(POGOVOR) Filip Gartner: Za Tino in Ilko druge rešitve ni bilo. Tu bi bilo treba potegniti črto. Pika"

Filip Gartner, nekdanji trener zlatih generacij smučarjev in smučark Slovenije, Avstrije in Norveške, je naš tokratni sogovornik ob temah sedanjosti in prihodnosti slovenske smučarije. Uvodoma je razblinil naša domnevno neuresničena pričakovanja glede medalje na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju: "Kolajne realno ni bilo mogoče pričakovati. To je bilo samo upanje, in če bi jo dobili, bi to bilo naključje. Če še upoštevamo naš vložek v smučanje, potem kolajne nismo smeli pričakovati niti po naključju. Izjema bi lahko bil le Žan Kranjec in potencialno Štefan Hadalin, ki sta oba še sistemska smučarja. Kranjca je tokrat oviralo slabo zdravje."

Hadalinu je uspel najboljši slalomski nastop v sezoni, a je tudi to zadostovalo le za sedmo mesto. Tokrat je bil še od dobitnikov medalj kar oddaljen. Stopničke na takih tekmovanjih edino štejejo.

"Tudi njegovo sedmo mesto mu je prineslo točke na FIS-listi, torej ima dobiček. Da na svetovnem prvenstvu štejejo le medalje, je novinarska fraza. Strokovnjaki to gledamo drugače."

Z njegovo številko 22 tudi ni bilo mogoče pričakovati kar odličja. Je pa sedmo mesto lahko vmesni korak, ki ga je očitno treba narediti.

"Okoliščine na svetovnem prvenstvu so običajno takšne, da je tudi s takimi številkami mogoče veliko pričakovati. Vzrok za to je večji izpad, ker na takem tekmovanju gredo smučarji zmeraj bolj na nož. Hkrati je bil teren zahteven, enakomerno strm, da je povzročil več izpadov. Na takem smučišču morajo postavljavci prog vratca natlačiti. Dodatno je moral biti slalom zavit, ker je proga ozka in je bilo treba misliti na varnost. Hkrati je k izpadu prispevala preparacija snega. V prednosti so bili tisti, ki so se manj gibali, a so to počeli hitro. Če tega ne treniraš, nisi zraven. Nemogoče. Tudi zato je bilo veliko izpadov in zaostanki so se hitro nabrali. Na tistem slalomišču doslej ni bilo tekem, Italijani so ga očitno skrivali. Smučarji v tehničnih disciplinah danes trenirajo po sistemu drila, takih terenov pa ni več v izobilju."

Omenili ste uspehe sistemskih smučarjev - Kranjca in Hadalina. Mislite verjetno na to, da sta proizvod dela po selekcijah in zatem v reprezentanci.

"Ta dva nista delovala v privatnih ekipah, ampak sta rezultat selekcije po piramidnem sistemu. Na žalost sta po kvaliteti kmalu ostala sama in zato je videti, kot da sta privatnika. Šla sta skozi vse faze razvoja po tem sistemu - od mladincev, prek evropskega in svetovnega pokala do svetovnega prvenstva in olimpijskih iger. Zmeraj sta bila v ekipi, ki jo organizira Smučarska zveza Slovenije. Tak sistem imajo tudi Avstrijci, Italijani. Tam je privatnik lahko le kak posameznik, in to kasneje, v zrelejšem obdobju. Do vrhunskosti so privatne ekipe doslej načeloma prišle s tekmovalci le, ko je bila ekipa družinska ali partnerska. Girardelli, Kostelići, Tomba, Compagnonijeva ..."

Pri nas pa Tina Maze.

"Zame je bil to partnerski odnos. To je moja filozofija: za vrhunski rezultat že na treningih potrebujete nad 65 odstotkov napadalnih voženj. Vozakanje na treningih ne prinese rezultata. Če kdo misli, da bo napadel samo na pomembni tekmi, sicer pa bo komodno treniral, je v zmoti. Na startu si sicer lahko reče, da bo napadel, da bo tekmoval, a mu bo uspelo le nekaj prvih zavojev, morda pride do polovice proge. Potem se bo pojavila napaka. Posebno na pomembnih tekmah, na svetovnem pokalu, še bolj na svetovnih prvenstvih in najbolj na olimpijskih igrah - tekmovalec vozi iz podzavesti. Iz čipa vleče tisto znanje, ki ga je največ treniral. Ne more pa se kar prisiliti, da bo napadal in peljal po progi kot najboljši."

Se takrat vključi avtomatika?

"Da, tekmovalci reakcije vlečejo iz podzavesti. Na lahek način na velikih tekmovanjih ni mogoče doseči vrhunskega rezultata. Uspeh je mogoč samo na ta način in nič drugače. Če gre za sistemsko ekipo, je dobro, da je v njej več tekmovalcev, ki med seboj konkurirajo. Tako je mogoče na vsakem treningu ohraniti tekmovalno-napadalni pristop tekmovalcev. Ko gre za družinsko-partnerski način treniranja, mora biti partner oziroma vodja ekipe sposoben, da motivira privatnika. Tako potem tudi na treningih vozi na napadalen način."

