Zapuščina Leona Štuklja: Nobena zapuščina, ki je v muzeju, ni izgubljena

S temi besedami je novico, da bo dediščina enega največjih Mariborčanov odšla v Novo mesto, v tamkajšnji Dolenjski muzej, Frančku Jauku sporočila hčerka Leona Štuklja, Lidija Pauko. Jaukov razmislek o tem sporočilu kakor tudi razmisleke Štukljeve hčerke objavljamo v sklopu tega dosjeja. Kakšna je torej zgodba o (ne)pričakovani odločitvi potomcev, da bo Novo mesto, rojstni kraj olimpionika, postalo varuh pomembne dediščine?
Vest Slovenske tiskovne agencije (STA), da bodo olimpionikovo zapuščino hranili na Dolenjskem, je v Mariboru šla skoraj neopazno mimo, čeprav je stara že več kot teden dni. Zdelo se je celo, kot da nikogar ni vsaj malo stisnilo pri srcu; Leon je bil ne nazadnje naš Mariborčan. Bil pa je tudi Novomeščan in dolenjska metropola je v spomin rojaku naredila bistveno več kot štajerska. Maribor je bil spet - Maribor. "V Novem mestu so ob zaključku razstave Leon 120, ki so jo v Dolenjskem muzeju pripravili ob lanski 120. obletnici rojstva olimpionika Leona Štuklja, podpisali donatorsko pogodbo o prenosu in hranjenju njegove zapuščine. Ta je tako iz Maribora, kjer je Štukelj preživel glavnino svojega življenja, prišla v njegovo rojstno Novo mesto ... Dolenjski muzej je s pogodbo postal lastnik in skrbnik skoraj 3300 fotografij, nekaj več kot 800 dokumentov in druge dokumentacije ter nekaj več kot 600 predmetov iz Štukljeve zapuščine," je bilo med drugim zapisano v novici.

"Dramatiziranje je odveč"

Krivično bi bilo sicer zapisati, da se Maribor svojemu Leonu v minulih letih ni oddolžil in poklonil na več načinov. A to se je praviloma zgodilo na pobudo posameznikov. Kakorkoli, po njem so imenovani osnovna šola, eden osrednjih trgov, univerzitetni športni center, univerzitetna sobana (univerza je nekaj časa gostila razstavo), Štukelj pa je v Mestnem parku dobil tudi doprsni kip in klopco, postal pa je tudi častni meščan ... Manjkala pa je pika na i - olimpionikov muzej. Tega bo kmalu dobilo Novo mesto. Puščice so bile tokrat usmerjene predvsem v štiri mestne institucije - oba osrednja muzeja, univerzo, predvsem pa mestno občino. Čeprav je, kot pravijo, po toči zvoniti prepozno, smo - glede na ugotovitve družine, da zanimanja v Mariboru za dediščino menda ni bilo - nanje vseeno naslovili več vprašanj. Od tega, ali so z družino poskušali navezati stik, so sami dali kakšne pobude, do tega, kako ocenjujejo selitev na Dolenjsko. Da pri njih nimajo gradiva, povezanega z Leonom Štukljem, in da je novejša zgodovina področje drugega muzeja v mestu, je pojasnila direktorica Pokrajinskega muzeja Maribor Mirjana Koren in dodala: "Zato tudi nismo bili vključeni v pogovore oziroma pogajanja o prevzemu njegove zapuščine."

Neuspešne pobude

"Univerza v Mariboru je bila z dediči ves čas v stiku, zato je bil tudi del dediščine olimpionika razstavljen v naših prostorih. O premestitvi celotne zapuščine v Dolenjski muzej v Novem mestu so se odločili dediči. Sedanji rektor Zdravko Kačič se je po prevzemu rektorske funkcije seznanil z dopisom Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki je želel ob 120. obletnici olimpionikovega rojstva pripraviti obsežno razstavo in za nedoločen čas prevzeti vse predmete, razstavljene na UM, kar je bilo predhodno dogovorjeno z dedinjo in po naših informacijah tudi že dolgo obstoječa želja družine. Ob tem je ob primopredaji poslov lahko zgolj izrazil željo, da bi se na UM hranile replike," pa so sporočili z mariborske univerze.

Le nasmeh je bolj grenak

Drugega kot čestitati vodstvu Dolenjskega muzeja in tamkajšnjemu županu za zavzetost in dejstvo, da bo neprecenljiva dediščina že kmalu na ogled, ne gre. Maribor poznamo in tudi ob donaciji bi še leta ostala v kartonskih škatlah ali kakšnem depoju, ker se vse začne in konča pri denarju. In seveda pri tem, da v mestu kronično primanjkuje pogumnih ljudi z vizijo in ustreznimi pooblastili. Kljub temu pa, kot je dejala direktorica MNOM, je najpomembneje, da je dediščina zdaj dokončno zavarovana. In če k temu dodamo še besede hčerke, ki je na vprašanje, kaj bi na načrte Novomeščanov rekel njen oče, odgovorila "Zagotovo bi bil presrečen!", potem se je zgodba končala nadvse dobro.
Le nasmeh je v Mariboru malo bolj grenak.