Zeleno zavajanje: Dokler bodo prestiž ploščice Versace, težko govorimo o trajnosti

Zeleno zavajanje ali v angleški različici greenwash je pojav, ki je rasel vzporedno z vse večjo ozaveščenostjo in zaskrbljenostjo ljudi zaradi degradacije okolja in podnebnih sprememb. Namera ravnati okolju prijazno je iskrena, a ne tudi enostavna. Obširna anketa, ki so jo izvedli na mariborski filozofski fakulteti o odnosu ljudi do podnebnih sprememb, je pokazala, da se jih večina zaveda podnebnih sprememb, ljudje tudi vedo, da je zanje odgovoren človek. A pri vprašanjih o tem, kaj so pripravljeni storiti za izboljšanje, so odgovori zelo pragmatični. Pripravljeni so se posluževati zelenih rešitev, a ne za ceno udobja, časa ali denarja.

Nemalokrat so potrošniki pri prebiranju zelenih trditev in oznak – zmedeni. "Pomenljivo je predvsem, da večina potrošnikov želi zmanjšati svoj okoljski odtis in pri tem išče zanesljive informacije za svoje ukrepanje. Na koncu pa je prav ta večina razočarana, ker se ne znajde v morju zelenih oznak in trditev. Zavedati se moramo, da je zeleno zavajanje glavna ovira za bolj trajnostno proizvodnjo in potrošnjo," so denimo prepričani pri Zvezi potrošnikov Slovenije. Krovna evropska potrošniška organizacija BEUC in mednarodna organizacija za potrošniška testiranja in raziskave ICRT so z nacionalnimi organizacijami izvedle raziskavo, v kateri so ugotovili, da skoraj polovica vprašanih (48 %) raje kupuje izdelke z okoljskim znakom kot izdelke brez njega, eden od treh anketirancev (34 %) pravi, da je v zadnjih dvanajstih mesecih vsaj enkrat opazil zeleno zavajanje. Le trije odstotki pravijo, da bi bili vedno sposobni razlikovati lažne zelene trditve. Medtem skoraj trije evropski anketiranci od štirih menijo, da podjetjem, ki zelo onesnažujejo okolje, sploh ne bi smeli dovoliti uporabe zelenih trditev.

Rastline so osnova

Kaj se skriva za zeleno kuliso, kaj prinaša zeleni prehod, kje so prednosti, slabosti, ovire, so zastavljeni cilji dovolj ambiciozni? O tem, kako naj se prilagodi gospodarstvo in kako učinkovita je pri tem država, je tekla debata tudi na Večerovi poslovni konferenci Povezani v prihodnost.

Najprej - prevečkrat pozabimo, zakaj se sploh lotevamo zelenega prehoda, uvajamo trajnostne načine in podobno, pravi dr. Tadej Smogavec, direktor razvoja pri podjetju Enertec: "Pariški sporazum, podnebna nevtralnost ... To so fraze, ob katerih se vprašamo, kaj v resnici pomenijo. Ker zelene so pravzaprav rastline. To je snov petega, šestega razreda osnovne šole, naravoslovje. Rastline so edine proizvajalec, vsi ostali smo potrošniki. Rastline proizvajajo kisik in hrano, vsi ostali to trošimo. Rastline potrebujejo za to, da proizvajajo kisik in hrano, dve ključni sestavini - ogljikov dioksid in vodo ter sončno svetlobo. Ogljikov dioksid je plin, ki je fundamentalno pomemben za naš obstoj, a težava je, ker je tega plina v ozračju preveč, in ker ga je preveč, ustvarja učinek tople grede. Vsi, ki imate doma rastlinjake ali tople grede, veste, da če nimate urejenega namakanja, potem tam rastline ne uspevajo. In to se nam dogaja na Zemlji. Rastline na svetu porabljajo 9 do 11 gigaton ogljikovega dioksida, človek ga pa proizvede od 36 do 37 gigaton. Ta razlika je sedaj zelo problematična in jo je treba znižati. Kdo so največji proizvajalci ogljikovega dioksida? V prvi vrsti promet, industrija in proizvodnja električne energije iz fosilnih goriv."