Kako je to mogoče uresničiti v razmerju, ko je trener hkrati tudi partner smučarki?

"Massi in Mazejeva sta se recimo kdaj tudi pošteno sprla. Ivica Kostelić očetu nikoli ni zmogel reči ne. Janica enako, vsaj dokler je tekmovala. Potem ga je imela poln kufer in je zgodaj nehala tekmovati. Girardelli? Oče je delal blazne pedagoške napake, a sinu nikoli ni rekel, da je slab, da ne bo šlo. Zato je bil tako uspešen. Ko sem se po smrti brata leta 1994 vrnil na Norveško, je Aamodt začel s privatno ekipo, z očetom. Maja sem mu rekel, da me to ne moti. Oktobra je že prišel do mene in mi je povedal, da je takšno treniranje en sam dolgčas. Prosil je, ali se nam lahko priključi. Tako je bila ta zadeva končana."

Kak fenomen je torej povezan s slovensko žensko ekipo, da večina deklet ne želi v reprezentanco?

"Če je sistemska ekipa kvalitetna in ima odličnega trenerja, nobenemu od staršev ne bo prišlo na misel, da bi svojega otroka poslal v privatno ekipo, ki jo bo povrhu še vodil zelenec. V smučarski zvezi naj ugotovijo, kakšno reprezentanco imajo, sam jim tega ne znam povedati. Morajo pa narediti red. Smučarska zveza je nadgradnja klubskega dela. Ko klub ustvari državnega prvaka pri mladincih, se njihovo delo konča. Oni tekmovalcev ne morejo pošiljati niti na evropski pokal, to lahko naredi le smučarska zveza, ki pa mora imeti zanimivo organizacijo za vse talente iz klubov. Če ugotovijo, da na zvezi te organizacije ni, jim ne preostane drugega, kot da organizirajo privatno ekipo. Pri Tini in pri Ilki je bila ustanovitev lastne ekipe nujno zlo. Ko je bila Ilka v razvoju, se za hitre discipline pri dekletih ni zanimal nihče, lahko je samo šla na svoje."

Sedaj smo pa tako daleč, da imamo samo še samostojne ekipe, na katere zveza nima nobenega vpliva. Občasno "dobijo" samo kak rezultat. Denarja tako hitro zmanjka, najprej za mlajše rodove.

"Sami so si krivi, ker so to dopustili. Drugega odgovora nimam. Oče Girardelli je, ko je bil Marc star 14 let in je postal eden boljših avstrijskih pionirjev, rekel, da za sina zahteva prioriteto. Na zvezi so mu odgovorili, da imajo svoj sistem dela. Če želi, je lahko njegov sestavni del, sicer lahko tudi gresta. In sta šla v Luksemburg. Avstrijci so vztrajali pri sistemu, v katerem morajo mladi tekmovalci voziti vse štiri discipline. Tako dobijo širok spekter znanja. To je bilo opazno tudi na tem svetovnem prvenstvu. Slalomist Schwarz je zmagal v kombinaciji, ker je kot mladinec vozil vse discipline in je bil sedaj hiter tudi v superveleslalomu. Privatni programi pa drilajo samo eno disciplino, v kateri se uveljavijo. Šele zatem dodajo še drugo disciplino. To ni prava pot."

Kaj se je mogoče iz teh zgodb naučiti? Kako naj deluje smučarska zveza, da se bomo v prihodnosti še veselili uspehov?

"Smučarska zveza je podaljšek mednarodne smučarske zveze, pod njo pa so slovenski klubi. Tam bodo motivirani, če bodo vedeli, da lahko svoje talente zaupajo zvezi in reprezentancam, ker tam z njimi dobro delajo. Ko zaupanja ni, sledi anarhija, kot je sedaj. V našem sistemu klubi vse bolj izgubljajo moč. Najprej zaradi zelenih zim, sedaj tudi zaradi covida. In na koncu ne vidijo niti uspešnega prehoda mladih v reprezentanco, ker je smučarska zveza preslabo organizirana v sistemsko piramido. Tako situacijo rešujejo privatniki s svojimi klubi, kar je narobe. Otroci se radi družijo, in če je dobra ekipa, gredo radi na trening. Vem, kaj to pomeni, saj sem celo življenje živel v tem. Če otroku nekega dne rečete, da bo poslej v svoji ekipi, da se ne bo družil z vrstniki, ker so slabši od njega, ker to nima smisla, je to narobe. Otroci se morajo družiti, trenerji morajo z njimi živeti, to mora biti doživetje. Na silo ne gre, vsaj do 16. leta ne. In tudi potem še veliko šteje druženje. To vidimo sedaj, ko živimo s covidom, ko smo zaprti doma. V privatnih ekipah druženja ni. Smučarska zveza mora vztrajati pri sistemski piramidi. Kot izjemo lahko dovolijo privatno ekipo, ko ni druge poti. Tako sta bili doslej z ustanovitvijo samostojnih ekip nujno zlo Tina Maze in Ilka Štuhec. Zanju druge rešitve ni bilo. Tu bi bilo treba potegniti črto. Pika."

