Raziskovalci so zdaj namreč ugotovili, da je mogoče te kemikalije zaznati denimo v zraku, ki skozi prezračevalne cevi uhaja iz kino dvorane, kjer ni dovoljeno kaditi. "V okviru svoje študije smo dokazali, da so ljudje ključni prenašalci škodljivih kemikalij v tobačnem dimu," je povedal Drew Gentner, izredni profesor kemičnega in okoljskega inženiringa pri Univerzi Yale v New Havnu v ameriški zvezni državi Connecticut. "Prepričanje, da je nekdo povsem zaščiten pred morebitnimi škodljivimi učinki cigaretnega dima, ker ni neposredno izpostavljen pasivnemu kajenju, torej ne drži. Kadilci ali tisti ljudje, ki so izpostavljeni tobačnemu dimu, lahko ostanejo vir teh kemikalij, ko vstopijo v nekadilske prostore. To utegne biti še posebej pomembno, če se v teh prostorih zadržujejo tudi majhnih otroci ali ranljive skupine ljudi," še poudarja Gentner. Raziskovalci so cigaretni dim, ki se oprime sten, pohištva in drugih površin ter ostane tam še dolgo časa potem, ko kadilec odide, označili za kajenje iz tretje roke. Gentner in njegovi kolegi so v prezračevalne cevi nekega kina, v katerem je prepovedano kaditi, namestili zelo občutljive senzorje, da bi videli, ali bodo zaznali kemikalije iz tobačnega dima, zažrte v oblačilih obiskovalcev. Senzorji so poslali podatke masnim spektrografom, ki so analizirali kemično sestavo odhodnega zraka. Znanstveniki so se osredotočili na odhodni zrak med predvajanjem filmov z oznako R, ker so domnevali, da bodo tedaj v občinstvu sami odrasli in bo med njimi veliko kadilcev ali ljudi, ki so bili v družbi kadilcev. "Čeprav je bilo občinstvo med predvajanjem filmov z oznako R razmeroma majhno v primerjavi s tistim med predvajanjem filmov z oznako G, smo opazili veliko jasnih pokazateljev oddajanja tobačnega dima," je pojasnil Gentner. "Po prihodu obiskovalcev v dvorano se je njihova raven močno povečala, ko so dvorano zapustili, pa se je velikokrat postopoma znižala, vendar nikoli ni povsem izginila."
Med predvajanjem filmov z oznako G je bila onesnaženost po Gentnerjevih besedah zelo majhna. Raziskovalci so v zraku, ki skozi prezračevalne cevi prihaja iz kino dvoran, v katerih so predvajali filme za odrasle, odkrili celo vrsto s tobakom povezanih hlapnih spojin. Odvisno od tega, prisotnost katere spojine so merili, so bile njihove količine v odhodnem zraku med predvajanjem omenjenih filmov enakovredne približno enournemu pasivnemu kajenju oziroma vdihovanju dima ene do desetih cigaret. Med njimi je bilo ob nikotinu tudi več nevarnih onesnaževalcev zraka, vključno z benzenom in formaldehidom. "Te ugotovitve, skupaj s preteklimi meritvami prisotnosti nikotina na površinah v nekadilskih prostorih, nakazujejo, da se to pogosto dogaja okoli nas," opozarja Gentner. Toda raziskovalci ne vedo, koliko teh kemikalij, ki so posledica kajenja iz tretje roke, pristane v organizmih obiskovalcev kina. Da bi to ugotovili, bodo morali opraviti še več raziskav. Strokovnjaki tudi nimajo dovolj podatkov, da bi lahko nekatere kemikalije pripisali drugim virom. Tako ne morejo zagotovo reči, ali nekatere snovi, kot je denimo nikotin, izvirajo iz pare e-cigaret. Študija po besedah Stevena Stellmana, profesorja klinične epidemiologije na fakulteti za javno zdravje pri Univerzi Columbia v New Yorku, odpira vrata za nadaljnje raziskave učinkov kajenja iz tretje roke. V okviru teh raziskav bi lahko znanstveniki preučili zdravstvena tveganja, povezana s to vrsto izpostavljenosti kemikalijam iz cigaretnega dima. "Z vidika javnega zdravja v okviru te študije ni bil preučen denimo dejanski potencial toksikološke izpostavljenosti posameznikov. Hkrati bi bilo dobro izmeriti prisotnost teh kemikalij v organizmih ljudi," še dodaja Stellman.