Maja Furman
Željko Ćurić bo 16. novembra gost Maratona pozitivne psihologije v Mariboru. Pogovarjali smo se o tem, kaj je socialno – emocionalna inteligenca in kako pomembna je za kakovost življenja, kaj je sreča, kaj prinašata tišina in slaba komunikacija z otrokom in še veliko navdihujočih vsebin sva nanizala.
Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
{soundcloud}https://soundcloud.com/vecerpodkast/podkast-vecer-v-zivo-dr-zeljko-curic{/soundcloud}
Dobrodošli, dr. Čurič. Kako ste?
"Hvala. Na meji fantastičnega. Dopust še drži."
Pa bo držal celo leto?
"Ne, po raziskavah učinek dopusta popusti po štirih tednih."
Ko sva ravno prid dopustu; kako skrbite za svojo regeneracijo, za počitek?
"Prva regeneracija je, ko pridem zvečer domov. S soprogo Emilijo se prijetno druživa, se pogovarjava, poslušava glasbo ali se druživa s prijatelji, ki pridejo na obisk, greva na koncert itd. Ta regeneracija je zame ključna, mislim, da brez nje ne bi mogel funkcionirati. Lahko rečem, da imava z Emilijo zelo lepo življenje."
To, kar ste ravnokar povedali, je zelo lepo in navdihujoče. Navdihovali nas boste tudi 16. novembra, ko boste gost Maratona pozitivne psihologije. Na dogodku gostujete že četrtič, a prvič v Mariboru. Tema vašega predavanja bo socialno – emocionalna inteligenca. Kaj je to?
"Ta pojem najprej razčleniva na socialno in emocionalno inteligentnost. Čeprav socialna je »otrok« emocionalne inteligentnosti. Lahko rečem, da je emocionalna inteligentnost zadnjih petnajst let kar nekakšen paradni konj. Čustva, ki so bila naši generaciji prepovedana, se vračajo na »oder«. Starši, pedagogi in vsi, ki se ukvarjajo z otroki in ljudmi sploh, ugotavljajo, da so čustva zelo pomembna. Čustva so, vprašanje je, kaj počet z njimi, ko se pojavijo. Moji generaciji je bilo zelo jasno, da so bila določena čustva prepovedana, zlasti za moške. Ženske so imele to srečo, da jim čustev zadnjih dvesto, dvesto petdeset let, niso prepovedovali, zato ženske na testiranjih emocionalne inteligence kažejo bistveno boljše rezultate kot moški. Če pomislimo na pravljice, Maja, se spomnite katere, v kateri bi moški jokali?"
Ne …
"Ja, težko bi jo našli. Četudi jo najdemo, takoj rečemo: Ne joči, Peter! Takoj naletimo na prepoved na čustva, na strah, na žalost, na zaskrbljenost, na tremo, skratka na marsikaj, kar pri otroku lahko povzroči jok. S tako prepovedjo napraviš prepoved na ontološko pravico. Moji generaciji so uspešno prepovedali, skupaj s Hollywoodom in raznimi Schwarzeneggerji, Bruce Leeji in Chuck Norissi, pravico do čustev. To je t. i. x generacija, ali pozni baby boom, in mi smo, lahko rečem, nekakšni emocionalni invalidi. To smo moški, ki ne čutimo ne strahu ne žalosti, posledično se ne znamo kakovostno bati, ne znamo se boriti z anksioznostjo, ne znamo se soočiti z zaskrbljenostjo, težave imamo s tremo itd. Večina mojih sovrstnikov ima težave s somatiko, te se selijo na psiho-somatske bolezni, ljudje dobijo čire na želodcih, avto imune bolezni, zvišan krvni tlak in pogosto se s psiho ukvarjajo kolegi internisti, gastroenterologi, kardiologi itd., ker medicina še vedno ni ugotovila kavzalne logike – kaj je vzrok in kaj posledica. Zelo smo ponosni, da so čustva nazaj, lahko bi rekli, da so spet v modi, zopet se raziskujejo, vendar se bistvenih premikov ne opazi. Prvi korak, da se nekaj dogaja, je lingvistika. Če uporabimo ameriško frazo: It was copmletely pahtetic. Čeprav se Američani ne zavedajo, da beseda pathetic izhaja iz besede pathos, ki pomeni čustva. Dobeseden prevod besede pathetic pomeni, da je bilo čustveno. Američani ga razumejo kot bedno. To pomeni, da še vedno naletimo na prepovedi: ne se jezit, ne bit žalostna! Pridejo prepovedi na ontološka čustva, ki jih ljudje krvavo rabimo, da jih predelamo, da jim pridemo do dna, da predelamo dogodek, da ga razumemo, da na podlagi predelanega odraščamo dalje itd. Se premika na tem področju, že naše generacije imamo pri vzgoji svojih otrok drugačen odnos do čustev. Po pravici povedano, mi je že kot otroku šla na živce ta prepoved čustev."
