Nenavadni nakit: Ko daš apaurin v uho

Dvanajst ljudi z izkušnjo institucije iz Maribora in iz radgonske bivalne enote Varstveno-delovnega centra (VDC) Murska Sobota je v Muzeju norosti izdelovalo izdelke iz gline. "Pri Andragoškem centru so dobili podporo za krožke, eden je izdelovanje uporabne posode iz gline, drugi je izdelava spominkov," pove akademska slikarka Saša Bezjak, strokovna mentorica krožka. Eni gibalno ovirani, drugi ne govorijo, še drugi so razlogi, da nikoli nikamor ne gredo. Tudi ta je med njimi, kako jih pripeljati. Tako so večinoma doma, zato je dragoceno, da gredo nekam, da se družijo, da delajo nekaj lepega. In so ustvarjali in bili sokreatorji. "Uresničili smo tudi dve leti staro idejo iz študijskega krožka Živimo s kulturno dediščino Cmureka, ki seveda ni naključje, ampak posledica zgodovine gradu, v katerem je do leta 2004 delovala enota Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec - Trate. Naredili smo spominek v obliki tabletke."

Čisto poseben okrasek

​Unikatni izdelek so razvijali postopoma skozi več študijskih krožkov in ga letos pripeljali do prvega cilja. "Akademska kiparka Sanja Ajdišek je odtisnila in pripravila dvodelni kalup za ulivanje, ulila je tekoči porcelan, žgan na 1000 stopinj v peči za keramiko, tabletke je bilo treba še zbrusiti, gre torej za filigransko delo. Oblikovalka Nataša Grandovec je pritrdila še srebrni del, tako da so tabletke postale uhani." Mladi fotograf Jakob Vogrinec je naredil foto tabletni portret modela, tako da je vključeno še fotografsko ustvarjanje.

Tabletke naj bi postale ekskluziven izdelek Muzeja norosti, poleg tega, da so čisto poseben okrasek, so tudi simbolni predmet ter spomin in opomin na zavode, v katerih so bili in so še vedno ljudje z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ter tisti, ki so v življenju doživeli kopico težkih okoliščin. Tudi tako bodo opozarjali na nujno dezinstitucionalizacijo - ta bi v koronačasu preprečila še raznos virusa v velikih domovih -, da je treba za pomoči potrebne ljudi organizirati stanovanjske skupnosti, ki morajo imeti vsebino. Življenje v varnem prostoru in z bližnjimi ljudmi, prijatelji in znanci, običajno življenje v običajnem okolju so temeljne človekove pravice, ki jih veliki zavodi ne morejo zagotoviti.

Radi bi izdelali še pirsing

"Skupno bi nam moralo biti združevanje in ne izključevanje, možnosti, izbira in ne prisila," povzame Saša Bezjak. Namesto da jim tisti, ki živijo z njimi, dopovedujejo, da ne zmorejo, jim je treba dati priložnosti. Dezinstitucionalizacijo razumejo kot oživitev skupnosti in skupnega dela, da se presegajo omejitve med uporabniki, strokovnjaki, aktivisti, uradniki, pa tudi med različno mislečimi, ki upoštevajo razlike in so pripravljeni poprijeti za tisto, kar je za skupno pomembno. Pri tem opozarjajo, da ni dovolj, da se ljudje vrnejo iz ustanov, ampak da skupnost postane boljši življenjski prostor.

Tabletke s sporočilom bodo decembra prodajali na dogodkih Nori december v gradu na Tratah. "Nadaljevali bomo s krožkom. Radi bi izdelali še pirsing," reče umetnica in mentorica, ki se zdi kot nalašč za projekte, v katerih deluje v Muzeju norosti. Tudi sama riše tisto, kar živi, risbe nastajajo v nezavednem polju, gledalec je soočen z zgodbo, asociacijami. Ukvarja se z risanjem šablonske risbe, ki jo učitelji pri otrocih prepovedujejo. "Prepričana sem, da izumljanje svojih šablon ni prepovedano, temveč govori o prepoznavnosti po stilu. Če se Cristiano Ronaldo na igrišču terapira, se tudi jaz s svojimi risbami."