Ne le podnebne spremembe, težave so še drugje. Ocenjuje se, da obstaja približno milijon vrst, ki jim grozi izumrtje. Zaradi tega je občutljivo ravnovesje med vrstami, ki vzdržujejo življenje na Zemlji, v nevarnosti propada, poškodovani ekosistemi pa poslabšajo podnebno krizo, spodkopavajo našo oskrbo s hrano in ogrožajo naše preživetje. Polovica svetovnega BDP je po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma zmerno ali močno odvisna od narave.

"​Ko se bomo zavedeli, da je te izpuste treba znižati, se bomo zavedli tudi, zakaj so vsi ti ukrepi nastavljeni tako, kot danes so," meni Smogavec.

Kje so torej rešitve? In predvsem, kako k rešitvam (ne)prispeva zeleno zavajanje? "Naš osnovni posel so sončne elektrarne in te so lahko ena od rešitev, ampak tudi za sončne elektrarne bi lahko rekli, da so na neki način zavajanje, saj so izdelane iz fosilnih goriv. Obstajajo izračuni, koliko vagonov premoga je potrebnih za to, da se izdela ena sončna elektrarna na Kitajskem. Pri nas se zelo trudimo, da bi dali na trg komponente evropskih proizvajalcev, ki imajo bistveno nižji ogljični odtis pri proizvodnji te komponente, zato so te komponente dražje. In nismo še srečali stranke, ki bi rekla, jaz sem pripravljena plačati več zato, da bom puščala manjši ogljični odtis," je direkten Smogavec.

Današnji čas je prepreden z goljufijami, lažnimi novicami

Zeleno zavajanje ni škodljivo le z vidika potrošnika in okolja, lahko je, če je razkrinkano, škodljivo tudi za podjetja. Nedavno poročilo Greenpeacea prinaša analizo poročil za leto 2022 šestih globalnih podjetij, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, in šestih evropskih podjetij, ki se ukvarjajo z nafto in plinom, ter razkriva, da je v letu 2022 iz obnovljivih virov energije izviralo pičlih 0,3 odstotka njihove skupne proizvodnje energije. A vsa se oglašujejo kot zavezana zelenemu prehodu.

"Zeleno zavajanje je ena oblika fejkanja. Današnji čas je prepreden s sprenevedanjem, goljufijami, lažnimi novicami, je pač čas, v katerega sodi tudi greenwashing," je iskren Primož Tručl, direktor Moje elektrarne: "Ne čudi me, da je greenwashing tako aktualna tema, enako kot lažne novice, saj sodi v ta okvir. Običajen potrošnik zelo težko ugotovi, kdaj gre za greenwashing, kdaj pa neko podjetje dejansko oglašuje nekaj, kar je zeleno ali bolj trajnostno kot povprečje. Marketinški strokovnjaki so vložili ogromno truda v to, da je za običajnega potrošnika to nedoumljivo. Ljudje so se o tem nehali spraševati, ker so ugotovili, da je to sizifovo delo. Vsi pravijo, da so zeleni, in vsi lažejo, zato - kdo bi razmišljal, kdo v resnici laže in kdo ne. Zato mislim, da je edini odgovor za nas, ki ne fejkamo, tek na dolge proge. Morda bomo težje pridobili stranke, morda jih bomo prepričali manj, ker bo drugi sprva uspešnejši. To je podobno kot v medijih - resni mediji težje pridejo do bralcev kot tisti, ki lovijo stranke na razne senzacionalistične naslove. A stranka, ki jo pridobiš, ker nisi zavajal, je trajnejša, in več je vredna stranka, ki se vrača. Mislim, da drugega odgovora kot biti dosleden pri lastnih praksah in ne zavajati enostavno ni."

