(KOMENTAR) Že seksate ali še drožite?

Ni me bilo strah, dokler niso na televiziji spet začeli vrteti pesmi Slovenija, moja dežela. Potem mi je srce povsem padlo v hlače in bil sem tik pred tem, da pokličem fotra ter vprašam, če je s podstrešja spet prinesel gasmasko in svoje stare vojaške spodnjice iz časov Teritorialne obrambe, ki smo jim pri nas doma vselej hvaležno pravili "Janševe gate". Tudi kadar slednji ni bil na oblasti. Prijetno TO-jevsko vzdušje je nato nadgradila še podoba Jelka Kacina, ki se je na male ekrane vrnil skupaj z Esmeraldo. Marec 2020, ki bo v zgodovino najbrž šel kot eden najbolj brezveznih mesecev nasploh, zaključujemo globoko v devetdesetih. Ljudje si bodo kmalu spet začeli delati domače trajne, se striči na gobico in doma krojiti oblačila. Poželenje bo skopnelo, rodnost bo padla in prej ali slej bodo, da bi spodbudili državotvorna dejanja državljanov in državljank, ob večerih spet začeli vrteti Rdeče klasje in Vdovstvo Karoline Žašler. No, ali pa zgolj slednjega. V retro vzdušju čakam, da mi v debelem pletenem puloverju program spet napove Metka Centrih Vogelnik in da se med nas vrne tista, ki se je samoizolirala prva. Deja Mušič.
Družabna omrežja, poslednje kar je ostalo od novega tisočletja, so te dni težko prebavljiva. Eni panični, drugi obešenjaško duhoviti. Roko na srce, večina štosov o koronavirusu že davno ni več smešnih, sploh ko jih prebereš že stotič. Tudi danes bo na tisoče ljudi spet delilo tisti status o tem, kako se bomo zredili, in sliko, na kateri ima tip namesto zaščitne maske na obrazu ženske tangice. Še nikoli nismo bili bolj razposajeni in tesnobni hkrati. Prepovedi in omejitve se vrstijo in vse bolj se zdi, kot da smo pristali v nekakšni bizarni različici Big brotherja, v katerem so seks zamenjale droži. Kruh zdaj lahko končno pečejo tudi tisti, ki jim je koronakriza pomagala premagati fiktivno alergijo na gluten in laktozo, ki jih je pestila zadnja leta. Vse se vrti okoli hrane. Ker je jesti ena zadnjih reči, ki jih človek še sme početi. Hrana je zaposlitev in odmik. Ko stopiš v kuhinjo, se vsaj nekaj minut stvari odvijajo po tvoje.
V samoizolaciji težko zbežiš pred komerkoli. Tudi pred sabo. Kar malce neprijetno je spoznanje, da tisti kup knjig, ki si ga hranil "za enkrat ko bo čas", kljub karanteni ostaja nedotaknjen. In da pri vsem tem prostem času še kar ne telovadiš. Ker epidemija smrtonosnega virusa pač ni dovolj dober razlog, da bi spreminjal stare, preverjeno nedelujoče vedenjske vzorce. In tako sedimo, dneve in noči, vsak na svojem kavču. In čakamo, da mine. K sreči so nas družbena omrežja skozi leta odtujila dovolj, da se nam ni treba ves čas pogovarjati. Nismo narejeni, da bi bili neprestano skupaj. A zares zoprno obdobje šele prihaja. Zdaj ko smo že siti vsega. Hrane, drug drugega, telefonov, poročil, prepovedi, pohištva, pornografije, vonja po razkužilu, televizijskega programa, sestavljenega iz javljanj po Skypu in dramatičnih številk, ki rastejo povsod, le na lastnem bančnem računu ne. Novice le še stopnjujejo občutek zanke okoli vratu. Tako je zadnjič bilo slišati, da bo na svetu morda zmanjkalo kondomov. Samokontrola naroda bo tako vnovič na preizkušnji.
Ljudje, ki so cele dneve spali, jedli in popivali na kavču, so še februarja bili leni smrdljivci, danes so vzorni državljani in navdihujoči junaki. Težko je biti pameten. Kaj početi v naslednjih tednih samoizolacije, da bi ohranili prisebnost in vsaj nekaj optimističnega duha, je težko reči. Najbrž to, kar smo do zdaj. Čas za digitalni detoks zdaj ni. Preveč časa je na voljo. Morda pa odkrijete kak nov hobi ali talent. Morda pa le sedite in se prepuščajte redki priložnosti, ko nihče od vas ničesar zares ne pričakuje, le to, da boste ostali doma. Obstaja kaj hujšega. Tisti v Siriji bi se najbrž strinjali. Odgovorno obnašanje je naša dolžnost. Nikogar nočete imeti na vesti. A poskusite med reševanjem sveta ohraniti vsaj nekaj zdrave kritične misli in distance. Razmišljajte. Veliko razmišljajte. Recimo o tem, kako krhki smo vsi skupaj. Da nič ni samoumevno in večno. In da vaša svobodna volja morda obstaja le tako dolgo, dokler vam jo dovolijo. Razmišljajte o tem, medtem ko vam vzhaja testo za kruh.