Nekaj reprezentanc vendarle deluje, moška v hitrih disciplinah na primer. A tam se soočajo z ekstremi, kot je Martin Čater, ki na prvi tekmi zmaga in že sledi tak padec, da na najbolj pomembni tekmi sezone niti ne nastopi.

"Za vrhunski rezultat so potrebni vrhunski treningi. Na treningih je treba doseči napadalnost. Trener mora narediti izjemno dober program. Nisem bil z ekipo za hitre discipline, ampak slutim, da so tam več kot pet let prelahko trenirali. Na prelahkih terenih, na prelahkih progah. In vprašanje je, ali so tudi tam trenirali tekmovalno-napadalno. Spremljam jih na startu Bormia, Kitzbühela ... Ko so ledene proge, jih je strah nastopiti. Vrhunski tekmovalec s pravilnimi treningi do te situacije ne pride, saj se je s tem soočal na treningih. Ali niso imeli pravih razmer ali jih trenerju ni uspelo motivirati. Ne bom rekel prisiliti, ker je šport prostovoljna stvar, tam ne moreš nikogar siliti. Trenerji morajo imeti to nenehno v zavesti. Lahko pa jim rečemo: Če ti ne paše, lahko greš. To je nekaj drugega. Tudi v Kranjski Gori, ko je bilo ledeno, je bilo dekleta na startu strah. No, tu smo pri naslednji temi, namreč da organizatorji ne znajo več pripraviti prog in so te preveč ledene."

Ob tem ne gre spregledati tudi razvoja smučarske opreme, ki vpliva na tekmovalne razmere. Nekatere postavitve na svetovnem prvenstvu je bilo izjemno težko prevoziti.

"Razvoj je šel zelo hitro naprej, proge za tekmovanja pa so ostale enake. Temu se ni uspelo prilagoditi niti postavljavcem, ki včasih prav tekmujejo, da bi najboljšim v posameznih disciplinah onemogočili, da bi zmagali. Postavitve so bile že takšne, da je zmagal tisti, ki je znal bolje zavirati, medtem ko je smisel našega tekmovanja, da zmaga najhitrejši. To se ne bi smelo dogajati. Rešitev je preprosta, po sezoni mora mednarodna smučarska zveza sklicati sestanek odgovornih in narediti revizijo alpskega smučanja. Lahko razširijo proge, dorečejo načine preparacije prog in postavljavcem prog določijo smernice."

Sistem, ki ste ga v svojih trenerskih časih izvajali vi, je prinesel veliko boljše rezultate, kot jih beležimo sedaj. Tako se sam po sebi postavlja zaključek, da je bil vaš sistem boljši. Ga je mogoče obnoviti?

"Bil je uspešnejši in bil je bolj človeški. Vsi tekmovalci, ki sem jih treniral, so danes v svojih državah dobri državljani - in Avstrijci in Norvežani in naši Slovenci. Skoraj vsi so še zmeraj v smučariji. To pomeni, da niso bili pod pritiskom, in to je najbolj pomembno. Ne gre tako, da nekomu preprosto rečeš: Poslali te bomo na svetovno prvenstvo, pripravi se, v glavi se organiziraj, vzemi psihologa! Ne gre. Treba je ubrati prostovoljno, človeško pot. Ni treba komplicirati. Nierlich mi je pred neko tekmo v svetovnem pokalu rekel: Danes ne bom dober, ker se po tekmi nočem pogovarjati z novinarji. Moj odgovor je bil: Naredi, kot se ti zdi prav. Potem je v finalu pri tretjih vratcih zavil s proge. Leta 1989 pa je konec decembra dobil idejo, da bi na naslednjem svetovnem prvenstvu zmagal. Takrat je bil Tomba na višku. Rekel sem mu, da ga bo moral pred svetovnim prvenstvom v Vailu kdaj tudi premagati, da bi ga spravil v psihološke škripce. Ja, ga pa bom. In ga je potem na naslednji tekmi res premagal. Takrat je imel pot odprto, a moral je samo še trenirati, da se je zdresiral. Takrat je bil poslušen do konca. In je uspel, postal je svetovni prvak tako v veleslalomu kot v slalomu. Vsi ti čipi so že narejeni. A naši smukači jih nimajo, ker si jih niso priborili na treningih. Vse se začne z disciplino. A teh klasičnih pristopov v naši sredini ni več veliko, ker jih je požrla globalizacija. Mladina ne šmirgla. Če me bodo brali, bodo samo zaključili: Tega je povozil čas."