Potrošniki ne le da ne prepoznajo, kaj je v resnici zeleno, tudi niso pripravljeni plačati nekoliko več, pa pravi Primož Pinter, direktor Primius gradenj: "Nihče ni pripravljen plačati več za nižji ogljični odtis ali kaj podobnega. Tudi na področju trajnostne gradnje še nisem srečal kupca, ki bi bil pripravljen plačati več zaradi vsebovanih trajnostnih sestavin v stavbi. Stopnja ozaveščenosti potrošnikov je po moji presoji na zelo nizkem nivoju, in dokler bodo luksuz predstavljale vrednote, kot so keramika Versace ali bambusov parket, kar zame ne spada med trajnostne sestavine, so pa ljudje pripravljeni plačati zanje več, do takrat trajnostne sestavine na trgu ne bodo imele svojega prostora. To zavedanje se mora dvigniti, kako pa to doseči, ne vem natančno. Menim, da bo trajnostna gradnja postala aktualna okoli leta 2040, nič prej. Seveda, če bomo na tem začeli delati danes."

Smo pred prelomnim letom

ESG-koordinator Skupine GEN-I Luka Jazbec je prepričan, da v tovrstnih premikih Slovenija ne odstopa od povprečja: "Slovenija je tako geografsko kot tudi v tem primeru v sredini. Nikoli ni prijetno slišati, da smo povprečni, a smo v zdravem jedru Evrope, kar se tiče ozaveščenosti in ambicij, čeprav bi te lahko bile višje, vsaj kar se določenih zavez tiče. Naše ambicije se zvišujejo skladno z EU, smo pa tako v EU kot v Sloveniji pred prelomnim letom. Veliko stvari se spreminja na zakonodajni ravni, veliko stvari je, ki bi jih morali v Sloveniji že davno spremeniti, a se je zgodila kriza, ki je povzročila pavzo, pa tudi nov pogled na trajnostna vprašanja. Z energetsko krizo denimo vprašanje, kdo si lahko to privošči. Velikokrat se srečamo z vprašanjem, ali je nekaj, kar je dobro za okolje, res dovolj. Tak je uvoz panelov iz drugih držav, kjer veljajo drugačni standardi. Skupaj moramo priti do definicije, kaj je trajnostni razvoj, kar je širši pojem od tega, kaj je zeleno. Šele potem bomo vedeli, kaj je greenwashing. Ko primerjamo ogljične odtise sončnih elektrarn, je en vidik, koliko ogljikovega dioksida nastane pri proizvodnji elektrarne, koliko v celem življenjskem ciklu in koliko pri proizvodnji elektrike, kjer ni izpustov. Če pogledamo življenjski cikel, je pomembna magnituda. Nizkoogljične tehnologije, ki ob trenutku proizvodnje ustvarjajo brezogljično električno energijo, imajo 20 do 50 gramov CO2 na kilovatno uro, premog pa ima še vedno 1000 gramov CO2 na kilovatno uro. Ali je potem sploh bistveno, kako imenujemo prve? Brezogljične ali nizkoogljične, če je poanta v tem, da je dimenzija, magnituda med 0 in 1000 ali med 50 in 1000 še vedno zelo velika?"

Vlada ve, kaj, ne ve pa, kako

Vendarle je država tista, ki spodbuja zelene politike in programe, a mnenja so pri oceni njenega dela deljena.

Jazbec meni, da država spodbuja zeleni prehod: "Da oziroma bomo to vedeli čez nekaj let. Gre za tek na dolge proge, temelji, ki se postavljajo danes, bodo dali rezultate šele čez nekaj časa. Pomembno je, da se kompleksni projekti, kot so NEPN ali izgradnja NEK2, izvajajo premišljeno in postopoma. Enako velja za projekte, ki se uvajajo naslednje leto. Denimo novoomrežninski akt je zelo kompleksen in zahteva sodelovanje vseh deležnikov. Pomembno je vprašanje, kako bo to doseženo, in da vsi vključeni - od potrošnikov do končnih odjemalcev - absorbirajo, zakaj je to pomembno in kako se čim bolje opolnomočiti v svetu. Če hočeš hitro, greš sam, če greš skupaj, pa je pomembno, da nihče ne zaostaja. To je tudi ključno sporočilo trajnostnega prehoda - če gledamo le na luksuz zelenega, potem to ni za vse, zeleni prehod mora biti od vseh, to je naša dolžnost za boljši jutri."

