Zvezdana Bercko
Prvi maj kot praznik dela že 130 let praznujemo v spomin na krvave proteste leta 1886 v Chicagu, ko so delavci protestirali za osemurni delovnik in ostale delavske pravice. Danes pa ta praznik mednarodnega delavskega gibanja vse bolj opozarja predvsem na kratenje teh težko pridobljenih pravic.
Ameriški delavci so boj proti neznosnim delovnim razmeram, izkoriščanju in brezpravju delavcev in za osemurni delovnik začeli že po državljanski vojni. Po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje leta 1872, je tudi ameriška Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med drugim uzakonjen osemurni delovnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis stopil v veljavo s 1. majem leta 1886, so se na ta dan v Chicagu organizirale in zbrale trume delavcev in pričele s splošno stavko. 4. maja so se delavci zbrali na mestnem trgu Haymarket, kjer je pred policijsko četo eksplodirala bomba in ubila osem policistov. Na to je policija odgovorila s streljanjem, mrtvih je obležalo enajst ljudi, več deset je bilo ranjenih.
Praznik, ki opozarja na kratenje delavskih pravic
Med mitom in resničnostjo
Prvi maj praznujejo ljudje po svetu že od leta 1890, potem ko je kongres 2. internacionale v Parizu leto prej priporočil ta dan za delavski praznik.
V ZDA 1. maj velja kot dan prava, ki izkazuje pomen pravnega sistema za družbo in njeno ureditev. Delavski dan pa praznujejo v prvem ponedeljku septembra.
V Nemčiji so 1. maj uzakonili nacisti v začetku svojega vladanja. Imenovali so ga za dan dela, ob tem pa prepovedali kakršnakoli socialistično usmerjena zborovanja delavcev v tem dnevu.
Tudi Rimskokatoliška cerkev je poskušala adoptirati ta praznik v svoj praznični koledar. Po letu 1955 so tako pričeli ta dan razglašati za dan svetega Jožefa Delavca, ki sicer goduje 19. marca.
Prej s puško, zdaj s stroji
Najbolj množično praznovanje na Slovenskem naj bi bilo 1. maja 1946 v Ljubljani. V povorki, ki je trajala kar štiri ure, je sodelovalo 30 tisoč ljudi, 70 tisoč pa jo je spremljalo. Mesto je bilo v zastavah, cvetju in zelenju, pročelja hiš so bila ovešena z napisi in slikami voditeljev, povsod so odmevali glasovi iz zvočnikov in radijskih aparatov, ki so jih Ljubljančani postavili na okna, je pisal Slovenski poročevalec.
Kres, mlaj in budnica
Obsežna praznovanja 1. maja so se nadaljevala še nekaj časa, organizirane so bile celo vojaške parade, potem pa se je začel obseg prvomajskih proslav zmanjševati. Tudi v samostojni Sloveniji pa 1. maj kljub nekaterim drugačnim pobudam še vedno ostaja dvodnevni praznik. Še vedno ga tudi spremljajo (seveda v "normalnih" časih, letos pač ne) kresovanja in postavljanje mlajev na predvečer praznika ter budnice pihalne godbe na prvomajsko jutro.
Rdeč nagelj kot simbol
Prvega maja si ne znamo predstavljati brez rdečega nageljna, ki simbolizira delavski razred in revolucijo. Nagelj človeštvo goji že več kot 2000 let, izvirno izhaja z območja Mediterana. V različnih kulturah ima zelo različne pomene. V najširšem pomenu simbolizira prijateljstvo, rdeč nagelj pa je izraz ljubezni.
V ZDA se je uveljavil kot roža ob materinskem dnevu, ki ga praznujejo drugo nedeljo v maju. Kdor ima še živo mamo, na ta dan nosi rdeč nagelj, tisti, čigar mati je že umrla, pa belega. V ZDA je nagelj pogost tudi kot roža ob porokah.
V Franciji danes nagelj uporabljajo predvsem ob pogrebih, nekoč je bil to cvet kraljevske hiše Bourbonov, torej plemstva.
Na Portugalskem so imeli leta 1974 celo revolucijo nageljnov, tako so jo poimenovali, ker ob uporu proti diktaturi 25. aprila ni počil niti en strel in so ljudje vojakom v cevi pušk in gumbnice zatikali rdeče nageljne.
Orientalska začimba, ki ji pravimo nageljnove žbice, nima nobene zveze s cvetlico, ki ji pravimo nagelj. Nageljnove žbice ali klinčki so posušeni cvetni popki zimzelenega drevesa klinčevca.
