in potrjujemo delo in odnos do ljudi v stiski, do uporabnikov, do stanovalcev v institucijah in obratno.

Zato v predstavi odgovorne direktorice SVZH ne gre za problem varnosti gradu ali nedovoljenega posega v kulturno dediščino.

Problem služb socialnega varstva je razmerje med storjeno škodo, reverzibilnostjo storjene škode, popravilom škode in izrečenim ukrepom. Vedno bolj se ruši zdravo razmerje in vedno bolj prevladujejo zgolj najbolj posegajoči ukrepi. V ozadju se skriva težnja onesposobiti nujno potrebne procese odpiranja gradu Hrastovec v skupnost.

Da bi prišli v grad

V neposredni bližini gradu Cmurek ima SVZH štiri bivalne enote, v Rožengruntu, v Zgornji Ščavnici (Sveti Ani) in dve v Apačah. Že za prebivalce teh bivalnih enot bi bilo zelo dobrodošlo, da bi prišli v grad. Lahko bi bil za koga to prehod v samostojno življenje, lahko bi imeli stike z drugimi ljudmi, ki niso samo zaposleni, lahko bi opravljali kakšno delo, prišli na koncert ali razstavo, lahko bi bili vodiči po razstavi.

Namera prekinitve soglasja pa je lahko tudi ustaviti tri pomembne projekte, ki v letu 2021 potekajo v gradu Cmurek in so v skladu z evropskimi smernicami o pravicah invalidov do oskrbe v skupnosti ter so prav tako pomembni za poslanstvo SVZH:

• iz institucij k ljudem, muzej kot prostor ozaveščanja, izobraževanja, preventive, krepitve človekovih pravic;

• regijski center za deinstitucionalizacijo, razvijanje skupnostnih oblik oskrbe glede na potrebe ljudi v lokalnem okolju, krepitev mednarodne mreže za deinstitucionalizacijo;

• DIFF SHOP, razvijanje kreativnosti v ljudeh z izkušnjo institucije, razvoju dela, umetniške ustvarjalnosti, možnost prodaje ali razstave izdelkov.

Vsi projekti prinašajo vrednost za podeželsko okolje, ljudi, za demokratične procese v družbi, za državljane Evrope, tudi gospodarstvo. Tukaj trčimo ob problem socialnega varstva, javnih služb, položaja ljudi z ovirami, uresničevanja pravic do enakovrednega in samostojnega življenja v skupnosti in udeležbe, participacije v družbi, dela in zaposlovanja, dostopnosti do storitev v skupnosti.

Ohranitev poslanstva

To so ključni razlogi, zakaj sektor socialnega varstva in SVZH potrebujeta Muzej norosti Trate. Ni težko tankega koščka zidu spraviti v stanje, kot je bilo, ko je vanj posegel takratni SVZH. Za ohranitev poslanstva socialnovarstvenega zavoda in socialnega varstva pa moramo preokviriti medčloveške, družbene in skupnostne odnose. Narediti moramo premik od onemogočanja k omogočanju, od zapiranja k odpiranju, od izključevanja k vključevanju, udeležbi, participaciji, od hierarhičnih enostranskih odločitev, ki posegajo v življenje ljudi brez udeležbe ljudi, k skupnim rešitvam, skupnim odločitvam, demokratičnemu sprejemanju skupnih odločitev, ki ljudem dajejo moč, upanje, smisel, zaupanje, partnerstvo, tovarištvo, solidarnost, dostojanstvo, človeško senzibilnost in empatičnost.

Skupaj moramo narediti premik od birokratskih nezmožnosti k osebnim rešitvam in skupnim zmožnostim.

≈

Simona Ratajc, univ. dipl. soc. del., zaposlena v RCDI, Muzej norosti Trate, z dolgoletnimi izkušnjami na področju socialnega varstva, duševnega zdravja v skupnosti, razvijanju metod dela v skupnostnih službah