Tručl po drugi strani meni, da bi lahko država postorila več oziroma bolje: "Imam občutek, da ta vlada ve, ne ve pa - kako. In to je velik problem. Velike doneče besede so seveda potrebne zaradi aktivacije ljudstva, da gremo, se postavimo skupaj, da nismo sami ... Ampak ni to dovolj, stvari se izvajajo na najnižjem nivoju - denimo izgradnja elektrarne. Tam se izrazi, ali bomo imeli solarizacijo ali ne, bomo postavili toliko gigavatov, kolikor načrtujemo, ali ne. Dokler le govorimo, da je to fajn, in sprejemamo zakone, ki se potem ne implementirajo, ko imamo napovedan novi tarifni sistem, pa ga, še preden ga uvedemo, že prestavljamo. Kup je stvari, ki kažejo na to, da vlada ne ve, kako. Poznam dogajanje na ministrstvu, ki je pristojno za to, vem, da se trudijo, a na poti je preveč ovir. In napačen signal je, če napoveš spremembo, potem pa odstopiš, ne da bi ti nekdo resno sploh to preprečeval. Seveda potem ni več aktivacijske energije. To se sedaj dogaja tej vladi; enostavno ni izkoristila aktivacijske energije, ki jo je imela. Prihajam iz realnega sektorja, gradimo elektrarne in srečujemo se s tisoč in enim problemom, ki izhajajo iz napačnih zakonov, ki so kontradiktorni, zbirokratiziranih postopkov ...

Kako bomo porabljali elektriko?

Posamezniki verjetno ne bomo mogli izvesti zelenega prehoda, ključno vlogo bo morala pri tem odigrati industrija. Smogavec: "Luksuz in zeleno ne gresta skupaj. Sem blazen zagovornik elektromobilnosti, sodeloval sem pri večjih evropskih projektih vzpostavitve elektromobilnosti, ampak vožnja z električnim avtomobilom ni uporabniško boljša izkušnja kot vožnja s klasičnim avtomobilom. Vedno imamo v podzavesti, kje in kako bomo prišli domov, to ne gre skupaj z luksuzom. Tudi sicer se nam bodo dogajale podobne stvari. Prehajamo v fazo, ko bomo morali paziti, kdaj porabljamo elektriko. Leta 2025 ali 2030 bomo morali zelo paziti, kdaj bomo porabljali elektriko, in porabljati jo bomo morali takrat, ko bo na razpolago. Podjetja so se že opremila s sončnimi elektrarnami, naslednja faza bo, kako sedaj porabiti elektriko takrat, ko jo sončne elektrarne proizvajajo. Kot vodja razvoja lahko povem, da se že več kot leto res intenzivno ukvarjamo s tem, kako z digitalizacijo, umetno inteligenco baterijske hranilnike in ostale naprave v podjetju, ki imajo možnost shranjevanja energije od hladilnic, kompresorjev, zalogovnikov tople vode, ki so vsi shranjevalniki energije, organizirati na način, da bodo porabljali energijo takrat, ko je na razpolago. Tukaj je elektromobilnost lahko rešitev - ko imamo viške energije, jih dajmo v avto."

Tručl vidi rešitev v hranilnikih energije: "Če pogledamo 100 let naprej, se bo vsa elektrika proizvajala na zalogo. Shranjevali jo bomo tako, da bomo proizvajali vodik in sintetične pline, morda s črpalnimi elektrarnami. To je paradigma, ki si je danes morda ne znamo predstavljati, ker še vedno proizvedemo malo energije z obnovljivimi viri."